Človek

Mnogokrat nekaj zapišem, pa pregledam, pa analiziram, pa se potem odločim, da bom kasneje objavil, ali pa sploh ne dokončam.

Potem pa, tako kot danes, enostavno zbrišem. Marsikdaj kaj izrečem, kar me potem tepe. Nekateri pravijo, da mi manjka taktnosti, drugi menijo, da sem zgolj preobčutljiv, mogoče preveč natančen, vsi skupaj pa se strinjamo z besedami O. Wilda - nevarno je biti iskren, če nisi neumen.

O tem, kam dejansko spadam, se niti ne obremenjujem. Poizkusim narediti tisto, kar čutim, čeprav mi čustva po trditvah znancev niso ravno blizu. Mogoče imajo tudi prav, pa vseeno, mogoče se motijo.

Tako mineva čas in opazujem od daleč, kako se svet vrti. Opazujem kako ljudje verjamejo, da se bo s prihodom mulata vse spremenilo, opazujem kako modrooki vladajo dalje, kako se posli delijo med znance, kako se denar deli med premožne, kako revni upajo in kako upanje ne umira več zadnje.

Upanje, kot tako, umira na dnevni bazi in napačne ikone prinašajo novo. Se splača upati? V kaj? Opazujem ljudi, ki so mi blizu, ker upajo v ljubezen, in so zato ranjeni. Gledam koliko dela ima posameznik, pa se mu umika, v upanju da izgine. Srečujem ljudi, ki so sami sebi razlog a upajo v srečo. Pozdravim tujca, da ga presenetim. Poberem smeti, ki padejo uslužbencu iz kante in ne morem sprejeti zahvale, ker se mi zdi banalno, da se mi nekdo zahvaljuje za nekaj, kar je samoumevno. Pa čeprav trdi drugače in me debelo gleda. Gospe primem košaro, ker jo boli hrbet, pa ne zato, ker bi želel opraviti dobro delo, temveč zgolj zato, ker lahko. In tako razmišlajo veliki, sem prebral.

Sem ter tja sem hvaležen, nikoli ne vem čemu. Veselje je zgolj stvar prepričanja, možgani so vodljivi. Prišel je dež, ki duši zvok. Ljudje se skrivajo, celo v Tivoliju ni nikogar, ki bi se razkazoval.

Rutine ni. Red je izginil. Namesto tega vlada strah. Strah pred tem, da nas zavrnejo, strah pred tem, da zavrnemo. Obstajajo zgolj tisti, ki to žele.

Upanje je domena srečnih, nesrečnim ostane pričakovanje. Pričakovanje depresije, ki jo nosijo prihajajoči prazniki, ki bodo zamenjali sedanje, je v polnem teku. Ostati sam ni več nesreča, ostati brez daril je hujše zlo. Osamljenost ustvarjamo sami, saj se sami odtujujemo. Od nas in drugih. Vse kar želimo je na doseg, a želje izginjajo. V prepolnem svetu je želja sramota, saj tisti, ki hočejo, vzamejo. Pa čeprav ne potrebujejo. Želijo zgolj tisti, ki ne razumejo.

In na koncu ostanejo besede - 

Življenje je komedija za tiste, ki mislijo in tragedija za tiste, ki čutijo. H. W.

Objavljeno 6.11.2008 ob 20:51 pod Osebno, Razmišljanja, Selavi, Skupno . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.