Kazen more bit, pa čeprav mogoče ne bo vzgojna…

Ker že v pričetku ni bilo potrebno delat napak… Kot sem napisal v prejšnjem dnevniku, si dogodki nekako ne sledijo, saj manjka en dan.

Blog postaja zopet bolj oseben, očitno tisto kar trenutno potrebujem je pogovor s seboj, konec koncev se vrstijo zanimivi dogodki, s katerimi je potrebno dokaj hitro opraviti.

Včerajšnji dan je minil v hitrem tempu. Tudi idejno in kreativno je bil močan, predvsem ponoči. Misli o tem kaj bom počel so se razblinile, sprejel sem izziv, sedaj bo potrebno trdo delati. Upam, da nisem že čisto iz prakse in bom nalogo opravil na pošten način in pripomogel kolikor se da.

No ko smo po nastopu Sedefa praznovali še Markov rojstni dan in se kreativno zabavali, smo ob tem seveda spili še kak kozarec ali dva preveč. Zaradi neprilagojenosti okolju se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Ko sem se odpravil domov nisem imel občutka, da sem bil pijan ali da bi bilo kakorkoli kaj narobe z menoj. Zato sem sedel za volan, kar je bila velika napaka.0

Po kilometru vožnje, se je le ta končala. Prijazi državni uslužbenci so preizkusili mojo količino zaužitega alkohola in številka na je pokazala smer – arest. Jap, očitno sta bila kozarčka preveč…

Čuden občutek je bil, ko sem razmišljal, koga naj pokličem, da mi lahko premakne avto, saj ga sam nisem smel več. Na koga se lahko naslonim v takem trenutku? Poklical sem Jana, ki je brez obotavljanja priskočil na pomoč, za kar sem mu seveda neizmerno zahvaljujem. Jan hvala.

Nato so me pretipali, saj veste tista slika z rokami na avtu in me pospravili v interventno vozilo. Vožnja se je pričela. Prvič sem sedel znotraj marice in opazoval sem njeno plastično brezrobo izdelavo, lučkla izza mreže mi je svetila naravnost v oči, edina trdna stvar znotraj pa je bila deska, na kateri sem sedel.

Vožnja je minila hitro in pošteno povedano izredno prijetno, veliko bolj nežno kot na kakšni troli. To se mi je zdelo lepo. Ko smo prispeli na tovarniško, je sledil še en pregled, ddati sem moral vse predmete, prav tako pas in čevlje. Nataknil sem plastične copate in počasi podrsaval med policistoma, ki sta me spremljala. Ne vem kaj so si mislili, ampak na mojem obrazu je ves čas stal nasmešek, saj se mi je vse skupaj zdelo zanimivo, saj je bila nova izkušnja in predstavljal sem si da sem v nekem filmu…

Prispeli smo do celice, ki niti ni tako majhna, v bistvu je večja od sobe v kateri sem sedaj. Notri stoji na betonskem podstavku neka blazina, ki je oblečena v plastiko, na njej pa oddjea in trije kosi posteljnine, dva večja in en manjši. Vzglavnika ni. Kak meter od postelje stoji umivalnik, tisti s pritiskom na vrhu. Ob njem je pregrada, za njo pa kovinski WC na štrbunk.

Soba je bila svetla in gorela je močna luč, za katero so mi povedali, da bo ostala prižgana. Ne vem točno zakaj, rekel bi, da zaradi psihološkega učinka. Ampak moja morala je zdrava. Naredil sem zgolj napako, saj je konec koncev moja vozniška čista in prazna. Iz hlač in rekleca sem si naredil vzglavnik, ki sem ga oblekel v en kos posteljnine, drgugega sem položil na plastiko, tretjega pa sem sem si pripravil kot prevezo čez oči. g

Tako sem se ulegel in poslušal zvok, ki je bil podoben prepihu, ampak konstanten in v dveh tonih. Zato sem malo vstal in pregledal sobo ali je mogoče kje kakšna odprtina, vendar nisem našel nič. Zato sta možni samo dve opciji, ali je zvok prihajal s hodnika ali pa iz zvočnika.

