Arhiv za Februar, 2009

Ena misel….

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 28 Februar, 2009 avtor Človek

Danes kratka.

Vsi ljudje smo koristni, težava je v tem, da smo napačno IZKORIŠČENI!

  • Share/Bookmark

Lepota v čistih očeh…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 26 Februar, 2009 avtor Človek

Skozi oblake je prodiral prvi žarek. Še vedno je bilo hladno, saj se zima ni končala, a dnevi so postajali daljši. Veselil se je pomladi, ki je prinašala novo življenje.

Stopil je skozi vrata in se odpravil proti mestu. Ogledoval si je obraze, vendar danes ni videl v njih ničesar. Vsakdanji negotovi pogledi so bili že stalnica, ki ga je spremljala na vsaki poti, nagli koraki in nemir so bili del  ljudi, ki jih je srečeval. Danes jim niti ni namenjal veliko pozornosti, saj je bil malce odsoten, pravega razloga niti ni bilo. Imel je občutek, kot da nekaj pričakuje, ampak sanjalo se mu ni kaj.

Zaželel si je kavice v starem delu, vendar mu danes vreme ni bilo naklonjeno. Ko je prišel do kavarne so oblaki prekrivali nebo in veter je pihal, da je odnašalo časopise po ulici. Odločil se je, da se sprehodi do prijateljice, ki ima trgovinico na trgu in ki je vedno nasmejana, kot da ne bi bila s tega sveta. Poznata se že več kot desetletje, a nikoli ni izvedel ničesar o njej. Vedel je samo zunanje stvari. Ampak vedno, kadar sta se srečala sta se skupaj nasmejala običajnim, vsakdanjim stvarem in vedno je bilo vprašanje, kaj bosta našla danes.

Vendar danes je ni bilo tam. Bil je ravno čas kosila, zato je trgovinica samevala z zaprtimi vrati. Popravil si je ovratnik na plašču in stopil naprej. Usmeril se je proti reki. Rad je gledal vodo, saj ga je pocccmirjala. V daljavi je zagledal postavo, ki se je vozila na kolesu. Prihajala je vedno bližje in obris je dobival podobo, ki mu je postajala všeč. Bilo je dekle. Peljala se je počasi, kot da se vozi zaradi vožnje same in ne zaradi poti. Kmalu je prišla že dovolj blizu, da je videl njen nežen obraz in tople oči, v katere se je zazrl in obstal kot vkopan. Vrnila mu je pogled in se odpeljala mimo. Obrnil se je za njo, kot bi bila magnet in jo še vedno opazoval. Čez kake pol kilometra se je nenadoma ustavila. Še vedno je gledal v njeno smer in stal na mestu. Opazil je, da nekaj ogleduje kolo in da je očitno nekaj narobe. Srce mu je pričelo hitreje biti in stopil je proti njej. Skoraj bi že pričel teči, vendar se je previdno ustavil, saj je ni želel prestrašiti. Ko je prišel bližje je previdno pozdravil in vprašal, če potrebuje pomoč.

Molčala je in ga milo pogledala, zato je stopil h kolesu, a bi pogledal, kaj se je zgodilo. Počena je bila sprednja zračnica in rezerve seveda ni imela s seboj. Skomignila je z rameni in se želela posloviti, ko ji je predlagal, da jo pospremi del poti, saj ni imel nikakršnega cilja in mu bo v veselje. Privolila je in prijel je kolo in odpravila sta se nazaj proti mestu. Pričel jo je spoznavati in jo skrivoma opazoval. Delovala je uglajeno, na čase kar malce prestrašeno. Kmalu sta prišla do mostu. Podala mu je roko in poslovila sta se. Še nekaj časa je gledal za njo in se odpravil proti domu. Ni si mislil veliko.

Naslednji dan se je zopet odpravil proti reki. Ni vedel ali samo zaradi nje ali zaradi tega, ker se mu včeraj ni uspelo pogovoriti z reko. Sedel je na klop in si prižgal cigareto. Opazoval je valove in poslušal dddžuborenje. Ni ostal dolgo, saj je bilo še vedno zelo hladno. Danes ni prišla. Niti je ni pričakoval. Naslednjih nekaj dni je imel veliko dela, zato je skoraj pozabil na tisti dogodek, dokler je tisti dan ni zagledal pred seboj. Tokrat brez kolesa. Ker sta imela čas sta odšla v tisto domačo kavarno, kjer je vedno dišalo po svežih slaščicah in kjer se je vedno dobro počutil. Sedela sta za mizo in zopet jo je poslušal in opazoval, medtem ko mu je zaupala že veliko stvari. Izvedel je že veliko o njej, med drugim tudi to, da ne živi samskega življenja. Vendar ga to ni motilo. Ugajala mu je njena odkritost in milina, ki jo je čutil, ko je govorila.

Tako sta se sem ter tja srečala in vsakič se je končalo z lepim pozdravom in prijetnim počutjem. Postajala mu je vedno bolj všeč, pa čeprav si tega ni želel, saj je vedel, da sanja v prazno. Spoznaval je njen svet domišljije, njene sanje, njene tihe misli in njene čiste želje za življenje. Tako sta nekega dne sedela na klopi ob reki in med pogovorom ji je ušlo, da se boji, da bi ji postal všeč. V trenutku ji je priznal, da čuti enako in nastala je napeta situacija. Razložila mu je, da ne more, ne sme, da to ni prav, saj ni samska in on jo je razumel. Ni ga bolelo. Kmalu sta se poslovila in ostal je sam.

Razmišljal je o vsem, kar se je zgodilo in o situaciji ki je nastala in upal je, da ne bo pobegnila v stran. Tega si ni želel, saj mu je njena družba ugajala in konec koncev raje trpi, če je potrebno ob njej, kot da se njuno poznanstvo konča še preden se je dodobra pričelo. Pripravljen je bil na vse. Ni mu bilo toliko do uveljavljanja svojega, saj ni želel vplivati na njo, ker se mu je zdela čista. Čista duša, ki bi ga razočarala, ko bi storila prehitro potezo. Pripravljen ji je bil dati ves čas na svetu, naj ostane takšna kot je, pa čeprav v objemu drugega. On to lahko, ker on to mora. Ker on verjame v čistost in lepoto, ker mu je površnost postala že tujka.

Minilo je nekaj dni, preden se je zopet odpravil k reki. Sedel je na tisto klop in gledal v vodo. Vsako minuto se je nestrpno obračal in opazoval, ali se bodo njune poti ponovno križale. In prišla je. Sedla je poleg njega, kot da se ne bi nič zgodilo in bilo mu je prav. O tistem nista govorila več, čeprav so mu misli hodile tudi tja. Želel si je marsikaj, ampak ni želel pokvariti tistega kar ima. In imel je. In hodil je vsak dan k reki in se oziral, kdaj bo prišla, če bo prišla. In bilo mu je toplo.

  • Share/Bookmark

Politika je morilka življenja…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 25 Februar, 2009 avtor Človek

Sinoči sem zaradi Filomeninega statusa po dolgem času kliknil na en izredno dober blog, ki ga verjetno vsi poznate – Pengowsky. Tema Have We Learned Nothing? je izreden zapis, kateri je pri meni povzročil najprej veliko mero žalosti, zato sem napisal komentar, ki je bil več ali manj posledica ogleda videa v linku. Videl sem ga namreč prvič, pa čeprav je star eno leto.

In zato sem zapisal:

Well, I knew I should not follow the redirection to your page, since I am always struggling not to know what is happening around me. I like my bubble. I like my fantasy world, that keeps me creative and distant from this kind of surreal world, that is more imaginative than mine. And the video proves it. So does the illness and premature death of a good, great man, who really believed, that something could be done. Well it can´t. And that is the fact. We, the people are still just animals who deal with politics… Those words were said more than two thousands years ago and I think they still apply to this day… Sad…

Ko sem ponovno prebral kaj sem sploh pripomnil, se mi je volja vrnila. Pomislil sem zakaj se izogibam politiki in spomnil sem se, da imam prav. Nihče od ljudi, ki navdihujejo mene, ki se mi zdijo possmembni se nikoli ni vpletal v to igro, saj so vedeli, da je življenje veliko več, kot zgolj tu in zdaj. Pa čeprav marsikdo trdi drugače in je prepričan, da to vpliva tudi nanj. A le ti se motijo. Človek je svoboden, če si svobodo vzame. Tudi če ti omenjeni posamezniki omejijo vse, si svoboden, če to želiš. In le oseba osvobojena vsega balasta, na katerega ne more direktno vplivati, osvobodi um, da le ta išče možnosti in rešitve, ki presegajo vsakdanjo bedo. Samo svoboden um je  lahko ustvarjalen in samo v ustvarjanju je prava svoboda. Ker človek je kreativno bitje, če je pristen. Ker se samo tisti, ki se želi in se izraža, vsak dan ponovno rodi.

Zato imejte svojo politiko. Imejte svoj šov. A če boste želeli kaj spremeniti, potem boste mogli spremeniti človeka in ne okolice. To kar živimo danes je posledica tistega, česar smo se naučili včeraj in tisto kar bomo živeli jutri, bo posledica tistega, kar bomo posejali danes. In dokler bomo sejali enako seme kot smo ga v preteklosti, do takrat bomo živeli v preteklosti in ne prihodnosti.

Moral sem ˝izliti žolč˝, da sem se osvobodil  te nepotrebne krame, ki se je sinoči naložila. Sedaj pa užijem sonce in  raje opazujem predmete okoli sebe in razmišljam, kako bi lahko bili še boljši in kaj ljudje še potrebujemo. Ali pa se grem poistovetiti s pticami in se zaljubiti. Grem živeti in ne samo razmišljati o tem, kako dobro bi bilo živeti…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Pet mesecev prestolnice, javni prevoz in bizarnosti

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 23 Februar, 2009 avtor Človek

Danes sem malce pogledal ta svoj blog in sem opazil, da se na njem že nabira prah. Sicer sem pripravljal resnejši zapis, vendar je zahteven, zato se ga bom lotil, ko bom imel malo več časa. Sedaj ga primanjkuje.

No in kaj imam povedati po enem mesecu v novem delu prestolnice? Hmm, nekaj stvari se ponavlja. Kot sem imel doma, imamo tudi tukaj enako kljuko, tako, da sem se že dvakrat zaklenil ven, vendar nič posebnega, samo nekaj čakanja je bilo vpletenega. Končno je padla odločitev o javnem prevozu. Avtomibilskega zavarovanja nisem podaljšal, saj v tem ne vidim smisla, javni prevoz mi je všeč, edino kar mi ne ugaja je pomanjkanje nočnih voženj. Odločitev je padla na podlagi nekaj prejetih kazni, tehtnica pa se je prevesila, ko sem skoraj zbil že tretjo osebo, ki je nisem videl. Na srečo se je vedno izkazala dobra reakcija, saj bi bil vedno kriv sam. Očitno sem zelo zmeden človek. Glava je vedno polna nekih misli in ko me je zadnjič ustavil policist zaradi prevožene rdeče luči, sem rekel, ne ne, ta stvar očitno ni zame, saj nisem niti videl semaforja… Očitno je bilo v naših krajih lažje. Ali pa nisem bil toliko zamišljen. Ne vem, vem, da sem se pravilno odločil, preden bi se zgodilo kaj nesmiselnega.

Zaenkrat na avtobusih še nisem opazil nekih ˝čefurjev˝, o čemer sem poslušal in bral, preden sem prišel sem. Niti enkrat nihče ni poslušal kake glasbe, se neprimerno obnašal ali karkoli drugega. Opazil sem, da se po večini v mojo smer vozijo študentje in starejši občani. Veliko je žensk. Večina. Nekaj dni nazaj sem jih opazoval in razmišljal o tem, kam je izginila ženskost? Opazoval sem namreč lase. Nekdaj opevan del človeškega telesa, ki velja za eno najbolj subtilnih manipulativnih sredstev, je očitno postalo neke vrste zimsko pokrivalo, ki ne služi ničemer.

Ne bi se čudil, ko dekleta tudi drugače ne bi bila urejena, ampak zmotila me je predvsem počesanost oziroma pomanjkanje le te. In urccca ni bila zgodnja, nekje okoli enih popoldan. Vedno sem občudoval, vonjal, gladil, tudi česal ženske lase ali svoje ženske opazoval pri tem delu, mogoče tudi od tod takšno nerazumevanje. In to niso bile posameznice, lahko bi rekel, da je bilo nekje okoli osemdeset odstotkov takšnih, opazoval sem pa vsaj kakih dvesto oseb v celem dnevu. Čemu barvanje, friziranje in še kaj, če manjka osnova. Imelo me je, da bi malce povprašal, ampak že tako oblečen kot sem bil sem sedel sam, čeprav je bil poleg mene prost sedež v prepolnem prevoznem sredstvu, sem vedel, da bi vse skupaj izpadlo preveč bizarno. Mogoče bi me še napadle, hehe.

Preselil sem se v lep konec in mislim, da poleg strogega centra je to ti. moj del Ljubljane. Komaj čakam pomlad in sonce, saj je veliko sprehajališč, v daljavi skozi okno vidim hribe, ki me mogoče celo malce spominjajo na dom. Mirno je, a vseeno imam pri roki čisto vse, kar mi pade na pamet.

Moram priznati, da sem prekomerno zaposlen, saj trenutno sedim na petih stolih, kar pomeni, da preizkušam lastne zmogljivosti in relativnost časa. Utrujenost zvečer nekako uspava, ampak energije še ne primanjkuje, prej bi rekel ravno obratno. Mogoče me sem ter tja to ujezi, ker zamudim kakšno zanimivo stvar zaradi tega, ampak v vsaki vojni so žrtve.

Pa tudi dobro je veliko delati. Manj časa ostane za spremljanje bizarnosti, ki jih opžam okoli sebe, kamor seveda spada tudi podpiranje in zbiranje sredstev za rezanje spolnih udov nekih posameznikov, ki so za okolje in  človeštvo pomebni zgolj kot eksperiment. Seveda nimam nič proti njemu, a moram reči, da sem rahlo žalosten, ko vidim, kako so ljudje pripravljeni stopiti skupaj za idiotizme, za resnejše stvari pa jim nekaj visi. In kolikšna medijska podpora je bila temu posvečena. Še tisti, ki sem jih, recimo, resno jemal, so mi s to potezo zavezali usta in jih ne morem več hvaliti, ne da bi lagal.

Ampak kaj čmo. Svet okoli nas je takšen, ostane nam dvoje. Ali se na te stvari oziramo ali pa enostavno ignoriramo. Posameznik lahko stori bore malo, kritična masa pa je kljub krizi še vedno premajhna.

No, kot zaključek naj povem, da še vedno veliko berem. Nekaj prebranega me je napolnilo, nekaj pa popolnoma zbegalo. Prvo se je dotaknilo mojega ˝verskega˝ aspekta, kjer sem izvedel, da nekje v samem bistvu verujem v isto kot Lao Tse. Druga knjiga pa me je zbegela, saj sem namesto odgovora našel nova vprašanja, saj v njej z zelo zamahjnjeno z roko piše, da sta svetloba in zvok eno in isto. Sedaj pa moram raziskovati še to, heh.

  • Share/Bookmark

Želim vam čim bolj zaljubljen dan!

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 14 Februar, 2009 avtor Človek

Danes je ti. dan zaljubljencev. Mnenja glede tega ˝novo ustanovljenega˝ praznika so deljena, nekateri ga obožujejo, drugi se zgražajo nad njegovo komercializacijo. In kdo ima prav?

Seveda gre za novo prinešeni praznik, prav tako kot nova oblika božiča, ali pa noči čarovnic ipd… Ljudje se vedno delijo na dva pola in tu seveda ni nič drugače. Nekateri obsojajo iznajdljivost prodajalcev, ki je seveda na prvo žogo, ampak kaj pa danes ni? Zanimivo se mi zdi, da se posameznik obremenjuje s tem, da nekdo hoče zaslužiti, čeprav sam vsak dan dela na tem, da bi sam naredil enako.

Nekateri posamezniki se zmrdujejo, češ da bi se ljudje morali ljubiti vsak dan, ne samo enkrat na leto in bi si prav tako morali to ljubezen izkazovatiff vedno sproti.

Ampak kdo so ti ljudje? Če malo osvežimo že osnovno poznavanje psihologije, se hitro zavemo, da nas motijo tiste stvari, ki so v nas in nas na le te opozarjajo. Če je oseba dejansko nad tem in ne potrebuje opozarjanja na to dejanje, se s tem ne obremenjuje, ravno obratno, še lažje zapade v kolektivno in se počuti domače. Ker vsaj ta trenutek ni več osamljena v svojem početju.

Pa se vrnimo k potencialnem izkoriščanju prodajacev na ta dan. Samo dejanje ni čisto nič drugačno, kot v vsakdanu, ali kot v vsakem osebnem prazniku. Tudi ko ima nek otrok rojstni dan, in mu starši ali darovalci kupijo neko igračo, so v devetdeset odstotkih prepeljani žejni čez vodo. Jasno je,  da ravno pri igračah in teh trivialnih malenkostih so marže najvišje, to ve prodajalec in to ve kupec. Zavajajo nas vsak dan tudi z različnimi pikami, točkami zvestobe, poceni mobilniki in vsemi drugimi inštrumenti, kjer vsako kupljeno blago preplačamo in nekomu ustvarjamo dobiček. Tako danes ta svet deluje in pač tako to je, zato ne vidim razloga za zgražanje nad zgolj eno navadno marketinško akcijo, ki je za moje pojme še premalo izkoriščena.

Ljudje smo radi zavedeni. S strani drugega spola, s strani učiteljev, s strani medijev, s strani staršev, pač katere koli inštance, ki nam predstavlja določen del avtoritete v določenem trenutku. In tukaj se pojavi razumevanje nad zgroženostjo. Seveda, ljubezen še vedno velja za ˝sveto˝ in v nas se oglaša nek arhetipsko moralni opomnik, da ona pa le ni tako lažna in enostavna, da bi jo lahko prodajali.

Pa to res drži? Koliko ljudje sploh ljubimo in kaj ljubezen je? Ali ljudje sploh ljubimo osebo, ali zgolj ljubimo idejo o njem? Ali ni ljubezen pogojena s tem, da nas privlačijo napake drugega, ki jih imamo sami, ampak jih ne upamo izražati? Ali je ljubezen sredstvo ali cilj? Ali je ljubezen realno čustvo ali zgolj podaljšek zaljubljenosti? Koliko je posameznik pripravljen žrtvovati sebe za ljubezen? Smo še vedno, tako kot je opevano v liriki in prozi, pripravljeni dati življenje za ljubljeno osebo? Ali pa smo končno prišli do točke, kjer obvelja naravna klasifikacija, da je edina prava ljubezen materinska?

Človek pač ljubi druge, ker posledično zaradi tega lažje prenaša sebe. Zato vedno znova išče prostor, kamor bi to čustvo usmeril. In prav je tako, saj naj bi bila važna pot in ne cilj.

In na koncu, zakaj bi se obremenjevali z nečim, kar izvira iz nas?

Zaljubljeno valentinovo vam želim.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Retro, snowboard, kidanje in počitek…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 3 Februar, 2009 avtor Človek

Končano. Soba je primerna za bivanje, slike so obešene, stene so zopet zelene in imam novo lučko. Retro, leseno, štirikotno. Moram priznati, da imam pleskanja, vrtanja, izvijanja in zavijanja vsaj za kakih pol leta dovolj, saj me boli rama, pa kot opažam, se z vsakim premikom nekatere stvari izgubijo ali založijo. Vsega še nisem uspel privleči do sem, saj niti ne vem, kam bom vse skupaj stlačil, mislim predvsem na srajce, ki jih je dnekje okoli 40, če se ne motim. Mogoče bom izbral zgolj tiste, ki jih resnično mislim uporabiti, ostale pa bom nesel v hrambo. Pa tudi papirji v škatlah še vedno niso tu.

Selitev mi je vzela zopet veliko časa in energije, vendar ne toliko, kot mi jo je za nekaj ur vzela informacija, da se je naš podnajemnik enostavno izselil, ne da bi plačal ali kaj prej povedal. Pogodbo sicer imamo, ampak vprašanje je, kaj se dejansko splača ukreniti, ali se splača ubadati in zapravljati še več energije in živcev, glede na to, da se te zadeve lahko zavlečejo. Vendar, ko sem izvedel, da ga ni več, sem bil dejansko žalosten, saj nisem pričakoval, da imam takšno karmo in privlačim v življenje tudi takšne ljudi. Predvsem sem kot vedno iskal razlog, zakaj je bilo to dobro in ko sem čez kaki dve uri uvidel, da jih je lahko dejansko kar nekaj, me je ta napad žalosti minil, čeprav mi finančno to nič ne olajša situacije, kjer sem se znašel. Namreč ostal mi je dolžan kar nekaj denarja. Ampak, kaj moremo, nekako bom že stisnil in stopil dalje. V tem duhu se je tudi izbira cenejše naselitve izkazala kot pravilna odločitev, saj bi v nasprotnem primeru dejansko bil priseljen na vrnitev, ki pa seveda ne pride v poštev.

Sostanovalcev še vedno nisem spoznal, saj še vedno nisem nikogar videl, razen enega fanta, ki je v spodnjem nadstropju. Res je, da nimamo skupnih prostorov, razen kuhinje in kopalnice, vendar tudi to je na nek način dobro, saj nikoli ni vrste in čakanja. Je pa zanimivo. Mogoče si jutri vzamem čas in potrkam na vsa vrata, da vidim, čigavi so čevlji na stojalih. In kdo ima kolo na podstrešju in zakaj imajo vsi na vratih oznake, ki pripadajo določenim ˝krujem˝, predvsem RŠ-ju in K4… Prejšnji stanovalec mi je sicer povedal, da so prijatelji in da so se seveda izredno razumeli in ker mi je bil po prvem vtisu zelo odprt človek, mu verjamem. Pa čeprav je živel v prostoru, v katerega bi z previdnostjo parkiral celo kolo. Vendar je wievbil priporočen iz izredno zaupanja vrednega vira, ki se mu ponovno tukaj zahvaljujem. Thanks bejba, hehe. Nekdo očitno tudi ˝boarda˝, saj so poleg čevljev tudi eni ˝strupeni˝ bootsi, se pravi še ena skoraj skupna točka, saj sem sam tudi že skoraj postal fan te discipline, če bi se recimo letos še kdaj podal na ta pota, oz., če bi sploh vedel, kje imam vse stvari.

Zaenkrat vse kaže odlično, kljub temu, da nas je močno zamedlo in da sem kot pravi heroj poizkusil brez kidanja pobegniti z dvorišča, kar pa se ni obneslo, zato bom vrtalnik in ostale zadeve vrnil jutri, ko bo dež odgnal belino, ki je danes prikazala idilo. No, kot rečeno, je tudi ta selitev končno za menoj, tako da se sedaj lahko vrnem k ustvarjanju, kreativnosti in delu, ki ga dejansko že pogrešam. Pa čeprav se je vmes nabralo tudi nekaj nepotrebnih in meni osebno nepomembnih stvari, ampak živimo v skupnosti in smo podvrženi določenim pravilom, zakonom ali dogovorom, ki jih ne smemo kršiti, če jih ne moremo enostavno odplačati. Ne moremo vsi kar ustvarjati denarja.

Za danes zgolj toliko, samo da se oglasim, sedaj pa grem preveriti, kako nas bo zopet izkoristila kakšna korporacija ali pa, kako nas želijo žaliti gospoda, ki igra golf v kroksih. Bizarno, mar ne?

Ps.: Skoraj bi pozabil zahvalo Poki, ki me je sinoči popeljala do poceni nakupa retro kul lučke.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,