Pogovori s Človekom …

Že kot mlad fante sem prelistal eno izmed knjižic, ki ima podoben naslov. Pa vendar, si sam ne morem nadeti maske vsemogoče intuicije, zato se raje pogovorim s seboj…

Tudi ta dan je bil hrib snežen, mrzel in vsi so se mu ogibali, a on je moral poizkusiti. Kot je poizkusil že nedolgo nazaj, kjer mu je hladen vrh opekel roko. Pa vendar se je z njega vrnil kot nič kolikokrat poprej, z dvignjeno glavo, nekje nad oblaki.

Jutro je bilo svetlo, v daljavi se je slišal krik vrane, ki je ujela svoj jutranji obed, njegov pogled je bil trpek. V njem je vladal strah pred ponovnim neuspehom, a glava v to ne verjame. Splezal bo, pa naj stane kar hoče. Edino če poizkusi lahko pride do tja.

Še vedno se je gibal previdno, saj se roka še ni popolnoma zarasla, vendar je kmalu po uspešnem vzponu dobil še večji zagon.

Z rokama je prijemal zdaj tu, zdaj tam, se upiral slabi misli in se prepustil njej, naj mu šepeta. Bolečine, ki so se kot praske zajedale v njegovo meso, so bile še bolj vzpodbujajoče. Vedno bolj je sopel in želja po osvojitvi je bila vedno večja. Gora se mu je predajala, ped za pedjo. Kar nekaj nevarnih prijemov ga je še čakalo, vendar ji je zrl v oko, ker se je ni bal in ker je vedel, da dela prav. A resnica ni samo ena. Ko je priplezal do vrha, se je svet pred njim odprl na svoj najlepši način. Čutil je, kot da bi tudi skala vračala toploto, ki je vela od njegovega telesa, s prsti je prepletal vejevje in poljubljal kamenje, ki je del nje. Za kratek čas se je počutil srečnega.

V daljavi je opazil nevihto, ki se je neizbežno bližala. Hitro je pospravil svoje stvar in se odpravil dol.

Ni še daleč sestopil, ko se je na vrhu že močno pričelo bliskati. Veter je nosil vse kar ni bilo pritrjeno. Pospešil je korak, a le da je uvidel, da mu ne bo uspelo. Ustavil se je. Stal je v breznu, premakniti se ni mogel nikamor.

Skril se je pod skalo, ki mu je nudila zavetje ravno toliko, da ga ni nosilo. Vse naokoli se je vihar razbesnel z vso svojo močjo, a njega ni bilo strah. Ne preveč. Prišel je do tja, kamor je želel in v to se je spustil zavestno. Tvegal je. Razmišljal je o tem, da kdor ne riskira, ne profitira…

Takrat skozi bučanje vetra razbere besede, ki so bile podobne človeškim. Mislil je, da nekdo potrebuje pomoč, zato se je odzval. Čakal je, a ni dobil odgovora. Mislil je, da se mu je samo zdelo, vendar takoj, ko je sprostil misli, je donelo iz ozadja. Še enkrat se je odzval in stvar se je ponovila. Rahlo ga je zmedlo.

Ko je slišal tretjič, je razumel.

Glas: ˝Si dobro?˝

Človek: ˝Kdo si ti?˝

Glas: ˝Pustiva to. Povej mi, si dobro?˝

Človek: ˝Pošteno? Ne vem. V meni je veliko občutkov, težko bi enostavno rekel kako sem…˝

Glas: ˝Se je zopet zgodilo isto?˝

Človek: ˝Ma niti ne. Ne vem. Mogoče. Upam, da ne.˝

Glas: ˝Zakaj plezaš tam, kjer veš, da je nevarno ali celo prenevarno?˝

Človek: ˝Zakaj? Kaj pa naj počnem? Drugače ne znam, očitno… Konec koncev ali ne drži, da kdor ne riskira, ne profitira?˝

Glas: ˝To velja v razumnem, mogoče poslovnem življenju, vendar tudi tam ne vedno. Ti pa se držiš tega z ideološkega vidika, to je nevarno…˝

Človek: ˝Zakaj je nevarno?˝

Glas: ˝Ker te lahko odnese preveč. Čustva niso igrača. Z njimi ne moreš delati na način – ko ne potrebujem, pospravim. To je nezdravo…˝

Človek: ˝Zakaj je nezdravo?˝

Glas: ˝Del čustev je bolečina. Vsak človek ima nekje mejo in čez čas postane na njo imun. Pomisli, kakšen človek bi bil brez čustvene bolečine?˝

Človek: ˝Popoln?˝

Glas: ˝Ali nor…˝

Človek: ˝Ampak a ne pravijo, da…˝

Glas: ˝Pusti to, kaj pravijo, bi rad šel na ˝tisto stran˝? ˝

Človek: ˝Hmm, ne, pošteno povedano, zaenkrat še ne…˝

Glas: ˝Hehe, zaenkrat… Zakaj potem želiš bolečino?˝

Človek: ˝Pa kdo pravi, da jo želim?˝

Glas: ˝Ja kaj pa potem počneš? ˝

Človek: ˝Jaz ne grem na najslabše, jaz vedno upam na najboljše… samo izteče se ne vedno…˝

Glas: ˝Pa si mogoče kdaj pomislil na kak manjši, nižji, manj kompliciran hrib?˝

Človek Glas: ˝Sem. Ampak vidiš v tem je problem. Tudi na manjšem hribu se lahko spotakneš in padeš, zato, kje je razlika?˝

Glas ˝Trdiš, da je vsaka pot nesmiselna?˝

Človek: ˝Trdim, da je vsaka pot vredna svojega truda…˝

Glas: ˝Ne razumem te…˝

Človek: ¨Poglej. Sedaj sedim tu, pod to skalo, spodaj ne piha več, lahko bi se spustil in odkorakal proč. Ampak čemu? Gori mi je bilo lepo in dobil sem občutek, da zna biti še lepše, kaj vem, zanima me…˝

Glas:˝In kaj če se vreme ne popravi, ali če strele uničijo vrh?˝

Človek: ˝Potem bomo šli pa nazaj k tistemu, da bo verjetno bolelo… Ampak nikoli ne bo tako bolelo, kot bi bolelo obžalovanje…˝

Glas: ˝Zakaj obžaluješ?˝

Človek: ˝Mogoče ker sem se premalokrat potrudil, ko bi se lahko in mi tisti občutek ni bil potem všeč… Ne vem, enostavno je, ali stvar storiš ali ne. Prav in narobe ne obstaja…˝

Glas: ˝Se pravi tako? Tu v svoji luknjici boš sedel…˝

Človek: ˝In čakal na prvi žarek, ki bo dal upanje na nov dan… In tako bo šlo dalje, pa čeprav se zgodijo tvoje besede… ˝

Glas: ˝Trma, trmasta… Kako človeško… Pa daj, čakaj, jaz te pozdravljam… S Človekom. ˝

Človek: ¨S Človekom.˝

Se nadaljuje…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !