Eksperiment o človeškem dojemanju…
Sestavek je v angleškem jeziku, vendar menim, da ni potrebe po prevajanju…
New York Experiment
Washington DC Metro Station on a cold January morning in 2007. He played six Bach pieces for about 45 minutes. During that time approx 2 thousand people went through the station, most of them on their way to work. After 3 minutes a middle aged man noticed there was a musician playing. He slowed his pace and stopped for a few seconds and then hurried to meet his schedule.
4 minutes later the violinist received his first dollar: a woman threw the money in the till and, without stopping, continued to walk. 6 minutes, a young man leaned against the wall to listen to him, then looked at his watch and started to walk again.
10 minutes: a 3 year old boy stopped but his mother tugged him along hurriedly, as the kid stopped to look at the violinist. Finally the mother pushed hard and the child continued to walk, turning his head all the time. This action was repeated by several other children. Every parent, without exception, forced them to move on.
45 minutes; the musician played. Only 6 people stopped and stayed for a while. About 20 gave him money but continued to walk their normal pace.
He collected $32.
1 hour; he finished playing and silence took over. No one noticed. No one applauded, nor was there any recognition.
No one knew this but the violinist was Joshua Bell, one of the best musicians in the world. He played one of the most intricate pieces ever written,with a violin worth $3.5 million dollars. Two days before Joshua Bell sold out a theater in Boston where the seats averaged $100.
This is a real story. Joshua Bell playing incognito in the metro station was organized by the Washington Post as part of an social experiment about perception, taste and people’s priorities. The questions raised: in a common place environment at an inappropriate hour, do we perceive beauty? Do we stop to appreciate it? Do we recognize talent in an unexpected context?
One possible conclusion reached from this experiment could be:
If we do not have a moment to stop and listen to one of the best musicians in the world playing some of the finest music ever written, with one of the most beautiful instruments …. how many other things are we missing?
Zanimiv eksperiment. Vendar ne vem, koliko bi se strinjal s samo ˝možno˝ zaključno mislijo. Ker sem pač rad natančen, bi želel še dodatna pojasnila na vprašanja kot so:
Koliko je takšnih nastopajočih glasbenikov tam vsak dan? Koliko mimoidočih posluša klasično glasbo? Kako se ti ljudje počutijo v takšnem okolju? Je bil avtor prepoznaven? Je bila glasba slišna vsem mimoidočim? Kako se ljudje počutijo ob takšnih ˝predstavah˝, kjer se pobirajo prostovoljni prispevki?
No in ko bi dobil te odgovore, bi nenazadnje razmišljal tudi o tem, koliko ljudi je dejansko ta dan imelo neodložljive obveznosti v tem času.
Ampak ne glede na to, je eksperiment zanimiv vsaj z vidika, da je oseba zaslužila kar nekaj denarja v eni uri in tukaj postane jasno, zakaj imajo v Londonu avdicije za igranje na postajah podzemne železnice.
No, za ozadje pa še eno bolj znanih igranj Joshua Bella, za katerega prav tako ne bi trdil, da gre za enega najboljših, sigurno pa enega najbolj prepoznavnih izvajalcev klasične glasbe…

14:38 - 23.01.2009
Zanimiv eksperiment. Mislim, da so rezultati odraz dejstva, da smo navajeni ”uličnih glasbenikov” in jim sčasoma nehamo posvečati kakeršno koli mero pozornosti. Je pa tudi res, da ko hitimo v službo/šolo imamo navadno misli daleč v prihodnosti in se ne posvečamo okolici.
14:40 - 23.01.2009
Oh, tole bi pa ja lahk mal polinkal: http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2007/04/04/AR2007040401721.html
14:41 - 23.01.2009
Yakamashi, nisem vedel, da je tam objavljeno… Tvoj link pa pravi – We are unable to locate the page you requested. The page may have moved or may no longer be available… Hehe
14:45 - 23.01.2009
Interesting, men dela tud z bloga. Google keywords: “washington post pearls before breakfast” , še video majo
14:47 - 23.01.2009
Tudi meni link dela normalno.
14:48 - 23.01.2009
Yakamashi našel… Sej ni čudno, da so se ga izogibali, kdo pa bo jemal resno violinista s kapico s šiltom…
14:49 - 23.01.2009
Hehe, tudi meni sedaj link dela… Očitno sem kliknil med ˝malico˝
16:54 - 23.01.2009
Khm, sej na Čopovi se tud ne ustavljaš ob uličnih glasbenikih. ne vem zakaj bi bilo tu drugače. Večinoma si misliš Get a real job, in odkorakaš mimo ne da bi jih sploh pogledal. Človek ki je nekam namenjen hoče tja priti po najhitrejši poti, in pri tem se ponavadi ne ustavlja. Seveda opazi tudi vsa lepa dekleta, ki mu grejo nasproti in pa včasih kakšno arhitekturno mojstrovino, glasbo pa ima ponavadi kar že s seboj.
10:39 - 26.01.2009
hm, zanimivo, pred kratkim sem gledala oddajo po televiziji, kjer so “nadaljevali” eksperiment. Na trgu je igral priznan, odličen glasbenik, ki je v določenem času zelo malo zaslužil. Ljudje se skorajda niso ustavljali zaradi odlične glasbe. Kasneje pa je na istem trgu igral zelo slabo, z neuglašenim instrumentom, pravi cigumigu je bil za slišat, cviljenje, ki je šlo skozi ušesa, a ljudje so na veliko metali denar v kovček pred njim. Vprašanje je samo, ali zaradi tega, ker se jim je smilil ali ker so hoteli, da bi nehal igrati
11:14 - 26.01.2009
Uršula, kje si t gledala?
11:24 - 26.01.2009
po televiziji … moram Tamalega vprašat, kaj je bilo, ker je gledal z mano, on si zapomni naslove oddaj itd., jaz sem že stara, pa gre kaj mimo mene
09:21 - 30.01.2009
Zaključna misel je odlična. Predvsem zato, ker gre preko “znanstvenega” in prenese bistvo na malce širše področje. Moje mnenje je, da v končni fazi sploh ni pomembno vse tisto, kar se sprašuješ kasneje, še posebej tisto o “neodložljivih obveznostih” ne. Teh je na vsakem koraku čisto preveč. Namreč, lahko je Joshua Bell, lahko je Pablo Picasso alpa jutranja mavrica. Saj tisti delček o otrocih, ki SE ustavijo, vse pove… Res dober eksperiment, sem vesela, da sem te našla s temle prispevkom..
Pozdrav!
19:25 - 4.02.2009
Sheehs, se strinjam. Pozdrav tudi tebi.
19:23 - 13.02.2009
varja kališnik se v totedenskem poletu, opira na isti poskus. sem že mislu, da te je kopirala