Vihar ujet v trenutku…

Morje je bilo mirno in zgolj nekaj razbitin je nakazovalo,da je se včeraj divjala nevihta, ki je obljubljala potop vsega živega. Sedel je na palubi svoje barke in v misli želel priklicati dogodke zadnjih dni, ki jih je na nek način želel pozabiti, po drugi strani pa se jih je oklepal kot utapljajoči se naključnega kosa lesa, katerega je prinesla voda. Je bila to usoda, da se mu ni zgodilo enako kot mnogim, ki danes stoje na pomolu in objokujejo svoje ladje, ali pa zgolj naključje, da je prav on zašel v zaliv, ki ga je obvaroval hudega. V glavi mu je se vedno zbijalo in uničen želodec mu je govoril, da nekaj ne dela prav. Hudičeva ognjena voda, ki mu je sinoči zopet prevzela um je puščala posledice. Že skoraj si je prisegel, da ne bo več pil, pa vendar, bi se zgodilo kar se je, če ne bi? Se vedno je nosil njen vonj, ki ga ni želel sprati, saj to je vse kar mu je ostalo. In to ne prvič.

Spomin je počasi dobival obraze, ki so prešerno nazdravljali, se smejali ter sem ter tja zapeli. Maske so počasi padale in vzdušje je proti jutru postajalo nevzdržno, le njen okajeni smeh ga je zadrževal. Kot začaran ni mogel umakniti pogleda z njenih velikih sijočih oči, ki so zgolj iskale pozornost vsakdanje praznine. Preglasna glasba je onemogočala normalen pogovor, a do tega mu niti ni bilo. Zato si je ogledoval gibanje teles v tej zapuščeni pristaniški podrtiji, kamor so se zgrinjali različni osebki, verjetno z enakim razlogom. Kozarec v rokah se ni želel sprazniti, pa čeprav ni več videl v čem je smisel. Mogoče ga tudi ni bilo. Nekajkrat sta se spogledala in razmišljal je o tem, zakaj je zavil v to hudičevo mesto, čeprav je vedel, da bo tam. Bil je prepričan, da je vse skupaj pustil za seboj in da je bila preteklost zgolj flirt, ki ni nosil nikakršne teže. V to je bil popolnoma prepričan, saj je vedel kje stoji. Vstal je in se odpravil proti pomolu. Zunaj je veter že pričel s svojo godbo in vedel je, da mora spraviti barko čim dlje od priveza, preden bo prepozno. Obrnil se je in krenil proti čolnu, ko je kar na enkrat stala pred njim.

˝Zakaj si prišel? Vedel si, da bom tu, zakaj?˝

Ni ji odgovoril, saj niti ni vedel odgovora. Zaužita pijača mu je zbegala misli in vse kar je v tem trenutku vedel je to, da si je zeli. Gdddledala ga je direktno v oči in tudi sam jih ni spustil. Položil ji je roko na obraz in se preden je uspela se karkoli reci so se njune ustnice združile in vročica mu je prevzela telo. Umaknil se je le toliko, da bi ji pogledal v oči. Veter je postajal vse močnejši in spomnil se je na barko. Prijel jo je za roko in povlekel za seboj. Ni mu ugovarjala in ni se branila. V trenutku je dvignil sidro in odvezal čoln, saj se je mudilo. Mudilo zaradi nevihte mudilo zaradi nje. Usmeril je proti odprtemu morju in stopil k njej. Bila je gola in počasi se je dotaknil njenega belega telesa, ki je vroče vrelo in se odzivalo že ob najrahlejšem dotiku.

Poljubljal jo je na mestih, ki so vodila v nebesa, poljubljal jo je na mestih, ki so nosila spoštovanje. Zunaj je besnelo in veter je zibal barko in dobil je občutek, da ju bo prevrnilo. Vendar se ni mogel ustaviti. Sedaj je bila ona vse in vse je bilo tisto kar si je želel. Njeno globoko dihanje ga je spodbujalo k iskanju nedorečenega in nikoli si ni mislil, da obstaja kaj lepšega kot igra dveh teles, ki želita naslade. Obležala sta drug ob drugem in neukročene misli mu niso pustile zapreti oči. Morje se je umirilo in lahno zibanje jo je popeljalo v sen, a on je ostal buden. Obrnil je čoln proti pristanu in sedel na robu postelje vse dokler nista prispela do priveza, kjer je legel nazaj k njej in jo opazoval še naprej. Narahlo ji je gladil zdaj lase, zdaj druge dele telesa, narahlo, da je ne prebudi. Kmalu bo dan in moral bo na kopno. Zibanje barke je uspavalo tudi njegovo utrujeno telo a ne za dolgo, saj je moral na pot. Ko je tako zopet sedel na robu postelje ni vedel, ali jo vidi zadnjič ali jo bo mogoče še kdaj ugledal. Vedno je bilo odvisno od nje. Vedel je, da tako mora biti in vedel je, da drugače ne gre.

Ropotanje s sosednje barke ga je prebudilo iz sanjavosti in zavedel se je, da bo moral odriniti. Teža v trebuhu je popuščala, glavobol je ostal. Stopil je v kajuto, kot da je mislil, da ga bo čakala tam. Razgrnil je rjuhe in utrujeno stopil na zrak, pospravil mreže in odvezal čoln. Počasi je razprl jadra in veter ga je ponesel proti modri globini, brezciljno a z nasmeškom na ustih. Danes mu je vseeno za ulov, danes je imel njo. In vse kar mu je ostalo je spomin in morje pred njim.

A bilo je toplo.

  • Share/Bookmark

10 odgovorov na “Vihar ujet v trenutku…”

  1. 1 pokahontas
    22:29 - 29.12.2008

    uau…sexy preobleka in nato še temu primeren zapis …glede na to, da je post pod osebno in ne fiktivno, ji bo tole skoraj zagotovo narisalo nasmeh :) …she may come back …

  2. 2 Človek Človek
    22:47 - 29.12.2008

    Poka… she might come first? :lol:

  3. 3 pokahontas
    22:52 - 29.12.2008

    to boš pa ti najbolje vedel, ali si opravil delo, kot se spodobi ;)

  4. 4 Človek Človek
    00:10 - 30.12.2008

    Poka, če sem taprav DESC, me ne sme zanimat :mrgreen:

  5. 5 Snowblind Snowblind
    01:03 - 30.12.2008

    Super.

  6. 6 Človek Človek
    04:16 - 30.12.2008

    MOgoče se sliši perverzno ob tej uri, ampak… fuck it, we love life… and rakija :lol:

  7. 7 Človek Človek
    04:16 - 30.12.2008

    Snow, hvala.

  8. 8 Človek Človek
    05:31 - 30.12.2008

    Hmmm, aja, P. saj veš, hvala za kompliment ;) :)

  9. 9 pokahontas
    11:37 - 30.12.2008

    :lol: …kaj je pa teb snoč dogajal?

  10. 10 Človek Človek
    13:06 - 30.12.2008

    Poka, šljivovica :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !