Zasneženi duhovi…

Zvečerilo se je. Sneg je čedalje močneje naletaval. Vklopil si je tisti stari gramofon in na mizo pred okno postavil zadnjo francosko rezino ter si nalil kozarec.

Oblekel je obleko in si nadel kravato, tako se je pač počutil. Tako se tam velikokrat počuti. Kot, da bi se vanj za tisti čas naselil nek stari duh, ki kraljuje v ledenih zidovih.

Bil je izredno dobre volje, saj se je prodalo še eno umetniško delo prijatelja, pa čeprav so vsi menili, da tokrat temu ne bo tako. Sedel je za mizo in prijel kozarec. Nasmihal se je ideji, kako bi bilo videti z druge strani, če steklo ne bi bilo samo enosmerno, saj se je razprostiralo preko cele stene. Slika se mu je zdela še bolj bizarna, saj je na oknu nalepljen tudi ogromen plakat, na katerem je sam, v eni izmed svojih vlog. Niti ni vedel, kdaj točno so to postavili, vendar ko ga je prvič videl, mu je bilo čisto vseeno. Navadil se je že ideje, da je svet oder ali dandanes trg in čisto nič ga ni več presenečalo. Razen sam sebe.

Vzel je vilice in ponesel prvi grižljaj proti ustom. Gledal je skozi okno na ulico in opazoval snežinke. Vedno se je dobro počutil v tem dvorcu, čeprav to ni njegov dom. Svojega doma sedaj niti nima. Sedaj nima ničesar.

Zazrl se je v padajočo lepoto in začutil nek čuden sssnemir  v prsnem košu in grlo je postalo suho. Nejasne misli so mu dajale občutek, da mora ta trenutek z nekom deliti. Niti sanjalo se mu ni s kom, bil je namreč sam. Ta nenadna potreba po tem početju ga je počasi prevzemala. Po glavi so mu pričele hoditi različne rešitve in v rokah se je znašel telefon. Pred očmi so se prikazovali različni obrazi, tako tistih, ki jih je zavrnil, kot tistih, ki so zavrnile njega. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj jih zavrača, marsikaj pa je ostalo tudi neizrečeno. Zavračal pa je vse. Že kar nekaj časa se je zapiral pred ljudmi in tudi ven je hodil večinoma zaradi dela ali takrat, ko ni več zdržal samega sebe.

Misli so mu begale sem ter tja, zato je vstal in odložil telefon. Dovolj je imel tega sentimentalnega napada, ki mu je načenjal energijo. Ogrnil je plašč, si nadel rokavice in baretko ter stopil ven. Na ulico. Na zrak. Na sprehod. Oboževal je sprehode, saj človek takrat lažje in bolj čisto razmišlja. In ta večer je bil popoln za to.

Zunaj je bilo topleje, kot pred dnevi, ko je pihal veter in še ni bilo snega.

Ulica je bila prazna, snežinke okoli njega so se svetile v oranžni barvi, ki so jo oddajale luči bližnjih hiš, v cerkvi je zvonilo. Usmeril se je proti pokopališču in z roko je segel po belini, da si ustvari kepo, s katero si bo krajšal čas. Ponesel jo je k ustom in okusil, samo zato, da bi se vsaj za trenutek vrnil v tisti čas otroškosti, ko nas še ni bilo. Zamišljen kot je bil, je nekje zavil s ceste in se znašel na plani, ki vodi v gozd, na vrhu hriba. Gledal je v dolino, tišina okoli njega je bila preglasna.

Pogledal je po hribu navzdol in pomislil, kako se je kot otrok zabaval ob valjanju. Na ustnicah mu je zaigral nasmešek, ampak pogledal je svoja oblačila. Vendar pa še preden je uspel dokončati misel, opazil, da ne stoji več na istem mestu, ter se mu sneg lepi na obraz, za srajco, v ušesa in je že skoraj povsod. Smejal se je kot deček, ki je pravkar ukanil sestrico. Na srečo se je prvi del hriba kmalu končal, zato se je ustavil na poti. Bil je ves premočen in vroč. Sedel je in se še vedno smejal, delno samemu sebi, delno situaciji.

Razmišljal je, kje se je vse skupaj izumetničilo in kaj je tisti trn, ki ga trenutno bode. Nekje v času se je izgubil. Večino je pripisoval slabi karmi, svoji preteklosti in grbi, ki jo zaradi tega nosi. Vendar ni verjel, da je to resnica. Ni se imel za slabega človeka, saj stvari ni počel s slabim namenom, temveč zgolj z željo po užitku slehernega dne.

Počasi ga je pričelo zebsti. Naglo je vstal in se odpravil nazaj. Stopal je hitro in kot bi mignilo je stal gol in premražen sredi tople sobe. Na mizi je še vedno stala načeta rezina in poln kozarec. Oblekel je drugo obleko in si nadel novo kravato. Sedel je nazaj za mizo in ponesel v usta grižljaj slaščice, ki pa mu ni več teknila.

xx

Prijel je kozarec in ga na dušek izpraznil. V trenutku je začutil, kako mu je telo napolnila toplota in čistost alkohola mu je segala v glavo. Nalil si je še enega in se zopet zagledal skozi okno.

A glava je bila prazna.

Sveča na mizi je počasi dogorevala. Steklenica na mizi se je počasi izpraznila. Legel je na posteljo in opazoval sence, ki so jih ustvarjali oboki. Še enkrat se je ozrl skozi okno. Sveča je ugasnila in tema je zavzela prostor. Ostal je samo še čas. Zaprl je oči.

Zjutraj je bil nov dan.

Radovljica, 29.11.2008

  • Share/Bookmark

5 odgovorov na “Zasneženi duhovi…”

  1. 1 Uršula Uršula
    21:26 - 2.12.2008

    Vedno je naslednji dan nov dan, vprašanje je samo, kaj bo prinesel ali odnesel.

    Lepo te je spet brat :)

  2. 2 denis h. denis h.
    10:34 - 3.12.2008

    MAvrična, kaj bo prinesel nov dan? Novo noč, predvidevam :) hvala :blushes:

  3. 3 katja
    21:03 - 5.12.2008

    Kakšen boleč opis samosti! Lepo.

  4. 4 Uršula
    00:39 - 7.12.2008

    tole jaz zdaj že četrtič berem …. pa razmišljam o stavkih … pa ene stvari podoživljam z moje perspektive in mojega življenja

    npr. Sedaj nima ničesar.

    “Boljše gospodar niča, kot suženj vsega” sem rekla že nekajkrat nekaterim in tudi sebi. Zdaj pa: al je to tolažba ali pa resnica?

    Pa meni to ni boleč opis samosti, ker gledam spet z moje perspektive …

  5. 5 denis h. denis h.
    18:20 - 7.12.2008

    Katja, hvala….

    Uršula – al je to tolažba ali pa resnica? Bi rekel, da je resnica, vprašanje je ali smo sposobni živeti z njo…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !