Arhiv za 2008

Machine slaves are still sleeping…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 November, 2008 avtor Človek

V mnogih znanstveno fantastičnih filmih v prihodnosti napovedujejo prevlado mašin, robotov in drugih različnih elektronskih naprav.d

Nekateri to dojemajo preroško, drugi se nasmihajo, tretji celo obsojajo. In danes, ko sem se vozil proti domu, sem razmišljal, da je čakanje odveč, saj smo dejansko že tam.

Človek je izumil mašine, da delajo zanj, a dogaja se ravno obratno. Ljudje delajo za mašine. Med drugim tudi za to mašino, kjer se izpisujejo te črke…

Weird isn´t it?

  • Share/Bookmark

Zeitgeist, znanilci nove dobe?

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 13 November, 2008 avtor Človek

Bolečine v vratu in zgornjem delu ramenskega obroča zahtevajo počitek in sprostitev. Zato sem si v teh dneh vzel čas za pregled filmov, ki sem si jih pripravil za podobne priložnosti, ki po navadi pridejo s kakšnimi prehladi, vendar tudi sedanja situacija zahteva enako.

Tako sem si sinoči vzel čas in pogledal Zeitgeist Addendum, dodatek prvemu delu opozarjanja na krivičnost monetarnega sistema. Seveda si mnenja nisem želel takoj ustvariti, kot vedno, sem stvar najprej prespal.

Venus Project mi ni neznanka. Za Jacqua Fresca, ki v dokumentarcu podaja rešitve na sedanje težave sem slišal že veliko prej, tudi ˝njegov˝ dokumentarec Future By Design, ni šel mimo mene.

Vedno, ko smo imeli filozofske razprave za šankom, so se moje misli končale na enak način. Sedanja situacija na svetu ni dobra, a nikoli nisem bil pristaš  rušenju brez nove ideje.

Jacque in ostali ustvarjalci dokumentarca zatrjujejo, da je mogoče ustvariti svet izobilja. Vsega okoli nas je na pretek. Skupaj z znanjem, ki ga človeštvo ima in z vsemi tehnološkimi sredstvi, ki so na voljo, bi lahko ustvarili nov svet, če bi se tja usmerili.

A tukaj se pojavljajo vprašanja. To, da je energije v izobilju človeštvo ve že več kot stoletje. Od Tesle naprej. In vendar tisti, ki so to lahko skrivali ali preprečevali uporabo njegovih izumov so še danes tu. Kaj jih bo sprečilo, da tudi sedaj ne pokažejo svoje iznajdljivosti in moči in ne zatrejo tudi tega gibanja? Fresco tu ponuja teorijo ˝kritične˝ mase. Ampak kaj je v današnjem času kritična masa? Koliko ljudi nikoli ne bo izvedelo za to idejo? Koliko ljudi bo idejo sploh razumelo in koliko ljudi je dejansko zmožno ˝spremeniti˝ smisel njihovega obstoja?

Zmotijo me besede o ˝svobodi˝. O ukinitvi vseh inštanc reda, o sobivanju in smislu kreacije. Konec ideologij in prevlada tehnokracije, kateri sem bolj kot ne naklonjen že ves čas svojega bivanja. Ampak tudi tehnokracija je sistem, vendar ga tu ne pojmujejo kot takega. Ampak to ne gre zameriti, ideja sama mogoče niti ni dokončna.

Tisto, kar me najbolj bega pri vsem skupaj, je vprašanje, ki je po mojem razmišljanju krivo za ˝nesmisel˝ vseh dosedanjih sistemov. To vprašanje je enostavno – Kaj pa Človek? Imam občutek, da tudi tokrat manjka ta majhna a najbolj pomembna neznanka v celotni zgodbi.

Skeptik kot sem, imam občutek, da Jacque izvira ˝preveč˝ iz sebe. Tako kot ljudje to radi počnemo. Našel je težavo in našel je rešitev. A uganka je po mojem preveč zapletena za enostavno rešitev. Kako spremeniti človeka? Predvsem tistega, ki v svojem početju ne vidi nič slabega, oz. vidi ravno obratno. Kako ˝odvzeti˝ posamezniku njegovo vero, ko pa jih vsak dan zraste nekaj novih? Kako zaupati človeku, ki ga vodijo goni in čigar um je naravnan na ˝frkvenco˝ današnjega sveta? Kako spremeniti nekaj, o čemer vemo še vedno premalo?

Ja, sužnji smo. Tudi sam sem o tem že razmišljal in pisal, pa vendar, smo lahko kaj drugega? Ljudje smo ovce, kot pravijo ustvarjalci dokumentarca, ampak ali je to dejansko umetno ustvarjeno?

Na veliko vprašanj nisem dobil odgovorov. Mogoče jih imajo a jih niso poudarjali, mogoče jih še nimajo in jih bo človeštvo še našlo. A ne glede na vse, ideja drži. A ideja nosi v samem srcu tudi IDEOLOGIJO.

Kakorkoli že, projektu sem se pridružil in sem ter tja razmišljam, kako bi tudi sam lahko pripomogel k nečemu, kar mi je bližje od sedanjega. Vsaka stvar ima svoj prostor in čas in čas je za spremembe in REVOLUCIJA je očitno tu.

http://video.google.com/videoplay?docid=7065205277695921912

P.S.: Zaradi vseh dnevnih nepomembnih opravil vse prevečkrat pozabljam, da človeštvo dejansko stoji pred najbolj zanimivim obdobjem svojega obstoja. Veselimo se.

  • Share/Bookmark

Bložič 2008 prijave, logo in ostalo…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 12 November, 2008 avtor Človek

Marsikdo je že opazil, da je sprejemanje prijav, vsaj na FB, že v polnem teku, za ostale pa prilagam naslove, kjer se je nujno potrebno prijavit, saj je število udeležencev zabave omejeno in je pametno pohiteti.

Naša Irena Sirena je za to priložnost odprla gmail račun (za tiste, ki nimate FB profila) in FaceBook stran in ima več ali manj vse pod kontrolo, v kartkem pa bova pripravila še seznam, ki bo objavljen na tem blogu.

Kaj je potrebno storiti?

Na elektronski naslov – blozic2008@gmail.com – pošljite ime in priimek in če ste blogerji še povezavo do vašega bloga. Imen seveda ne bomo nikljer objavljali, razen seveda na vašo željo.

Uporabniki Facebooka pa se prijavite s klikom na – Bložič 2008, kjer boste v kratkem dobili pošto, ki bo od vas zahtevala še nsalov bloga, da bomo vedeli kdo je kdo.

Ob samem eventu so nekateri soblogerji priskočili na pomoč. Cyco je ob tej priložnosti skreiral dva ˝loga in logotipa˝, ki jih je že objavil na svojem blogu.  Za ˝uradnega˝ smo izbrali naslednjega:

bložič

Poleg tega pa se je kolega Cyco samoiniciativno potrudil in ustvaril celo kratek ˝teaser˝, katerega pa komisija za Bložič še ni uradno potrdila in ga sedaj še naknadno umaknila, ker zavaja :)

No tako. Uradni del in prijave so sedaj odprte.

Ne pozabite se prijaviti čimprej, saj kot že rečeno, število gostov je omejeno, ostale podrobnosti pa sledijo, zato ostanite z nami še naprej, se vrnemo po oglasih… :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Oglaševanje hrane in Ferrero Rondnoir…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 11 November, 2008 avtor Človek

Če sem vprejšnjem zapisu oz. komentarju v tej temi ostro kritiziral način oglaševanja nekega produkta, bo tokrat stvar drugačna.

Ampak najprej k osnovam.

Oglaševanje hrane ima prav tako svoje specifike, kot vsi elementi.

Sam okus je pogojen s čustvi in domišljijo. Eden od dokazov je bil ti. Tasting Game, kjer se je izkazalo, da če odmislimo videz hrane (preveza čez oči), posameznik redko ugane kaj poizkuša. Poizkus, ki so ga opravljali na Cambridgeu v pričetku prejšnjega stoletja najbolje opisuje W.D. Scott v knjigi The Psihology of Advertising iz leta 1908.

Osnova za oglas se določa kot povezovanje čustev, estetike in same hrane. Pri študiji oglasa Nabisco je bila uporabljena celo nota romantike, pri kateri je naknadna raziskava dokazala, da so ljudje v poizkušanju tega vafla celo podoživljali trenuke iz samega oglasa.

Na podlagi teh in še mnogih mnogih drugih poizkusov in testiranj so ugotovitve pokazale  enostavne rešitve.

Nikoli ne preobremenjuj oglasa za hrano (sicer to velja za vse produkte, vendar je pri hrani še toliko bolj pomembno, saj preobložena miza pokvari možnost vplivanja). Ljudem je pri hrani najprej najbolj pomembno kaj si o njej mislijo, šele potem je na vrsti okus. Sam oglaševalec pa mora biti previden in vedno paziti, da se hrana asociira s čistostjo in eleganco.

No na kratko toliko za danes o oglaševanju hrane in kot primer sem vzel oglas, ki je nastal 100 let po pisanju W.D.Scotta (še kako leto več pa Baudoinu ali Bernaisu) in dejansko vsebuje vse kar je potrebno…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Upanje je sled, ki zbledi…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 6 November, 2008 avtor Človek

Mnogokrat nekaj zapišem, pa pregledam, pa analiziram, pa se potem odločim, da bom kasneje objavil, ali pa sploh ne dokončam.

Potem pa, tako kot danes, enostavno zbrišem. Marsikdaj kaj izrečem, kar me potem tepe. Nekateri pravijo, da mi manjka taktnosti, drugi menijo, da sem zgolj preobčutljiv, mogoče preveč natančen, vsi skupaj pa se strinjamo z besedami O. Wilda – nevarno je biti iskren, če nisi neumen.

O tem, kam dejansko spadam, se niti ne obremenjujem. Poizkusim narediti tisto, kar čutim, čeprav mi čustva po trditvah znancev niso ravno blizu. Mogoče imajo tudi prav, pa vseeno, mogoče se motijo.

Tako mineva čas in opazujem od daleč, kako se svet vrti. Opazujem kako ljudje ssverjamejo, da se bo s prihodom mulata vse spremenilo, opazujem kako modrooki vladajo dalje, kako se posli delijo med znance, kako se denar deli med premožne, kako revni upajo in kako upanje ne umira več zadnje.

Upanje, kot tako, umira na dnevni bazi in napačne ikone prinašajo novo. Se splača upati? V kaj? Opazujem ljudi, ki so mi blizu, ker upajo v ljubezen, in so zato ranjeni. Gledam koliko dela ima posameznik, pa se mu umika, v upanju da izgine. Srečujem ljudi, ki so sami sebi razlog a upajo v srečo. Pozdravim tujca, da ga presenetim. Poberem smeti, ki padejo uslužbencu iz kante in ne morem sprejeti zahvale, ker se mi zdi banalno, da se mi nekdo zahvaljuje za nekaj, kar je samoumevno. Pa čeprav trdi drugače in me debelo gleda. Gospe primem košaro, ker jo boli hrbet, pa ne zato, ker bi želel opraviti dobro delo, temveč zgolj zato, ker lahko. In tako razmišlajo veliki, sem prebral.

Sem ter tja sem hvaležen, nikoli ne vem čemu. Veselje je zgolj stvar prepričanja, možgani so vodljivi. Prišel je dež, ki duši zvok. Ljudje se skrivajo, celo v Tivoliju ni nikogar, ki bi se razkazoval.

Rutine ni. Red je izginil. Namesto tega vlada strah. Strah pred tem, da nas zavrnejo, strah pred tem, da zavrnemo. Obstajajo zgolj tisti, ki to žele.

Upanje je domena srečnih, nesrečnim ostane pričakovanje. Pričakovanje depresije, ki jo nosijo prihajajoči prazniki, ki bodo zamenjali sedanje, je v polnem teku. Ostati sam ni več nesreča, ostati brez daril je hujše zlo. Osamljenost ustvarjamo sami, saj se sami odtujujemo. Od nas in drugih. Vse kar želimo je na doseg, a želje izginjajo. V prepolnem svetu je želja sramota, saj tisti, ki hočejo, vzamejo. Pa čeprav ne potrebujejo. Želijo zgolj tisti, ki ne razumejo.

In na koncu ostanejo besede - 

Življenje je komedija za tiste, ki mislijo in tragedija za tiste, ki čutijo. H. W.

  • Share/Bookmark

Bložič 2008 – 20.12.2008 – Kavarna SEM

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 4 November, 2008 avtor Človek

Drage blogerke, komentatorke in bralke,

naj se razvrat prične. Snemite svoje feredže, pomankljivo se oblecite in prikažite vaše čare na tem nepozabnema dogodku, ki bo zopet ovekovečen in distribuiran preko celotnega svetovnega spleta.ddd

Izredno me bo veselilo, ko vas bom zopet gledal tako žgečkljivo pripravljene, komaj čakal, da boste zaužile prekomerne količine različnih opijatov in bodo iz vas nastale razuzdanke brez primere. Nekaj takega kot lani.

Seveda pa tako ve, kot tudi jaz, potrebujemo še nekoga, ki bo to vse skupaj plačal, zato predlagam, da povabimo tudi vse blogerje, komentatorje in bralce, predvsem tiste, z veliko soldov in malo zahtev.

Blooooooooožiiiiiiiiiiććććć :mrgreen:

Ps.: Za tiste, ki ste lani zamudili ta najprestižnejši, neponovljivi, megakuliberšpon superduperčrnajevednoin dogodek, pa predlagam ogled utrinkov na Ankinem blogu!!!

  • Share/Bookmark

Bložič 2008

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 28 Oktober, 2008 avtor Človek

A čmo? :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Človek v LJ po enem mesecu…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 27 Oktober, 2008 avtor Človek

Po enem mesecu bivanja sem se odločil na kratko analizirati pot, ki sem jo prehodil ta čas.

Za vikend sem bil odklopljen, zato sem imel čas. Večjih pretresov, razen tistega z neprimernim vedenjem, ni bilo. Določene stvari se še vlečejo za menoj, škatle še niso vse odprte in se mi že meša, ker ni časa. Predvsem, zaradi novih obveznosti, ki so prišle z izzivi in jemljejo čas. Ampak čas je domena bogatih, tako da …

Sem med dobrimi ljudmi, tako v privatnem delu dneva, kot pri ekipi. Ker imam rad kreativnost, se mi zdi da sem prijadral prav. Upam, da bom kaj od koristi tudi sam…

V tem času sem obiskal par kulturnih in par dd˝showbiz˝ dogodkov. Na področju umetnosti in kulture navdušen kot vedno, na drugi strani pa dokaj razočaran, predvsem zaradi polovičarstva …

Prostih dni si nisem jemal, energije je zadosti, sedaj sem si še prinesel orodje, tako, da bo zneslo do leta 2012. Takrat bo itak vsega konec, ali pa bom šel na ˝dopust˝… Od samega sebe, najprej…

Finančno stanje? Stabilno broke, kot vedno, a v upanju, da se vlaga v prihodnost…

Ka pa kej babe pa to? Babe so načeloma kul. Glede na dogodke se še vedno se ukvarjam z razmišljanjem, zakaj počnem stvari kot jih in rinem kamor riniti ni? Prekomeren ˝kompleks odrešitelja˝? Namerna sabotaža? Prekomerna slepa vera v ljubezen? A vseeno je bil zanimiv in lep čas, ki so ga zaznamovale gubice okoli lepih oči…

In kaj lahko iz vsega zaključim?

V Šiški zvečer res ni nič več odprtega in nobena ne da… Zaenkrat mi Ljubljana kul…

Sliko ukradel s poštenimi nameni s strani – Galerija MA in VA.

  • Share/Bookmark

Je fotografija odraz duše?

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 23 Oktober, 2008 avtor Človek

Imam zelo malo svojih fotografij, saj se nikakor nisem rad nastavljal objektivu. Eden od razlogov je tudi misel, ki je vladala med ameriškimi domorodci in pravi, da fotografija vzame dušo. Drugi razlog pa je, da si nikoli nisem bil na všeč…

Ampak te dni sem zopet potreboval fotografije za neko revijo v vezi s Plato. In ker gre za specifično zvrst publikacije, sem potreboval nekaj, kar spada v sam koncept objave in ki izraža mene kot posameznika.

Ker nisem vajen nekih šutingov ipd., sem se naslonil na rijateljico Anko, ker vem, da bo vedela za kaj gre in seveda ker bo tudi zame lažje, saj je prijateljica.

Moram priznati, da je bila zanimiva iskušnja, čeprav se je vse skupaj odvijalo v nedeljo dopoldan, na Jesenicah, kjer je sicer veliko prostorov za to početje. Predvsem zaradi tega, ker take prostore najdemo vse povsod po svetu in fotografija postane neprostorska in celo malce brezčasovna.

V kaki urici sva posnela kar nekaj posnetkov, kar je v primerjavi s tistimi, ki to počno profesionalno šele ogrevanje, saj tam po navadi traja skoraj cel dan. No seveda tudi zaradi maskerjev, luči in še marsičesa, kar se mi tudi ne sanja kaj…

Ampak ne morem reči, da me ni vsaj malo utrudilo. Nadzorovati telo in držo, si zamišljati vsebino za različne poglede in kar je bilo najhuje, nadzor ˝žvečenja˝. Navado imam pač stiskati zobe in to se na slikah vidi, predvsem na ustnicah. Ampak počasi mi je uspelo tudi to.

Kaj naj rečem? Pošteno povedano, ko sem videl rezuletate se skoraj nisem prepoznal, čez nekaj časa pa sem se počutil dobro. Anoak pravi, da je to normalna posledica… V glavnem fino je imeti tudi takšne posnetke za spomin in ne samo nekih pokvek, ki nastanejo na zabavah ipd…

In ker so mi fotografije všeč in sem jih objavil že na FB, si jih prilepim še tu v dnevnik, kot spomin in opomin… In seveda se mi zdi pošteno, da pokažame nove Ankine stvaritve, ki jih nikoli ni dovolj…

    d

d

s rf

Sedaj ko razmišljam o izreku starih indijancev, mi hodi po glavi, da zato potrebujemo umetnike, da to dušo vrnejo…

  • Share/Bookmark

Pogovori s Človekom III…

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 21 Oktober, 2008 avtor Človek

Nadaljevanje drugega dela.

Minil je deveti dan. Želel je stopiti še korak nižje, ko se je od nekod pojavilo sonce. Topli žarki so mu ogreli obraz in premražene ude, sedel je na skalo in se ozrl proti gori.

Vrh je bil še vedno odet v megleno tišino in nič ni kazalo, da se bo kmalu spremenilo. Iz nahrbtnika je vzel oblačila, si postavil vzglavnik in se ulegel, da bi užil toplino, ki mu je bistrila misli. Bil je utrujen in zaspan, zato je zamižal, da si odpočije.

Komaj je zaspal, ko je na licu začutil mokroto in sunkoma je odskočil. Prestrašena žival ga je gledala v oči in tako sta obstala za trenutek ali dva. Počasi je stegnil roko proti njenemu obrazu, vendar je odskočila. Še enkrat se je ozrla in odšla.

Sedel je in gledal za njo. Lahkotno je skakljala preko skal, ki so vodile v dolino. Predramilo ga je in se ozrl proti svojemu cilju. A tam še vedno ni sprememb.

Razmišljal je, kako prav bi mu prišel glas, da bi se pogovoril. Napenjal je ušesa, da bi slišal, se oziral okoli sebe in se prestavljal,  zdaj sem, zdaj tja.

Nič. Ostal je brez glasu in brez gore. Pospravil je stvari, vstal in stopil po poti, kjer je maloprej skakljala drobcena žival, ki mu je ukradla sen. Brez misli je lahkotno stopil na pot. Prenehal je razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo in stopal korak za korakom.

Vedno bolj se je oddaljeval, vedno bolj poskočen je postajal korak. Misli so zamenjale vsebino in sonce je sijalo vedno bolj. Sprenevedanje je stvar preteklosti…

Ko je prispel v dolino, se je še zadnjič ozrl za skrivnostjo, ki je ostala tam gori, ji pomahal v slovo in ji rekel adieu…

  • Share/Bookmark