Ulegel sem se nazaj na hrbet, prektižal roke na prsih in si pokril oči. Kot v krsti. Zaspal sem v minuti in nič mi ni bilo jasno, ko me je paznik prebudil ob pol desetih. Za seboj sem moral pospraviti posteljnino v vreče namenjene za to, odvrgel copate v koš za smeti in dobil nazaj svoje predmete. Policist me je vprašal, če vem kje sem in pošteno sem mu odgovoril, da ne. Seveda sem vedel, da sem v zaporu, ampak kje je ta zapor pa ne, saj interventno vozilo nima oken. Policist mi je dal navodila za javni prevoz in naslov, če bom koga klical.

Klical nisem nikogar. Razmišljal sem o njej in ji zaželel lepo jutro. Odpravil sem se peš. Bilo je lepo jutro in sprehod mi je koristil. Vendar sem čez nekaj časa opazil, da hodim v napačno smer, zato sem šel do prve avtobusne postaje in poklical taksi.

En teden v novem mestu, pa že spoznavam vse, še tisto, kar si mogoče niti nisem želel. Včerajšnja noč bo zahtevala še obisk prisodniku, ki mi bo naložil dodatno delo, da se pokesam za svoje dejanje. Ampak kesal se ne bom. Naredil sem napako in se naučil. Taksi je primerna alternativa, saj ne glede na to kako se bom počutil, tisti, ki jim bom odgovarjal ne vidijo skozi moje oči.

Okolje okoli mene je dobilo svojo pravo podobo, turbulenca se nadaljuje, stvari se postavljajo na svoje mesto, o njej vem vedno manj. Razmišljam o tajmingu in tem, kako izbiram osebe, katere si želim. Sprašujem se o tem vzorcu, ki me spremlja. Razmišljam o lastni fiksaciji, realnosti in tistemu, kar stoji na poti. Tudi danes si bova ostala daleč. Čeprav želim, vseeno spoštujem,  razumem in ne želim, da bi bilo kar ni.

Danes bom ostal doma. Verjetno. Zgodaj je še…

  • Share/Bookmark

8 odgovorov na “Kazen more bit, pa čeprav mogoče ne bo vzgojna…”

  1. 1 pokahontas
    02:00 - 11.10.2008

    ccc :roll: no saj kake vecje pizdarije ti ni uspel narest …drugič pa res raj taxi …vzorci sucks …fiksacija pa je jebena, ker se zaradi nje težko premakneš iz “kroga” …we know ;) …jutri pridem še enkrat prebrat, kaj sem napisala :) …noč

  2. 2 Ana
    10:43 - 12.10.2008

    sem mislila, da bo na koncu pisalo bittersweet dreams :D Življenje. Pazi nase*

  3. 3 Uršula
    13:03 - 12.10.2008

    Hm, prav predstavljam si tebe, kako te vodijo k celici, ti pa se bolj sprehajaš in vmes analiziraš sebe in njih in prostor, konec koncev gre za novo izkušnjo … kot pa da bi po vzorcu koga drugega rohnel in tulil, naj te spustijo, ali po vzorcu koga drugega, skesano dal glavo na prsni koš in obupaval nad svojo usodo …

  4. 4 Nika Nika
    19:11 - 12.10.2008

    Čestitam za novo življenjsko izkušno. ;)

  5. 5 katja katja
    19:32 - 12.10.2008

    In naj ti bo čim lažje. (jao, pa lahko bi te zapeljala domov, no…) Je, kar je.

    Lepo noč:)

  6. 6 denis h. denis h.
    20:03 - 12.10.2008

    Poka si prebrala ponovno? :)

    Ana, vedno bolj imam občutek, da drugi to počno namesto mene… :)

    Uršula, si moreš misliti, prosil sem celo za lisice, ker me je zanimal občutek, ampak mi jih policist ni želel natakniti… Mogoče zato ker sem mu rekel, da me samo pač zanima :mrgreen: Ja fino smo se razumeli… ;)

    Nika, hvala ;)

    Katja, ne moreš siti očitat, zakaj me nisi peljala domov… Potem bi me okradla za izkušnjo in za poduk, ki semga mogoče potreboval… Bolje prej, kot prepozno… ;)

  7. 7 pokahontas
    09:56 - 13.10.2008

    ni pene, sem mislila, da bom kaj bolj nejasnega napisala ;)

  8. 8 denis h. denis h.
    17:27 - 13.10.2008

    Poka, se strinjam ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !