Želim vam čim bolj zaljubljen dan!

Danes je ti. dan zaljubljencev. Mnenja glede tega ˝novo ustanovljenega˝ praznika so deljena, nekateri ga obožujejo, drugi se zgražajo nad njegovo komercializacijo. In kdo ima prav?

Seveda gre za novo prinešeni praznik, prav tako kot nova oblika božiča, ali pa noči čarovnic ipd… Ljudje se vedno delijo na dva pola in tu seveda ni nič drugače. Nekateri obsojajo iznajdljivost prodajalcev, ki je seveda na prvo žogo, ampak kaj pa danes ni? Zanimivo se mi zdi, da se posameznik obremenjuje s tem, da nekdo hoče zaslužiti, čeprav sam vsak dan dela na tem, da bi sam naredil enako.

Nekateri posamezniki se zmrdujejo, češ da bi se ljudje morali ljubiti vsak dan, ne samo enkrat na leto in bi si prav tako morali to ljubezen izkazovatiff vedno sproti.

Ampak kdo so ti ljudje? Če malo osvežimo že osnovno poznavanje psihologije, se hitro zavemo, da nas motijo tiste stvari, ki so v nas in nas na le te opozarjajo. Če je oseba dejansko nad tem in ne potrebuje opozarjanja na to dejanje, se s tem ne obremenjuje, ravno obratno, še lažje zapade v kolektivno in se počuti domače. Ker vsaj ta trenutek ni več osamljena v svojem početju.

Pa se vrnimo k potencialnem izkoriščanju prodajacev na ta dan. Samo dejanje ni čisto nič drugačno, kot v vsakdanu, ali kot v vsakem osebnem prazniku. Tudi ko ima nek otrok rojstni dan, in mu starši ali darovalci kupijo neko igračo, so v devetdeset odstotkih prepeljani žejni čez vodo. Jasno je,  da ravno pri igračah in teh trivialnih malenkostih so marže najvišje, to ve prodajalec in to ve kupec. Zavajajo nas vsak dan tudi z različnimi pikami, točkami zvestobe, poceni mobilniki in vsemi drugimi inštrumenti, kjer vsako kupljeno blago preplačamo in nekomu ustvarjamo dobiček. Tako danes ta svet deluje in pač tako to je, zato ne vidim razloga za zgražanje nad zgolj eno navadno marketinško akcijo, ki je za moje pojme še premalo izkoriščena.

Ljudje smo radi zavedeni. S strani drugega spola, s strani učiteljev, s strani medijev, s strani staršev, pač katere koli inštance, ki nam predstavlja določen del avtoritete v določenem trenutku. In tukaj se pojavi razumevanje nad zgroženostjo. Seveda, ljubezen še vedno velja za ˝sveto˝ in v nas se oglaša nek arhetipsko moralni opomnik, da ona pa le ni tako lažna in enostavna, da bi jo lahko prodajali.

Pa to res drži? Koliko ljudje sploh ljubimo in kaj ljubezen je? Ali ljudje sploh ljubimo osebo, ali zgolj ljubimo idejo o njem? Ali ni ljubezen pogojena s tem, da nas privlačijo napake drugega, ki jih imamo sami, ampak jih ne upamo izražati? Ali je ljubezen sredstvo ali cilj? Ali je ljubezen realno čustvo ali zgolj podaljšek zaljubljenosti? Koliko je posameznik pripravljen žrtvovati sebe za ljubezen? Smo še vedno, tako kot je opevano v liriki in prozi, pripravljeni dati življenje za ljubljeno osebo? Ali pa smo končno prišli do točke, kjer obvelja naravna klasifikacija, da je edina prava ljubezen materinska?

Človek pač ljubi druge, ker posledično zaradi tega lažje prenaša sebe. Zato vedno znova išče prostor, kamor bi to čustvo usmeril. In prav je tako, saj naj bi bila važna pot in ne cilj.

In na koncu, zakaj bi se obremenjevali z nečim, kar izvira iz nas?

Zaljubljeno valentinovo vam želim.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

9 odgovorov na “Želim vam čim bolj zaljubljen dan!”

  1. 1 pet-in-g-seks pet-in-g-seks
    11:39 - 14.02.2009

    in seksi naj bo tudi … :-)

  2. 2 Človek Človek
    11:44 - 14.02.2009

    Seks, predvsem sem pa za to, res je :D

  3. 3 Pris Pris
    11:59 - 14.02.2009
  4. 4 nejc
    13:34 - 14.02.2009

    kk ste bogi. amerikaniziran kapitalistični praznik vi pa vsi koda mate RD! bebci eni. (aja da me ne bote pluvali mam punco s katero sma že 6 let srečna.) vi sam zapravlite pa se delite ko da EDINI DAN v letu zares ljubite. heh

  5. 5 popka
    14:55 - 14.02.2009

    @nejc…a si ti sploh vse prebral? al samo naslov…

  6. 6 Uršula
    15:04 - 14.02.2009

    Ljubezen in tradicija se izgubljata v poplavi globalizacije, individualizacije in amerikanizacije. Vse preveč je pohlepa po denarju, po bogastvu, po hitrem zaslužku. Vse to pa ubija tradicijo in ljubezen. Dva praznika imamo na koledarju, na tista dneva se ptički ženijo, posvečena sta ljubezni, prijateljstvu, … In ob obeh dnevih stare običaje, ki so večinoma pozabljeni. Očitno se je lažje vreči v maso ljudi in kupovati, kupovati, kupovati.

    Ne. človek, ni edina ljubezen materinska. Se pa strinjam z vsem ostalim, kar si napisal, in se sprašujem skoraj iste stvari. še drobtinica: Ljubezen ni nujna vznesena, ni nujno, da hodi med oblaki in sliši travo rast. Ljubezen je lahko prizemljena. Realna. Pa zaradi tega nič več ali manj (brez)pogojna.

  7. 7 Jasna
    15:21 - 14.02.2009

    Ne vem kako lahko ena tako iskrena punca kot sem jaz sploh lahko obljubi nekomu, da bo do konca življenja njegova in samo njegova? To je možno samo v stanju polpone opitosti. Ne vem kaj je krivo za to mojo skrajno neromantiko, morda vzgoja?

  8. 8 nevenka nevenka
    15:37 - 14.02.2009

    Mislim, da ni nič narobe, če ljubezen ima svoj praznik. Gotovo je eden lepših in bolj pomembnih. Še posebno za take ljudi, ki jo tretirajo kot v “liriki in prozi”, kamor sodim.

  9. 9 anna
    23:36 - 15.02.2009

    morda je ljubezen precenjena. ampak ni lepšega občutka, ko lahko z vso sproščenostjo in srečnostjo rečeš osebi: rad/a te imam. ta ustvarjen praznik pa je povsem odveč … je morda najbolj primeren za tiste, ki so na skrivaj zaljubljeni in ne morejo sicer zbrati poguma, da bi izkazali naklonjenost dotični osebi,a to lažje naredijo prav na ta dan…

    “Ali je ljubezen realno čustvo ali zgolj podaljšek zaljubljenosti?” …je pomembno vedet odg na to? :) Vsa podobna vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje, razni priročniki, nastavljajo znanstveniki, so povsem brezpredmetna. Menim pač :mrgreen: Ugotavljam, da je edino what matters, ko si enkrat V tem, da verjameš svojim občutkom in se jim predajaš, da se pretakajo recipročno in iščeš v tem nova spoznanja, nova občutenja, nova zadovoljstva in izpolnitve. Kaj je ljubezen vedo le tisti, ki ljubijo. Sicer pa niti ni nujno, da bi opredeljevali ljubezen sami pri sebi…ko močno čutiš ….je to-to. Pomemben je ta doživljaj, včasih neopisljiv… In, da smo marsikaj pripravljeni narediti za ljubljeno osebo…da, prav zaradi t.i. ljubezni do nje :)

    Kje je smisel se ukvarjat s tem, da je edina prava ljubezen materinska? Tisti, ki si je to domišljal in hotel ustvarit znanstven, psihološki diskurz, problematizirat, je res imel preveč časa….Čemu sploh kategorizirat…..vse, kar nastaja med nami, kar se tiče čustev je del narave, je resničnost, je na vsak svoj način “pravo” in edino….z vsako ljubeznijo si sprijaznjen in v vsako vlagaš določeno mero in jakost čustev….simple. Že dovolj velika umetnost jih je danes živeti in se jim predajat, globinsko…..da bi jih analizirali, te mnogotere ljubezni…..pa je živ absurd :)

    ok, noč ma svojo moč…..začenjam čutit pritisk moje diplomske naloge :oops:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !