Arhiv za Januar, 2009

Nova selitev, nov predel prestolnice…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 28 Januar, 2009 avtor Človek

No, našel sem nov prostor, za odlaganje telesa. Sledil sem občutku in se odločal na podlagi tistega, kar se je nahajalo v ˝ponujenem˝.

Pred očmi sem imel seveda dve misli. Ali dati več in oditi čisto na svoje, ali dati veliko manj in ˝preživeti˝. Oboje je imelo svoje pluse in minuse, vendar je prevladala, kako naj se izrezim, duša, ki pravi, naj ostanem na ˝poti˝. Pač bo potrebno vzeti v roko bor mašino, pa kak penzl, kladu, mal pošraufat, pa bo…  Ampak to z veseljem počnem…

Če bi šel čisto na svoje, bi to avtomatično pomenilo več dela, ki bi ga moral opravljati in manj dela, ki ga želim opravljati. Se pravi bi moral skreniti s poti. A to se mi je že večkrat zgodilo v življenju, da nisem vztrajal pri svojem, pa naj bo še tako idealistično, ali ˝neumno˝.dd

Ne rečem, da mi je žal časa, ki sem ga poklonil določenim službam, saj sem se seveda veliko tam tudi naučil. Ampak včasih se vprašam,  kaj bi bilo, če ne bi upošteval svoje okolice? Mogoče bi sedaj že živel od tistega, kar želim ustvarjati, po drugi strani pa, ali je to res?

Če pomislim, da, ko sem bil mlajši, sem imel veliko manj možnosti zaradi  uveljavljanja avtoritete, ne glede na dela, ki sem jih opravljal. Določeni ljudje imajo pač s tem težave in ne sprejemajo misli preveč mladih, saj ˝ka pa mulc ve˝…Pa tudi ˝nategnejo˝ te hitreje, ker si manj vajen vseh poskusov in pravil igre…

Ne vem, odločil sem se seveda vztrajati, skozi trnje v gramoznico, ali kako gre že pregovor, hihi… Bomo videli…

In kot očitno kaže, bom nekje v pol leta spoznal že celo Ljubljano, saj se selim že v tretji, popolnoma nasprotni del mesta.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Faze action – akcija, ki vznemirja…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 27 Januar, 2009 avtor Človek

Turobno vreme, nesplužena parkirišča, srhljivost novic, neznosna spotika bivanja in še kaj, kar leži nad vsakodnevnim oblačjem, me vedno pripeljejo do iskanja lahkotnejše, toplejše iluzije…

Pod vplivom funka, disca in jazza vzamem ščepec elektronike in house ritma, pomešam z zahodno klasično, pan afriško in latino glasbo in puf, danes nič drugega kot Faze Action.

Brata Simon in Robin Lee sledita izredno zanimivi zgodbi, ki se prične v mestu Amersham, kjer sta odraščala, vse dokler se Robin ne odloči kljub glasbeni izobrazbi, oditi na Japonsko, kjer bo poučeval angleški jezik. Ampak poleg družinskih korenin ju druži tudi ljubezen do glasbe, zato si po pošti na kasetah pošiljata ideje in ustvarjata dalje. Njun pričetek z naslovom The Original Disco Motion EP je opazil tudi že takrat priznani Francois Kevorkian, vendar se stvar ni nikamor premaknila. Vse dokler nista leta 1996 ustvarila singla, ki še danes velja za enega njunih najbolj poznanih In the Trees. Podpis pogodbe z produkcijsko hišo Nuphonic Records pripelje Robina nazaj v Veliko Britanijo in tako leta 1997 izdata prvenec z naslovom Plans and Designs. Album z osnovo housa iz devetdesetih, vsebuje prvine retro jazza, prehode hard bopa, podkovan pa je s štiri četrtinskim utripom, ki ga poudari diskoidna funk plesna osnova. Vse skupaj se izkaže za prijetno mešanico, ki nekako preseže preteklo delovanje.

Drugi album z naslovom Moving Cities izide leta 1999, tokrat pri Warner Brosu, kjer ostajata še danes. Album ne prikaže veliko novega, čeprav se že pozna razlika v sami produkciji. Ostajata zvesta discu, latinu in jazz-funku, glasove pa posodita Zeke Manyika in Vanessa Freeman, ki lepo dopolnita globoke šablone.

Abstract Funk Theory je kompilacija, ki izzide leta 2002. Z uvodnim Carry on, Turn Me On, kmalu zapluje v old-school funk, disco, jazz in pop mešanico, kjer si na klaviaturah da duška Johnny “Hammond” Smith, ki se meša s kitarskimi vložki Azymuthov. Vokalna zasedba The Undisputed Truth, pa v poplavi takratnih ˝boy bandov˝, pokaže kaj pomeni pravi r´n´b. Zgoščenka, kjer se vidi, da jima je vzela veliko časa in je bila skrbno izbrana, je najboljši prikaz tega, kako je nastal album Moving Cities.

Umeščanje soul in gospel zvokov na plošku Broad Souls je dokaz teorije, da sta brata Lee izredno pomembna posameznika, ki sta soodgovorna za nastanek nove zvrsti glasbe, ki jo imenujejo nu-disco. Gostujoči vokal Andre Espeut pripomore k izdelku, ki je izredno lepo poslušljiv, vendar ne prinese sprememb v naša življenja. Kompilacija Later kot edinstven prikaz reka ˝poglej v preteklost in videl boš prihodnost˝, se vrne nazaj h koreninam neo-soula, brit popa in ostaja zvesta latino funk kitarskim vložkom, je odlična mešanica tistega, kar bi ji sam rekel ˝barska glasba˝.

Poleg lastne produkcije pa se seveda brata Lee posvečata tudi priredbam znotraj same elektronike, kjer dodajata svoj podpis k Alex Gopherju, Ianu Poolyju, Carlu Craigu, Jeromu Sydenhamu, Tiger Stripesom in mnogim drugim. Dvojec, ki je v poplavi enostavne elektronske glasbe prava redkost, velikokrat ostane neslišen, a izguba je kot vedno, na strani poslušalca.

Na promocijskem kanalu Youtube na žalost tudi ni velike izbire, pa vendar, je vsaj delen vpogled v njuno ustvarjanje in žarek v ta oblačni dan…

Objavljeno na Vesti, 25. januar, 2009

Faze Action – Moving Cities

YouTube slika preogleda

Faze Action – To Love Is to Grow

YouTube slika preogleda

Faze Action – Samba

YouTube slika preogleda

Faze Action – Kariba

YouTube slika preogleda

Faze Action – Isis

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Štiri mesece prestolnice

Objavljeno v Skupno dne 27 Januar, 2009 avtor Človek

Danes sem na na svoj FB profil dodal nekaj novih slik. V bistvu starih slik. Slik od doma. Nek zanimiv občutek nostalgije me daje.

Minil bo četrti mesec odkar sem se preselil v prestolnico. Nisem se še dokončno ustalil, saj moram zelo kmalu zopet zamenjati prostore. Tu kjer sem sedaj, se počutim odlično, ampak na žalost je bilo zopet za določen čas in sedaj grem dalje. Sredstev še vedno ni toliko, da bi si privoščil kaj samostojnega, konec koncev živim bolj študentsko kot ne.

Rešil se bom tudi vozila, saj ne vidim v njem nikakršne pridobitve, kvečjemu obratno. Kamor koli se odpravim, parkirati ne morem, ali pa le to plačam, razdalje pa niso tako velike, da bi bilo nujno. Sem pred ˝registracijo˝, ki pa jo verjetno ne bom podaljšal. Ni smiselno. Pa tudi veliko luštnih deklet zgrešiš v vozilu, hehe…

V tem času mislim, da sem bil kar dejaven, čeprav se to nikjer na zunaj ne pozna. Ampak moral sem vsaj delno spoznati, kako tu stvari potekajo, kdo je s kom, kako se dela ta in ona stvar, po domače, ssspreverjal sem  ˝trg˝. Sedaj, ko ta del zaključujem, se porajajo ideje, ki bi našle svoj položaj v tem času in kraju, tako da bo kmalu sledila tudi realizacija.

Moram priznati, malce težko je na tak način, brez kakšne finančne podpore, ampak nekako bo. Mora bit. Vse se baje da, če se hoče, hehe…

Ljubljana mi je še vedno všeč. Še vedno hodim gledati pročelja, različne simbole, kjer se marsikaj vidi, hihi, kolnem čez Čajnico, ki je zaprta ob nedeljah, se družim s čudovitimi ljudmi in to daje energijo. Lepo mesto je Ljubljana, ampak me skrbi, da jo ne bodo prevzeli Romuni z iztegnjenimi rokami, ki jih je iz dneva v dan več.

Naj se vrnem na pričetek. Ne, ne pogrešam stanovanja, pogrešam ljudi, ki so prihajali tja, pogrešam energijo, ki smo jo skupaj ustvarjali, pogrešam ˝izgubljene˝ večere v dobrih debatah ob hektolitrih piva, pogrešam tudi strica Muca. Stric Muc se je preselil na Jug, ima svoj potni list in čip, in je gospodar na svojem ozemlju. Sestra mi je prinesla nekaj fotografij, na katerih se vidi, da je postal pravi Maček. Kot pravijo ima vse pod kontrolo. tudi velikega psa. Malega ne, ker se mu raje umakne,  saj ne neha lajati. Še vedno je lep. Fotografije sem na žalost nekam založil, saj imam veliko stvari kar v vrečah, ker niti nimam prostora za kaj drugega, niti si ga ne morem organizirati, saj odhajam. Mislim, da mu je tam veliko bolje, kot mu je bilo pri meni. Zaprl sem žival iz popolnoma egoističnih razlogov. Tega ne bom storil več.

Štiri mesece ni dolga doba. Še v vojski smo bili dlje. Konec koncev niti nisem šel nekam daleč, je pa res, da sem šel na drugačno pot. Tujec sem pa vedno in povsod bil. Ampak to smo vsi, eden drugemu…

No, počasi moram končati to četrtletno poročilo, saj moram iskat prostor, kamor bom kmalu odlagal glavo.

Jutri je nov dan, novi izzivi, veliko vprašanj in iskanja. Jutri bo zopet zanimiv dan.

Lahko noč.

  • Share/Bookmark

Srbi me pesek v očeh…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 26 Januar, 2009 avtor Človek

Kadilci smo marginalizirani, kaznovani, ožigosani in še marsikaj drugega, oblastniki pravijo, da vse za naše dobro.

Nastalo je cel kup pravilnikov, oglaševanje je prepovedano, trošarnine se pod pretvezo škodljivosti višajo, na cigaretah so ZELO sporni zapisi… Ampak raja je tiho, saj gre za ˝naše dobro˝… In to temo smo že večkrat PREŽVEČILI.

No in če smo ravno pri žvečenju, sugestiji in učenju, naj vam pokažem, kaj sem danes videl v prodajalni. Ker sem bil bizarno presenečen, sem jih ovekovečil, mogoče nisem edini…

df

sca

avsdad

dvs

Da, to so žvecilci oz. teaserji za Vaše male otroke…

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , ,

Eksperiment o človeškem dojemanju…

Objavljeno v Skupno dne 23 Januar, 2009 avtor Človek

Sestavek je v angleškem jeziku, vendar menim, da ni potrebe po prevajanju…

New York Experiment

Washington DC Metro Station on a cold January morning in 2007. He played six Bach pieces for about 45 minutes. During that time approx 2 thousand people went through the station, most of them on their way to work. After 3 minutes a middle aged man noticed there was a musician playing. He slowed his pace and stopped for a few seconds and then hurried to meet his schedule.

4 minutes later the violinist received his first dollar: a woman threw the money in the till and, without stopping, continued to walk. 6 minutes, a young man leaned against the wall to listen to him, then looked at his watch and started to walk again.

10 minutes: a 3 year old boy stopped but his mother tugged him along hurriedly, as the kid stopped to look at the violinist. Finally the mother pushed hard and the child continued to walk, turning his head all the time. This action was repeated by several other children. Every parent, without exception, forced them to move on.

45 minutes; the musician played. Only 6 people stopped and stayed for a while. About 20 gave him money but continued to walk their normal pace.

He collected $32.

1 hour; he finished playing and silence took over. No one noticed. No one applauded, nor was there any recognition.

No one knew this but the violinist was Joshua Bell, one of the best musicians in the world. He played one of the most intricate pieces ever written,with a violin worth $3.5 million dollars. Two days before Joshua Bell sold out a theater in Boston where the seats averaged $100.

This is a real story. Joshua Bell playing incognito in the metro station was organized by the Washington Post as part of an social experiment about perception, taste and people’s priorities. The questions raised: in a common place environment at an inappropriate hour, do we perceive beauty? Do we stop to appreciate it? Do we recognize talent in an unexpected context?

One possible conclusion reached from this experiment could be:

If we do not have a moment to stop and listen to one of the best musicians in the world playing some of the finest music ever written, with one of the most beautiful instruments …. how many other things are we missing?

Zanimiv eksperiment. Vendar ne vem, koliko bi se strinjal s samo ˝možno˝ zaključno mislijo. Ker sem pač rad natančen, bi želel še dodatna pojasnila na vprašanja kot so:

Koliko je takšnih nastopajočih glasbenikov tam vsak dan? Koliko mimoidočih posluša klasično glasbo? Kako se ti ljudje počutijo v takšnem okolju? Je bil avtor prepoznaven? Je bila glasba slišna vsem mimoidočim? Kako se ljudje počutijo ob takšnih ˝predstavah˝, kjer se pobirajo prostovoljni prispevki?

No in ko bi dobil te odgovore, bi nenazadnje razmišljal tudi o tem, koliko ljudi je dejansko ta dan imelo neodložljive obveznosti v tem času.

Ampak ne glede na to, je eksperiment zanimiv vsaj z vidika, da je oseba zaslužila kar nekaj denarja v eni uri in tukaj postane jasno, zakaj imajo v Londonu avdicije za igranje na postajah podzemne železnice.

No, za ozadje pa še eno bolj znanih igranj Joshua Bella, za katerega prav tako ne bi trdil, da gre za enega najboljših, sigurno pa enega najbolj prepoznavnih izvajalcev klasične glasbe…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Blame it on your karmic curse

Objavljeno v Skupno dne 22 Januar, 2009 avtor Človek

Just to say good night

YouTube slika preogleda

Can you feel a little love

As your bony fingers close around me Long and spindly Death becomes me Heaven can you see what I see

Hey you pale and sickly child Youre death and living reconciled Been walking home a crooked mile

Paying debt to karma You party for a living What you take wont kill you But careful what youre giving

Theres no time for hesitating Pain is ready, pain is waiting Primed to do its educating

Unwanted, uninvited kin It creeps beneath your crawling skin It lives without it lives within you

Feel the fever coming Youre shaking and twitching You can scratch all over But that wont stop you itching

Can you feel a little love Can you feel a little love

Dream on dream on

Blame it on your karmic curse Oh shame upon the universe It knows its lines Its well rehearsed

It sucked you in, it dragged you down To where there is no hallowed ground Where holiness is never found

Paying debt to karma You party for a living What you take wont kill you But careful what youre giving

Can you feel a little love Can you feel a little love

Dream on dream on

  • Share/Bookmark

Skriti del interneta

Objavljeno v Skupno dne 21 Januar, 2009 avtor Človek

Včeraj smo se po zaslugi Boštjana zbrali na konferenci – Dan direktnega marketinga z naslovom Skriti del interneta. Najprej vse čestitke in zahvale Boštjanu in Združenju za direktni marketing, za vabilo in organizacijo, saj vedno podpiram inovativne ideje in premike naprej.

Sam sem se sicer zaradi obveznosti lahko udeležil zgolj zadnjega dela – okrogle mize, vendar sem slišal, da so bila tudi prejšnja predavanja izredno zanimiva in dobro pripravljena.

Na okrogli mizi smo malce prevetrili vse dosedanje akcije, katerih so bili deležni blogerji, smisel in načine korporativnih blogov ter druge pojme PR in internet komuniciranja. Na žalost sta Had in Jan Ferme zaradi bolezni izostala, tako, da smo se izognili tehničnim zadevam. A ne glede na to, sta Hirkani in Saša povedali marsikatero izkušnjo v tem skritem delu interneta.

Same konference so se udeležili še nekateri blogerji – Kandela, PiRoman, Seks, Kašpar, Uršula, in drugi, ki so dodali svoje izkušnje in poglede na preteklost in prihodnost blogerstva in sodelovanja z različnimi drugimi subjekti v našem okolju.

Bilo je kratko in sladko, tako da se v mesecu februarja obvezno udeležim tudi sejma in kongresa Promarket, ker ne dvomim, da ne bi dobil še kake nove, koristne informacije. Zato odkrito vabim tudi vse, ki jih zanima, ali so lahko deležni še česa več, kot dobijo sedaj.

Še enkrat pozdravljam vse, ki ste nas poslušali in prilagam edino fotografijo, ki mi jo je uspelo narediti – Sašini škornji, hehe.

Saša Gerčar

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , ,

Majhnost sveta skozi zelenjavni orkester…

Objavljeno v Skupno dne 15 Januar, 2009 avtor Človek

Ja svet je res majhen. Danes sem sicer želel pisati nekaj popolnoma drugega, ampak takšna presenečenja pač na nek način šokirajo a po drugi strani dajejo kompliment.

Med razmišljanjem o temi za naslednjo oddajo Plata sem naletel tudi na dogodek, ob katerem so mi obstale misli. Ko sem o njih pisal kolumno, sem pošteno povedano imel vedno pred očmi tudi to, da jih je potrebno tudi v živo predstaviti Sloveniji, ampak ker nisem gospodar časa, me je očitno le ta prehitel.

In tako danes kličem na Drugo Godbo, da bi se dogovoril za snemanje, me prijazno dekle na drugi strani prav lepo pozdravi in doda, da se mora najprej zahvaliti, saj tega koncerta dejansko ne bi bilo, če ne bi o njem pisal te kolumne, saj so preko nje prvič izvedeli za ta orkester, ki je popolnoma nekaj drugega od vsega, kar poznamo.

Mešani občutki se vedno pojavljajo, ko se mi zgodi kaj takega. Ni prvič, da se mi je porodila ideja, ki je sam potem nisem pravočasno izpeljal in so me prehiteli. Po eni strani ta spoznanja jemljejo energijo, saj se pojavi nek čuden občutek nesposobnosti, po drugi strani pa seveda potrjuje smiselnost idej, ki se v meni porajajo. Ne vem, kateri je močnejši, ampak kot tolažba mi nekako vedno ostane dejstvo, da ni važno, kdo idejo izpelje, pomembno je, da se uresniči.

Če bi čakali mene, bi jim zelenjava mogoče še celo ovenela.

Zato podpiram organizatorje in na svojo pest še na svojem blogu povabim vse, ki cenijo inovativnost, drugačnost in individualizem, da pridejo 22.01.2009 v Staro Elektrarno, ob 20. uri in doživijo nekaj, kar slavi človeško iznajdljivost.

YouTube slika preogleda

Vstopnice pa so na voljo tukaj.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , ,

Pomen naslova v razmerju povečanja obiskanosti

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 14 Januar, 2009 avtor Človek

Glede na to, da se je končal december in z njim konec evforije, je tu zopet stari dobri čas za delo.

Vsakič, kadar se česa lotim, vedno najprej razčlenim vse podrobnosti in nato ponovno preverim svoje ˝biblije˝, kaj in kako svetujejo pri določenih točkah, ki so sestavni del vsake igre.

Zato sem se danes ustavil pri ˝naslavljanju˝, eni najbolj pomembnih točk vsakega oglasa, poleg slik, seveda.

Pravilno naslavljanje časopisnih člankov, oglasov in konec koncev tudi blogov, je po besedah Clauda C. Hopkinsa – največja novinarska umetnost.

Nihče ne prebere celotnega časopisa. Nekatere zanima politika, nekatere šport, druge rumeni tisk, pač vsak išče svoje. Večina ljudi celo izpusti 3/4 napisanega, pravilno naslavljanje pa je direktno ciljanje bralcev ali kupcev. S samim naslovom direktno ciljamo na želeno populacijo, ravno tako, kot če želimo v množici poklicati neko osebo in se zaderemo – Hej, Človek!

Osnova, ki jo moramo vedno imeti v mislih je tudi to, da so ljudje danes vedno v naglici in v večini preberejo zgolj dvajset odstotkov tudi tistega, kar plačujejo. Posameznik ne bere oglasov zaradi zabave, temveč zaradi iskanja koristnih informacij. Tako kot moški ne bo prebiral dvostranskega oglasa z ženskimi kroji oblek, ravno tako ženske ne bodo prebirale podatkov o delovanju motorja z notranjim izgorevanjem. Seveda obstajajo izjeme, a to pustimo ob strani.

Bralci se ne dolgočasijo ob branju, razen če to od njih ni posebej zahtevano. Sogovornik v klepetu v živo bo seveda poslušal vašo dogodivščino, saj gre za drugačno zvrst komuniciranja, v pisani besedi pa se seveda sam odloča za svojega sogovornika.

Izhajajoč iz tega položaja si najboljši pisci vzamejo tudi nekaj ur časa zgolj za naslavljanje člankov, ne glede na to, koliko časa jim je vzelo samo pisanje. Glede na konkurenčnost samih misli in dogodkov v današnjem svetu, se vsebine podvajajo ali še več, vse kar je razlike je zgolj neka avtorjeva osebna nota, ki pa za splošno mnenje nima kakšne velike preference. Zato je naslov tisto, kar prepriča posameznika, da poseže po enem in ne drugem avtorju.

Se pravi stvar je na nek način izredno enostavna, če govorimo o rumenem tisku, kjer pa je seveda potrebno upoštevati neko drugo dejstvo. Rumeno obarvani mediji imajo največji doseg, vendar imajo hkrati vprašljivo publiko, predvsem kar se oglaševanja tiče. To so mediji, z nizko  kredibilnostjo, zato tudi oglas znotraj tega medija ne dobiva na teži in verodostojnosti, temveč ravno obratno. Zato je tam smiselno oglaševati zgolj ˝potrošno robo˝ in artikle za katere se odločamo impulzivno in so načeloma poceni.

Resnen medij, pa stoji za objavami ki jih objavlja, zato ima veliko težo in vpliv na bralca, prav tako pa tudi za oglaševalce. Le ta je namenjen resnim podjetjem, ki delajo dolgoročno in cenijo svoj produkt.

In vse to seveda lahko prenesemo na obliko našega komuniciranja, kjer prav tako s samimi naslovi znotraj zmede objavljenega lahko kontaktiramo točno tiste, na katere naslavljamo pisano.

Povzeto po:

Scientific Advertising by Claude C. Hopkins

The Psychology of Advertising: A Simple Exposition of the Principles of Psychology in Their Relation to Succesfull Advertising by Walter Dill Scott

  • Share/Bookmark

Narcisove preobrazbe

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 Januar, 2009 avtor Človek

Trenutno se nahajam v dokaj turbulentnem času, če se naslonim na prejšnji zapis. Selitev pač nisem vajen. Kaj šele, da bi bil vajen ˝hitrih˝ premikov… Življenje v ˝cimerski skupnosti˝ mi je tudi bolj tujka kot ne, saj moji študijski dnevi v Rožni niso bili ravno dolgi.

Pred selitvijo sem pač živel osem let sam, v prevelikem stanovanju, kjer je bilo vedno toplo in kjer si hodil gol, kadar se ti je zahotelo. Še Strica muca sem lahko imel. Priznam, včasih me kar zamika, da bi šel lepo nazaj, kjer imajo stvari svoje mesto in kjer se človek počuti varnega in domače. Ampak tega enostavno ne morem narediti. Prišel sem z idejo in za njo moram stati. Tako pač je. Ovire se pač pojavljajo in pričakujem jih še več. Vedno bolj zahtevni bodo preizkusi. Ampak ali je to je dobro? Ali to ima kak smisel.? Na vse ali nič? Z glavo skozi zid? Ali zgolj zaslepljenost v – sreča je na strani hrabrih?

Bolj kot vse skupaj me moti pomanjkanje prave jasne misli, kako ideje postavljati v realnost. Ko človek uporablja v poslih in življenju že utečene poti, in se drži uporabe že začrtanih brazd človeškega uma, je vse skupaj samo še stvar pravil. A kaj ko želiš pravilaMetamorphosis of Narcissus kršiti? Ko želiš nekaj, kar je mogoče celo preveč za tvoje okolje? Kaj storiš? Odnehaš? Odideš v drugo okolje, kjer je ta stvar bolj mogoča? Ali pa preprosto vztrajaš in iščeš pot? Katera ˝poguba˝ je težja?

Je bolečina, katero nosiš celo življenje s seboj in je nastala zaradi tega, ker nisi poslušal srca, večja od bolečine, ki jo prinese ponižanje in osamitev v realnosti? Kdo bi vedel.

Včasih gledam ljudi in se mi zdi, kot da je njihov žalosten pogled resnična posledica tistega, ko si rečeš, zakaj nisem naredil tisto kar sem čutil?

Bojim se, da če bi to, kar žene zatajil, da bi zatajil življenje samo. In to zgolj zaradi strahu pred tem, da mi ne bi uspelo? Ali pa enostavno zaradi tega,  ker bi se premalo cenil? Kako bi potem lahko še komu rekel – vse se da če se hoče? Bi imel pravico še kdaj komu vlivati upanje, če sem ga sam izgubil vase? Kdo potem postanem?

˝When that head slits when that head splits when that head bursts, it will be the flower, the new Narcissus, Gala – my narcissus”

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,