Prva ljubljanska polnočnica

Božični večer je bil hladen, večerja, ki si jo je pripravil mu ni teknila, mogoče niti ni bil lačen. To je bil njegov prvi božični večer v tem mestu.

Oboževal je cerkve. Njihovo arhitekturo, okrasje, vonj po kadilu in misel, da verni ljudje nosijo oznanilo, pa čeprav sam ni bil vernik. Ne te, ne katere druge ustanove. A nocoj se je slavilo rojstvo. Rojstvo novega upanja, mogoče.

Kljub temu, da ni bil razpoložen za kakršno koli interakcijo z ljudmi, se je odločil, da se bo udeležil obreda, v upanju, da začuti vsaj del skupnosti v kateri je lebdel.

Na pot je stopil zgodaj, saj je pričakoval, da se bo v hramu nabrala množica, vendar ne tako zgodaj, da bi morebiti ujel sedež. Sedeti ni želel, sedenje je namenjeno tistim, ki jih stanje utrudi. Njega po navadi ni. Rad je čutil celotno telo. V danem trenutku neke ideologije je celo nekje v kotičku misli upal, da ga bo vsaj za trenutek predal.

Glavni vhod je bil zaprt, zato so vstopali s strani. Bil je pol ure prezgoden a v notranjosti se je že trlo ljudi. Našel je popoln prostor zelo blizu oltarja in si ogledoval freske in ornamente znotraj te velike zgradbe. Nekaj stvari mu je bilo všeč, večina pa preveč plastičnih in modernih, kar nikoli ni odobraval. Še vedno je verjel, da ima vsaka stvar svoj prostor in čas in da nekatere stvari je potrebno ohranjati na način kot so nastale, ne glede na trenutne vzgibe. Zgodovina ostaja in se ponavlja.

Ljudje so množično hodili za oltar ogledovati postavljene jasli, vendar se s tem ni želel obremenjevati, ogledoval si je raje obraze okoli sebe. Kmalu se je obred pričel.

V center pozornosti je stopilo nekaj mož, ki so bolj spominjali na vojaške generale, kot na ljudi z duhovnim namenom. Poleg njih so mladi farani nosili novodobne sveče, a za njimi je sedelo kar nekaj ljudi v civilni opravi, moški in ženske. Spraševal se je kaj počno tam, saj tja niso niti pod razno sodili, saj so kvarili občutek nečesa večjega, višjega.

K mikrofonu je stopil zdaj ta, zdaj oni, a slišal ni nikogar. Iz zvočnikov nekje v ozadju je bilo komaj razpoznati besedo ali dve v vsakem stavku in tudi verniki so bili bolj kot ne zbegani, saj so zdaj vztajali eni, nato drugi, a očitno ne ob pravem času. Oče v četrti klopi je že trdno spal, tudi gospa mesto za njim je zaprla oči. Glasba osemnajstega stoletja priznanega skladatelja je prihajala iz zvočnikov, svetleče orgle so nemo molčale. Nerazumljivost samega obreda so mu zbegala dekleta v civilnih oblačilih, ki so nekje iz prvih vrst klopi stopala na oder in brala iz Knjig.

Vse skupaj se je odvijalo v duhamornem tonu, niti prilika o rojstvu, upanju in ljubezni do človeka, ki je bila edina razumljiva, ni dajala vtisa, da bi bili vsaj za delček sekunde veseli tega dogodka. Otrok je zaspal v naročju očeta, mlad par, ki je prišel v družbi staršev se je držal za roko. V prostoru je zadišalo kadilo in obred je vodil zdaj en, zdaj drugi.

Zaprl je oči in v sebi iskal vsaj delček tistega, kar je po navadi našel v podobnih situacijah, vendar razen močno udrihajočega srca ni našel ničesar. Ponovno je odprl oči in iskal poglede okoli sebe, želel je zagledati vsaj eno oko, v katerem bi našel iskrico tistega o čemer so govorili, a obrazi so bili nemi, oči povešene. Le tu in tam se je kak parček stiskal in se nasmihal.

Vse skupaj se je že bližalo koncu, zato se je odločil izstopiti preden se množica vsuje skozi mali prehod stranskega vhoda. Zunaj je pokalo od veselja, kuhano vino je teklo v potokih, nekdo je pravkar uriniral pred vhod božjega hrama. Na glavo si je poveznil čepico, roke globoko potisnil v žepe plašča in s hitrim korakom stopil po ulici.

Tudi letos je sveti duh ostal nekje drugje.

  • Share/Bookmark
Tagi: , , , , , , , ,

29 odgovorov na “Prva ljubljanska polnočnica”

  1. 1 pokahontas
    18:08 - 25.12.2008

    k če bi sama doživela :) …meni že sam ceremonial (kot si ga delno opisal) ne sede …ne sedejo mi na splošno “shodi” takega tipa …določene stvari so mi zdijo(pre)osebne (kar zadeva podoživljanja, čutenja etc), da bi bilo to možno podoživljati s tujci, ki se zgrnejo 1x letno samo zato, ker se spodobi …

    sama sem zelo spiritualen tip človeka, a nekako mi institucionaliziranost vere ne diši, ker “zavira” individualizem …

    tudi sama sem fan starih cerkva (a le zaradi arhitekture), ki se ne zvijajo pod kupom kiča …in ja, še kdaj bi rada doživela biti čisto sama v tem velikem prostoru, kjer zven orgel, in glas gospe, ki zapoje ave marijo, naježi vse telo ;) …a to je tudi vse, kar mi “Cerkev” lahko ponudi

  2. 2 Uršula Uršula
    18:25 - 25.12.2008

    In jaz sem imela prav, da sem ostala doma, bila sem bližje duhu.

    in kar podpisala bi se pod Poko…

    Cerkev kot organizacija mi ne sede.

  3. 3 clovek clovek
    18:25 - 25.12.2008

    Hmm, ne vem, tukaj se mogoče razhajava, ker jaz imam rad množico enako mislečih ljudi, ker mislim, da ustvarjajo določeno energijo, ki drugače ne more obstajati… Ampak ne vem, tu je ni bilo, pa ne bi rekel, da so bili ljudje, ki so se prišli ˝kazat˝, vsaj po oblačilih sodeč. Bi prej rekel, da so iskali nekaj, ampak jim niso dali. Niso jim dali energije, če me razumeš. Kot sem napisal, bolj so delovali generali kot duhovni. Na gorenjskem je bolj čustveno in polno…

  4. 4 clovek clovek
    18:33 - 25.12.2008

    Uršula v organizacije kot take se zadnje čase prav ne upam več spuščat, ker nič več ne vem. Dolgo časa sem bil tudi sam mnenja, da je to slabo per se, ampak odkar se je ta korporativnost tako močno zasidrala v človeški um, sem prepričan, da bomo zopet v cerkvah iskali zatočišče, kakorkoli se to bizarno sliši…

  5. 5 Uršula Uršula
    18:33 - 25.12.2008

    Pri nas je tudi boljše …. mogoče je bilo zaradi velikega mesta že vse preveč odtujeno, preveč pompozno, premalo preprosto.

    Poleg mene je mala cerkvica, ki ima le tu in tam odprta vrata. Tam sem bila pred dvema letoma pri maši,ker me je zanimalo, kako poteka v tisti mali mali cerkvi. Ljudje so bili veseli, vzhičeni, dobrodušni, oči so jim sijale. Energija je bila čudovita.

    Isto leto sem bila na Gorenjskem v neki cerkvici, na visokem hribu s križevim potem. Ni bilo maše. Samo mi, izletniki, smo bili tam. V cerkvi in poleg nje pa taka čudovita energija, da sem se jokala.

  6. 6 Uršula Uršula
    18:34 - 25.12.2008

    MOgoče bomo res iskali zatočišče, ampak ne v vsaki ….

  7. 7 pokahontas
    18:36 - 25.12.2008

    pod “kazanje” nisem mislila na obleke, ampak samo dejstvo, da se spodobi na predbožični večer iti v cerkev, pa čeprav prej celo leto nisi zavil not …od tu potem izvira tudi nepovezanost z vsemi prišlimi, ker čutiš da to ni to …in ja, mene je od vsega tega tudi odbil sam način komuniciranja med dohovnikom in vsemi prišlimi …ni neke vezi …v vsem svojem lajfu, sem doživela samo enega duhovnika, ki je dejansko vodil maše skoraj interaktivno (pač pri nas tega ne boš doživel nikoli) …

    sem 100% za ustvarjanje energije in se na ta račun tudi udeleževati “shodov”-biti del nečesa v kar sama verjamem, samo trenutno to ni “cerkev” …največja ironija pa je, da če te energije ne najdeš najprej v sebi in svojem obstoju ti nič ne pomaga le biti del nečesa, samo da se čutiš del česa …mislim, da še nismo na nivoju zavesti, ki bi nas pripeljala do tega ob enem pa se mi zdi tudi utopično …vsaj zaenkrat …a sem vedno odprta za novo dozo energij ;)

    filozofiranje mi nikoli ni bila jača strana :oops: , zato ne dvomim, da bo s tvoje strani priletela ena velika kontra ;)

  8. 8 clovek clovek
    18:39 - 25.12.2008

    Mislim, da je ravno pompoznost manjkala. zame je cerkveni obred neke vrste event. Ali gledališče, če tako vzameš. Pač nekaj, kar bi množožico ˝odpeljalo˝ v ˝druge sfere˝ in jim pokazalo, da obstaja nekaj več, kot oni sami. Z duhovno noto seveda. In tako velike ustanove tudi delajo. Enkrat sem bil tudi v Vatikanu, in tisto tam je ˝zares˝. Tu je bilo vse mlačno, mlahavo in nedorečeno. Če bi bil zloben, bi rekel – ljubljansko, če primerjam tudi z ostalim dogajanjem in konec koncev tudi z zabavo, ki v mojih očeh mora biti višek človeškega ustvarjalstva in ne zgolj zabava kot tako…

  9. 9 šuši šuši
    18:43 - 25.12.2008

    Jaz sem raje sama stala na balkonu, s svojim svetim duhom a.k.a. cigareto in gledala zvezde. Mislim, da sem imela več od duhovnosti, kot ti.

    Sicer je pa naš kraj ravno dovolj velik, da se ljudje pridejo pokazat v cerkev … ne poslušat župnika. Verjetno bi Jerovška srečala. Tja mi pa tudi ni za hodit. Imamo pa eno lepo, staro, zlato cerkev na hribu. Pa je odprta samo za veliko noč. Mogoče bi morala iti tja gledat zvezde.

  10. 10 Uršula Uršula
    18:46 - 25.12.2008

    Pa saj sama beseda obred nakazuje na nekaj slovesnega, v predpisani, ustaljeni obliki, na predpisan način. A obred lahko nekdo naredi kar tako, rutinsko, kot da je del njegove službe, opravil. Naredi pa ga lahko tako, da ga čuti, da v svoja dejanja svojo energijo, svoje razpoloženje, svoja čustva, sebe …

    Če daje v obred sebe, ne more biti mlahavo, mlačno in nedorečeno. Če daje v obred sebe, poveže množico …

  11. 11 clovek clovek
    18:46 - 25.12.2008

    Hehe, Poka, kontra pomeni samo to, da se pogovarjamo, delimo, ne zato da komu kaj jemljemo. Pismo veš v Radovljici je izreden župnik. To je čisto nekaj drugega, življenjskega, zato pa ima vsako nedeljo obe maši več obiska kot vsi slovenski koncerti skupaj. Resno, ko gledaš množice ki se valijo skozi stari del mesta misliš, da so Stonesi prišli… Ampak on je človeški, on svoje delo živi in on živi z ljudmi. Je popolnoma drugače…

  12. 12 clovek clovek
    18:51 - 25.12.2008

    Šuši, verjamem, da si imela tisto, kar si želela, ampak sam na žalost, ali veselje, to še ne vem, bom vedel na koncu, ljubim ljudi, ne glede na to, da oni mene ne… Pač verjamem v nas vse in upam, da bo kmalu prišel čas, ko bomo razumeli, da nismo tu zato, da smo sami, temveč zato, da skupaj naredimo več. In ja, vem, da bo do takrat preteklo še veliko krvi, gorja, nesmisla, moči, ampak človek v nekaj mora verjeti in jaz verjamem v človeka.

  13. 13 clovek clovek
    18:52 - 25.12.2008

    Uršula se popolnoma strinjam. Kako naj jaz verujem v nekaj, če pa moj duhovni vodja ne kaže, da se v to splača verjeti? Kontradiktorno…

  14. 14 šuši šuši
    18:54 - 25.12.2008

    Ne vem … najprej moraš verjeti v sebe, da lahko verjameš, da so ljudje lahko tudi Ljudje. Prav je, da ljubiš ljudi, samo sebe ne zato raztrgati … no, ne za napačne. Sicer pa sem od zunaj videla tudi noter, veš … ufff ;)

  15. 15 pokahontas
    18:55 - 25.12.2008

    zakaj pa ne bi bili sami sebi duhovni vodje? a ni bolj logično, da vsak zase raziskuje duhovnost, ne pa da za to potrebuje nekoga drugega …

  16. 16 Uršula Uršula
    18:57 - 25.12.2008

    Kaj če bi pri odgovoru, ki si ga dal Šuši, izpustil tisti del “ne glede, da oni mene ne …” Z vsem ostalim se strinjam …

  17. 17 clovek clovek
    18:59 - 25.12.2008

    Šuši modre besede, ni kaj ;) (in ne ne hecam se, se popolnoma strinjam)… a kaj češ, te stvari tako stojijo, zakaj, ne vem. Mogoče vzgoja, mogoče psihoza, mogoče pa samo skrivanje pred seboj. Ampak izraža se na vsakodnevni bazi in tudi če želiš uiti, se to ne zgodi. Tudi namesto, da bi svoje znanje in izkušnje v delu ki ga upravljam uporabil za lastno tudi materialno rast, ne, nekako ne morem in rinem tja, kjer vem, da je nemogoče ampak ko razveseliš nekoga, stvari dobe smisel, pa čeprav se še tako iluzorno sliši.pa saj ljudje nikoli nismo napačni, take nas narede… Kam noter si videla?

  18. 18 Uršula Uršula
    19:02 - 25.12.2008

    V notranjost ljudi, ledvice pa to, je mislila ..

    ok, sorry, ne bom več ..

    Odlično razmišljanje, sami sebi smo lahko duhovni vodje, najboljše. Saj vendar imamo tisti čut, ki nas vodi naprej. Le večinoma ga ne poslušamo.

  19. 19 clovek clovek
    19:10 - 25.12.2008

    Poka, Avrelij še vedno ostaja eden izmed mojih priljubljenih ˝učiteljev˝, to že veš. In zato se strinjam z njim, da vsi ljudje nismo rojeni v enak način življenja in enak dostop do informacij. A nisva to še obdelala? :D Kahko je nam ˝pametovati˝ s polnimi želodci v toplini naslonjača, a nekdo je danes v tem mrazu cel dan garal, da bo družina imela jutri za kruh in pašteto, če mu sploh uspe dobiti plačo. In ta človek potrebuje sočloveka, potrebuje roko. In konec koncev jo mi vsi, ne glede na to, da si nekateri to ne želijo priznati, ampak vsakdo je kdaj na dnu in samo skupnost je tista, ki mu lahko pokaže luč… V bolj ˝filozofso – duhovne˝ sfere pa se jaz ne maram spuščati, ostajam zvesr realnosti na tem planetu…

  20. 20 clovek clovek
    19:12 - 25.12.2008

    Uršula tistega dela ne morem spustiti, ker je resničen. Verjetno bolj kot to, da me imajo radi. Ampak jaz ne zahtevam od nikogar, da me sprejme, zahtevam zgolj od sebe, da sprejmem druge…

  21. 21 pokahontas
    19:17 - 25.12.2008

    se popolnoma strinjam s tabo, vendar povedano nima veze (v mojem pogledu) z ustanovo kot tako, niti duhovnim vodjem, če človek zase ne naredi ničesar in misli, da se stvari poštimajo že z samim dejstvom, da si pustil denar in se udeležil maše …vsekakor dam veliko na povezanost med sabo in da se v krogu bližnjih spodbujamo, bodrimo, pomagamo itd. …vem, da na veliko posplošujem ampak….

    miselnost Avrelija in njemu podobnih pa drži ravno iz tega razloga, da nas nikoli niso vzgajali v duhu, da je vsak posameznik lahko “bog” samemu sebi (nikakor drugim!) …

  22. 22 šuši šuši
    19:18 - 25.12.2008

    Poka … svojo duhovnost že lahko raziskuješ sam, tega pa ne bi enačila z duhovnim vodjo. V bistvu se mi zdi še najbolje, če kot duhovnega vodja vzameš … pač nekoga, ki stvari vidi drugače kot ti. SI lahko dovolimo, da nam razširi obzorja. Sami sebi jih težko/težje.

    Človek, normalno, da je bolj smiselno veselje soljudi, ki ga povzročiš sam, ali pa ga samo opaziš, kot materija. Hotela sem reči samo to, da je včasih bolj potrebno “paziti” nase, da lahko kasneje “paziš” na druge. Videla pa sem … v osvetljeno stanovanje, s polno mizo, kupom otrok, ki niso več otroci (no, večina več ne) in slišala glasen smeh. In zabavo cele družine ob eni majhni knjižici.

  23. 23 pokahontas
    19:21 - 25.12.2008

    Šuši že to da “paziš” nase je lahko del tega da si duhovni vodja …in ja se strinjam, da smo sebi sami to težko, ravno iz razloga, ker smo bili na tak način vzgojeni …madonca, čist smo “zaplavali” … :)

  24. 24 clovek clovek
    19:26 - 25.12.2008

    Babe hvala za lep zanimiv božični pogovor, jaz vas sedaj zapuščam, grem podpirat Prisa (ne dobesedno), dobesedno verjetno koga drugega.

    In ja Šuši, tako jaz ˝pazim˝ nase. Z glasbo, umetnostjo in obkrožanjem z ljudi kot ste vi, več ne potrebujem. No vsaj danes ne. In tisto kar si videla, je zavidanja vredno, če bi v zavidanje verjel. Je bolj vredno posnemanja.

    Lep večer vam želim še naprej.

  25. 25 pokahontas
    19:29 - 25.12.2008

    lepo se imej, če je to sploh možno brez moje prisotnosti … :lol: ;)

    mal heca …pozdravi vse prisotne :)

  26. 26 šuši šuši
    19:29 - 25.12.2008

    Pa res smo zaplavali :D

    No človek, tu si zdaj dobil duhovnost od bab ;) lepo se iemj. podpira Prisa še v mojem imenu :D (tiste druge pa kr brez, prosim)

  27. 27 Uršula Uršula
    19:29 - 25.12.2008

    nič nismo zaplavali, Poka, kar lepo se menimo …

    ČLovek, jaz se vračam k enem stavku. Žal posplošuješ, da te ljudje nimajo radi. To ni res. Eni te imamo, drugi ne. Da bi te vsi imeli radi, je pa itak nemogoče.

    Ljudje pozabljajo na bistvo božiča. Najprej je božič praznik Kristusovega rojstva, kar je čisto stvar te vere. Božič je potem praznik hvaležnosti, ne obdarovanj. Kar se tiče vseh. Potem je praznik miru (kaj ni to tudi stvar vseh) etcetera etcetera etcetera

  28. 28 Uršula Uršula
    19:30 - 25.12.2008

    lepo se imejte, grem na Pekrsko gorco, na sprehod … do cerkve …

  29. 29 orhideja
    19:45 - 25.12.2008

    čeprav nisem za take vrste vere, poznam ta občutek, ko greš z željo, da se napolniš, a ostaneš razočaran, ker ni pristno. po mojem več pridobiš, če ne greš k maši, ampak kar tako pobegneš pred tem svetom v prazno cerkev, se vsedeš in uživaš v miru. pa ne, ker bi tam bil bog, tam je mir. to je velikokrat dovolj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !