Človek

Božični večer je. Utrujenost počasi pojema, pa vendar je še vedno prisotna. Narava letos ni stopila v primerno razpoloženje, prav tako tudi on ne.

Še vedno razmišlja o tem, naj gre ali ne gre med ljudi. Vse skupaj doživlja bolj kot ne neresnično, v določenih trenutkih se mu stvari naravnost gabijo. Kot bi živel v popolnoma drugi dimenziji, ne svoji, temveč nekje, kamor je postavljen, ker je tako padlo. Pravzaprav nenamerno.

Dogodki preteklih dni so vzeli svoj davek. Jeza, zaradi pozabljenega je prerasla v apatijo. Moč je zgolj utvara. Pozabil je na edine smiselne praznike, na praznike posameznikov, ki so vredni obstoja.

Vse mu postane jasno, ko se zazre vase. Je lahko bolj prazen? Kaj ga je naredilo takšnega? Pa saj mu  nihče nikoli ni želel hudega…

Mogoče je sedaj pravi čas, da razmisli o preteklem letu in si naredi obveze za drugo. Ampak ali ima to kak smisel? Pa saj se niti ne spomni, kaj je bilo vse lani in konec koncev je to naredil že vsa leta prej, pa niti ne ve, kaj je želel. Tudi danes ni drugače. Zakaj bi si postavljal cilje, ko so cilji zgolj iluzija, s katero se bo moral sprijazniti ne glede na to, kaj si bo želel.

V glavi mu še vedno odzvanjajo njene besede, ki mu jih je dala ob slovesu. To je zadnje, kar ga je močno zaznamovalo, česar se resnično spominja. Pa vendar je čustva včasih imel. In prepričan je, da jih ima tudi sedaj, vendar drugačna. V iskanju si vedno osamljen.

Ni postavil dreveščka. Letos ni nasedel. Celo poklonil ga je naprej, naj se drugje vesele. Naj se veseli tisti, ki jim je to dano. On mora iskati. V vsakem novem dnevu se mora boriti z resnico drugih in vsak nov dan mu prinese misel, da lačnim solza v očeh ne pomaga. On je zgolj posameznik in njemu je dano iskati, a krvavi boj množic ne sedi v toplini tujega doma. Resnic je več.

Ni izbire. V sklopu spirale je vsaka stvar na svojem mestu, mogoče zgolj kot opozorilo, mogoče bolj kot ne krik. Razdvojenost med svetovoma duši, razdvojenost znotraj sebe distancira. Distancira sebe od drugih, distancira sebe od sebe.

Danes je dan, ko tudi tisti, ki ne verujejo, verujejo. Danes bodo sveti hrami polni in tudi sam bo šel. Pa čeprav to ni njegova vera. Vendar tam bodo tudi tisti, ki le to imajo. Storil bo to kot upor rdečim pokvekam z belo brado, ki na enak način žele zasenčiti nekaj, kar zasenčila že prejšnja brada. Počastil bo idejo o popolni ženi, materi, zaščitnici magije in narave. Njej, ki je skrbela za sužnje in njej, ki je poslušala premožne. Njej, ki je imela tisto, kar svetu danes manjka.

You see me here, Lucius, in answer to your prayer. I am nature, the universal Mother, mistress of all the elements, primordial child of time, sovereign of all things spiritual, queen of the dead, queen also of the immortals, the single manifestation of all gods and goddesses that are, my nod governs the shining heights of Heavens, the wholesome sea breezes. Though I am worshipped in many aspects, known by countless names … some know me as Juno, some as Bellona … the Egyptians who excel in ancient learning and worship call me by my true name…Queen Isis.

Mirne in nežne praznike želim vsem

Človek

Tagi: božič, človek, duša, izis, jezus, mir

Objavljeno 24.12.2008 21:07 Zapisano pod: Skupno, Človek razmišlja. Tagano: božič, človek, duša, izis, jezus, mir. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali Trackback iz vaše lastne strani.