Človek

A čmo?

Po enem mesecu bivanja sem se odločil na kratko analizirati pot, ki sem jo prehodil ta čas.

Za vikend sem bil odklopljen, zato sem imel čas. Večjih pretresov, razen tistega z neprimernim vedenjem, ni bilo. Določene stvari se še vlečejo za menoj, škatle še niso vse odprte in se mi že meša, ker ni časa. Predvsem, zaradi novih obveznosti, ki so prišle z izzivi in jemljejo čas. Ampak čas je domena bogatih, tako da …

Sem med dobrimi ljudmi, tako v privatnem delu dneva, kot pri ekipi. Ker imam rad kreativnost, se mi zdi da sem prijadral prav. Upam, da bom kaj od koristi tudi sam…

V tem času sem obiskal par kulturnih in par ˝showbiz˝ dogodkov. Na področju umetnosti in kulture navdušen kot vedno, na drugi strani pa dokaj razočaran, predvsem zaradi polovičarstva …

Prostih dni si nisem jemal, energije je zadosti, sedaj sem si še prinesel orodje, tako, da bo zneslo do leta 2012. Takrat bo itak vsega konec, ali pa bom šel na ˝dopust˝… Od samega sebe, najprej…

Finančno stanje? Stabilno broke, kot vedno, a v upanju, da se vlaga v prihodnost…

Ka pa kej babe pa to? Babe so načeloma kul. Glede na dogodke se še vedno se ukvarjam z razmišljanjem, zakaj počnem stvari kot jih in rinem kamor riniti ni? Prekomeren ˝kompleks odrešitelja˝? Namerna sabotaža? Prekomerna slepa vera v ljubezen? A vseeno je bil zanimiv in lep čas, ki so ga zaznamovale gubice okoli lepih oči…

In kaj lahko iz vsega zaključim?

V Šiški zvečer res ni nič več odprtega in nobena ne da… Zaenkrat mi Ljubljana kul…

Sliko ukradel s poštenimi nameni s strani - Galerija MA in VA.

si bom danes na poti prepeval Ultra Nate…

Imam zelo malo svojih fotografij, saj se nikakor nisem rad nastavljal objektivu. Eden od razlogov je tudi misel, ki je vladala med ameriškimi domorodci in pravi, da fotografija vzame dušo. Drugi razlog pa je, da si nikoli nisem bil na všeč…

Ampak te dni sem zopet potreboval fotografije za neko revijo v vezi s Plato. In ker gre za specifično zvrst publikacije, sem potreboval nekaj, kar spada v sam koncept objave in ki izraža mene kot posameznika.

Ker nisem vajen nekih šutingov ipd., sem se naslonil na rijateljico Anko, ker vem, da bo vedela za kaj gre in seveda ker bo tudi zame lažje, saj je prijateljica.

Moram priznati, da je bila zanimiva iskušnja, čeprav se je vse skupaj odvijalo v nedeljo dopoldan, na Jesenicah, kjer je sicer veliko prostorov za to početje. Predvsem zaradi tega, ker take prostore najdemo vse povsod po svetu in fotografija postane neprostorska in celo malce brezčasovna.

V kaki urici sva posnela kar nekaj posnetkov, kar je v primerjavi s tistimi, ki to počno profesionalno šele ogrevanje, saj tam po navadi traja skoraj cel dan. No seveda tudi zaradi maskerjev, luči in še marsičesa, kar se mi tudi ne sanja kaj…

Ampak ne morem reči, da me ni vsaj malo utrudilo. Nadzorovati telo in držo, si zamišljati vsebino za različne poglede in kar je bilo najhuje, nadzor ˝žvečenja˝. Navado imam pač stiskati zobe in to se na slikah vidi, predvsem na ustnicah. Ampak počasi mi je uspelo tudi to.

Kaj naj rečem? Pošteno povedano, ko sem videl rezuletate se skoraj nisem prepoznal, čez nekaj časa pa sem se počutil dobro. Anoak pravi, da je to normalna posledica… V glavnem fino je imeti tudi takšne posnetke za spomin in ne samo nekih pokvek, ki nastanejo na zabavah ipd…

In ker so mi fotografije všeč in sem jih objavil že na FB, si jih prilepim še tu v dnevnik, kot spomin in opomin… In seveda se mi zdi pošteno, da pokažame nove Ankine stvaritve, ki jih nikoli ni dovolj…

Sedaj ko razmišljam o izreku starih indijancev, mi hodi po glavi, da zato potrebujemo umetnike, da to dušo vrnejo…

Nadaljevanje drugega dela.

Minil je deveti dan. Želel je stopiti še korak nižje, ko se je od nekod pojavilo sonce. Topli žarki so mu ogreli obraz in premražene ude, sedel je na skalo in se ozrl proti gori.

Vrh je bil še vedno odet v megleno tišino in nič ni kazalo, da se bo kmalu spremenilo. Iz nahrbtnika je vzel oblačila, si postavil vzglavnik in se ulegel, da bi užil toplino, ki mu je bistrila misli. Bil je utrujen in zaspan, zato je zamižal, da si odpočije.

Komaj je zaspal, ko je na licu začutil mokroto in sunkoma je odskočil. Prestrašena žival ga je gledala v oči in tako sta obstala za trenutek ali dva. Počasi je stegnil roko proti njenemu obrazu, vendar je odskočila. Še enkrat se je ozrla in odšla.

Sedel je in gledal za njo. Lahkotno je skakljala preko skal, ki so vodile v dolino. Predramilo ga je in se ozrl proti svojemu cilju. A tam še vedno ni sprememb.

Razmišljal je, kako prav bi mu prišel glas, da bi se pogovoril. Napenjal je ušesa, da bi slišal, se oziral okoli sebe in se prestavljal,  zdaj sem, zdaj tja.

Nič. Ostal je brez glasu in brez gore. Pospravil je stvari, vstal in stopil po poti, kjer je maloprej skakljala drobcena žival, ki mu je ukradla sen. Brez misli je lahkotno stopil na pot. Prenehal je razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo in stopal korak za korakom.

Vedno bolj se je oddaljeval, vedno bolj poskočen je postajal korak. Misli so zamenjale vsebino in sonce je sijalo vedno bolj. Sprenevedanje je stvar preteklosti…

Ko je prispel v dolino, se je še zadnjič ozrl za skrivnostjo, ki je ostala tam gori, ji pomahal v slovo in ji rekel adieu…

Nadaljevanje I. dela…

Tako je čakal še tri dni. Sam s svojimi mislimi. Okoli njega je svet spreminjal obliko in megla mu je skrivala pogled na goro. V spomin si je poizkušal priklicati trenutke in dobival je občutek, da bo slika zbledela, čeprav si tega ni želel. Še vedno je bila edina pot navzdol, še vedno mu je ostajal umik.

Želel je izginiti, pozabiti. Pa vendar si je tega vrha želel že dolgo in že nekajkrat poprej, a je misel zaradi dobrega razloga opustil. Mogoče je razlog obstajal tudi sedaj, a sedaj ga ni videl.

Ko se je četrti dan prevesil v noč, sej je zopet oglasil tisti znani glas, ki se pojavi, kadar ga potrebuje.

Beri naprej…

Glas: ˝Dober večer!˝

Človek: ˝O, lejga. Smo spet ˝tam˝?˝

Glas: ˝Očitno, saj se še vedno nisi premaknil… Kaj kaniš ukreniti?˝

Človek: ˝Ne vem. Veliko mi ne preostane..˝

Glas: ˝Kaj pa ti preostane?˝

Človek: ˝Lahko odidem in se poizkusim vrniti. Lahko ostanem in upam. Lahko odidem in pozabim. Lahko odidem in poizkušam preplezati drugo goro… ˝

Glas: ˝No, pa bi lahko kar tako odkorakal drugam?˝

Človek: ˝Lahko. Kar se tega tiče, je situacija dokaj enostavna. Veliko je še gora, ki bi jih želel spoznati, verjetno je med njimi tudi takšna, ki želi biti osvojena z moje strani. Bilo bi pametno pogledati naokrog.˝

Glas: ˝Potem vztrajaš v tem samo zaradi trme? Te tvoje potrebe po izpolnitvi?˝

Človek: ˝Ne, niti najmanj. Ne gre za trmo. Ne verjamem v naključja. Verjamem v smisel in odgovore. In tukaj ga nimam. Če bi vedel, da sem se zgolj zaplezal , ker je ona želela, da se, bi razumel. Bilo bi, kot je že velikokrat bilo. Ampak nekako ne čutim tega. Ne verjamem…˝

Glas: ˝Ali pa samo nočeš verjeti…˝

Človek: ˝Tudi to ima smisel. Konec koncev sem zgolj človek in ljudje to radi počnemo. Ampak se mi zdi, da ne…˝

Glas: ˝Zakaj?˝

Človek: ˝Ne vem natančno. Glede na to, da sem že kdaj prej idealiziral, lahko primerjam in ugotovim, da temu ni tako. Ni slepote, ne jemlje mi energijo. Prej ravno nasprotno.˝

Glas: ˝Pa ne boš rekel, da je tako velik izziv - ta nedosegljivost?˝

Človek: ˝Izziv? Ne. Ne gre za izziv. Ne gre za tekmo. Ne gre za samo osvajanje tega vrha, gre za spoznanje, kaj je za njim… Mogoče je bolj težava v otroški zvedavosti…˝

Glas: ˝Ampak do sedaj še nisi doživel veliko lepega tam. Kaj če tega ni?˝

Človek: ˝Resnica je, da gori do sedaj še nisem doživel veliko. Nekaj malega, kar sem okusil, pa je bilo več, kot sem pričakoval. Mogoče ker nisem pričakoval.˝

Glas: ˝Si videl že kak znak, da se zna zjasniti?˝

Človek: ˝Ne. Če pa sem, pa ne verjamem…˝

Glas: ˝Pa saj je samo gora…˝

Človek: ˝Res je. Vendar če gledam tako, potem so vse samo gore. Ene višje, druge nižje, nekatere poraščene, spet druge kamnite. Če gledam tako, potem obvelja tvoja. Ampak, kakšen postane človek, ko ne želi več?˝

Glas: ˝Svoboden?˝

Človek: ˝Mogoče. Ne vem. Vem pa, da sigurno osamljen…˝

Glas: ˝Zdi se mi, da iščeš izgovore…˝

Človek: ˝Zdi se mi, da bi rad, da te usekam…˝

Glas: ˝Hehe, bojevitosti ti pa ne zmanjkuje… Te mogoče to žene?˝

Človek: ˝Tudi mogoče…˝

Glas: ˝In kaj sedaj?˝

Človek: ˝Ja. In kaj sedaj?˝

Glas je utihnil. Človek je ostal sam s svojimi mislimi, ki jih je sem ter tja zmotil krik kake ptice ali pok vej v gozdu. Sestop je bil že suh in prehoden, spustiti se bi bilo lahko. Zeblo ga ni več, a ni se znal odločiti. Sprehodil se je malo naokoli in opazoval, kako se dolina umiva v sončnih žarkih, opazoval kapljice na iglicah dreves, sedel sedaj na ta ali oni kamen. Kmalu je spoznal, da se je vmes kar malo oddaljil od skrivališča. Malce se je ustrašil, zato se je zazrl proti vrhu, kjer je še vedno kraljevala megla. Opazoval je za žarkom, vendar je bilo vse temno. Stopil je še dva koraka nižje in se zopet ustavil…

Se nadaljuje…

Ok, Poka me je našuntala, da sem moral tudi sam poizkusil Myyearbook foto. No in kakšen bi bil, če bi… Poglejmo:

Šara, hehe…

Že kot mlad fante sem prelistal eno izmed knjižic, ki ima podoben naslov. Pa vendar, si sam ne morem nadeti maske vsemogoče intuicije, zato se raje pogovorim s seboj…

Tudi ta dan je bil hrib snežen, mrzel in vsi so se mu ogibali, a on je moral poizkusiti. Kot je poizkusil že nedolgo nazaj, kjer mu je hladen vrh opekel roko. Pa vendar se je z njega vrnil kot nič kolikokrat poprej, z dvignjeno glavo, nekje nad oblaki.

Jutro je bilo svetlo, v daljavi se je slišal krik vrane, ki je ujela svoj jutranji obed, njegov pogled je bil trpek. V njem je vladal strah pred ponovnim neuspehom, a glava v to ne verjame. Splezal bo, pa naj stane kar hoče. Edino če poizkusi lahko pride do tja.

Še vedno se je gibal previdno, saj se roka še ni popolnoma zarasla, vendar je kmalu po uspešnem vzponu dobil še večji zagon.

Z rokama je prijemal zdaj tu, zdaj tam, se upiral slabi misli in se prepustil njej, naj mu šepeta. Bolečine, ki so se kot praske zajedale v njegovo meso, so bile še bolj vzpodbujajoče. Vedno bolj je sopel in želja po osvojitvi je bila vedno večja. Gora se mu je predajala, ped za pedjo. Kar nekaj nevarnih prijemov ga je še čakalo, vendar ji je zrl v oko, ker se je ni bal in ker je vedel, da dela prav. A resnica ni samo ena. Ko je priplezal do vrha, se je svet pred njim odprl na svoj najlepši način. Čutil je, kot da bi tudi skala vračala toploto, ki je vela od njegovega telesa, s prsti je prepletal vejevje in poljubljal kamenje, ki je del nje. Za kratek čas se je počutil srečnega.

V daljavi je opazil nevihto, ki se je neizbežno bližala. Hitro je pospravil svoje stvar in se odpravil dol.

Ni še daleč sestopil, ko se je na vrhu že močno pričelo bliskati. Veter je nosil vse kar ni bilo pritrjeno. Pospešil je korak, a le da je uvidel, da mu ne bo uspelo. Ustavil se je. Stal je v breznu, premakniti se ni mogel nikamor.

Skril se je pod skalo, ki mu je nudila zavetje ravno toliko, da ga ni nosilo. Vse naokoli se je vihar razbesnel z vso svojo močjo, a njega ni bilo strah. Ne preveč. Prišel je do tja, kamor je želel in v to se je spustil zavestno. Tvegal je. Razmišljal je o tem, da kdor ne riskira, ne profitira…

Takrat skozi bučanje vetra razbere besede, ki so bile podobne človeškim. Mislil je, da nekdo potrebuje pomoč, zato se je odzval. Čakal je, a ni dobil odgovora. Mislil je, da se mu je samo zdelo, vendar takoj, ko je sprostil misli, je donelo iz ozadja. Še enkrat se je odzval in stvar se je ponovila. Rahlo ga je zmedlo.

Ko je slišal tretjič, je razumel.

Glas: ˝Si dobro?˝

Človek: ˝Kdo si ti?˝

Glas: ˝Pustiva to. Povej mi, si dobro?˝

Človek: ˝Pošteno? Ne vem. V meni je veliko občutkov, težko bi enostavno rekel kako sem…˝

Glas: ˝Se je zopet zgodilo isto?˝

Človek: ˝Ma niti ne. Ne vem. Mogoče. Upam, da ne.˝

Glas: ˝Zakaj plezaš tam, kjer veš, da je nevarno ali celo prenevarno?˝

Človek: ˝Zakaj? Kaj pa naj počnem? Drugače ne znam, očitno… Konec koncev ali ne drži, da kdor ne riskira, ne profitira?˝

Glas: ˝To velja v razumnem, mogoče poslovnem življenju, vendar tudi tam ne vedno. Ti pa se držiš tega z ideološkega vidika, to je nevarno…˝

Človek: ˝Zakaj je nevarno?˝

Glas: ˝Ker te lahko odnese preveč. Čustva niso igrača. Z njimi ne moreš delati na način – ko ne potrebujem, pospravim. To je nezdravo…˝

Človek: ˝Zakaj je nezdravo?˝

Glas: ˝Del čustev je bolečina. Vsak človek ima nekje mejo in čez čas postane na njo imun. Pomisli, kakšen človek bi bil brez čustvene bolečine?˝

Človek: ˝Popoln?˝

Glas: ˝Ali nor…˝

Človek: ˝Ampak a ne pravijo, da…˝

Glas: ˝Pusti to, kaj pravijo, bi rad šel na ˝tisto stran˝? ˝

Človek: ˝Hmm, ne, pošteno povedano, zaenkrat še ne…˝

Glas: ˝Hehe, zaenkrat… Zakaj potem želiš bolečino?˝

Človek: ˝Pa kdo pravi, da jo želim?˝

Glas: ˝Ja kaj pa potem počneš? ˝

Človek: ˝Jaz ne grem na najslabše, jaz vedno upam na najboljše… samo izteče se ne vedno…˝

Glas: ˝Pa si mogoče kdaj pomislil na kak manjši, nižji, manj kompliciran hrib?˝

Človek Glas: ˝Sem. Ampak vidiš v tem je problem. Tudi na manjšem hribu se lahko spotakneš in padeš, zato, kje je razlika?˝

Glas ˝Trdiš, da je vsaka pot nesmiselna?˝

Človek: ˝Trdim, da je vsaka pot vredna svojega truda…˝

Glas: ˝Ne razumem te…˝

Človek: ¨Poglej. Sedaj sedim tu, pod to skalo, spodaj ne piha več, lahko bi se spustil in odkorakal proč. Ampak čemu? Gori mi je bilo lepo in dobil sem občutek, da zna biti še lepše, kaj vem, zanima me…˝

Glas:˝In kaj če se vreme ne popravi, ali če strele uničijo vrh?˝

Človek: ˝Potem bomo šli pa nazaj k tistemu, da bo verjetno bolelo… Ampak nikoli ne bo tako bolelo, kot bi bolelo obžalovanje…˝

Glas: ˝Zakaj obžaluješ?˝

Človek: ˝Mogoče ker sem se premalokrat potrudil, ko bi se lahko in mi tisti občutek ni bil potem všeč… Ne vem, enostavno je, ali stvar storiš ali ne. Prav in narobe ne obstaja…˝

Glas: ˝Se pravi tako? Tu v svoji luknjici boš sedel…˝

Človek: ˝In čakal na prvi žarek, ki bo dal upanje na nov dan… In tako bo šlo dalje, pa čeprav se zgodijo tvoje besede… ˝

Glas: ˝Trma, trmasta… Kako človeško… Pa daj, čakaj, jaz te pozdravljam… S Človekom. ˝

Človek: ¨S Človekom.˝

Se nadaljuje…

Vikend je minil delovno, umirjeno in ˝ljubljansko˝.

Danes sem sledil stereotipu ˝ljubljančana˝, ki se hodi sprehajat v nedeljo na Bled in gre na ˝kremšnito˝ v McŠmonaldsa… Ampak k temu se še vrnem…

Lepa dva dneva sta bila ta vikend. Po petkovi čudoviti noči, sem se v soboto zopet izpostavljal soncu in poizkušal razveseliti naše obiskovalce. Minilo je mirno in lepo. Ponoči me je sicer zeblo, ker sem pozabil prižgati kurjavo, zaradi klepeta spodaj. Prijateljica se je namreč ravno vrnila iz Pliberga, kjer je bila na obisku pri grofu, ki si lasti kar nekaj gradov. Med drugim je ta grof tudi pravi lastnik radovljiške graščine, ki je še ni dobil nazaj. Prijateljica pravi, da je res pravi graščak…

Soba je bila resnično mrzla, ampak konec koncev kolikor vem, tiste sobe nikoli niso bile ogrevane, zato je bil občutek še toliko bolj pristen. Obožujem te velikanske sobane, kjer je spalnica velika kot povprečno stanovanje, strop pa višji od povprečnega stropa v slovenskih diskotekah… Postelja pa je večja od moje, zopet ja, celotne moje sobe. Branje knjige v takšnem okolju, seveda ob leščerbi, dobi drugačen pomen. Namerno nisem prižigal luči celo noč, temveč sem si prižigal sveče in kasneje leščerbo, ki sem jo našel, saj tako oboki, ki krasijo strop in njena razkošnost še bolj pridejo do izraza. Zaspal sem hitro. Sporočil ni bilo.

Nedelja je minila v duhu sončnega in čistega neba, prijaznih ljudi in kot rečeno v pričetku, stereotipne ljubljanske nedelje. Ko sem pri Želcu in Anki popravil kar je bilo potrebno popraviti, sem se odpravil nazaj. Še vedno ne rečem DOMOV. Te stvari očitno trajajo dlje ali pa so pogojene s čim drugim. Ne vem, o tem bom še razmislil.

Domislil pa sem se, da se bom seveda bolj aklimatiziral, če bom svojo skupnost oponašal.

Zato sem se odpravil do jezera in nazaj do McŠmonaldsa. Resnično nisem vedel, da je to menza in da pri mizah ne strežejo. Tako sem se usedel na teraso prižgal cigaret in čakal. Čez nekaj časa sem opazil, da ljudje nekaj nosijo na pladnjih in postalo mi je jasno. Samopostrežba…

V redu, pogledal sem vrsto, ki ni bila dolga, kakih pet šest ljudi, zato sem stopil tudi sam v njo. Nisem vedel kaj bom naročil, saj mi ni nič dišalo. Pa saj sem ravno prišel iz slaščičarne. Zato sem se odločil, da sodelujem in naročim, tisto, kar bo večina pred menoj. In ker so vsi štirje pred menoj naročili kremšnito in cockto sem tako storil tudi sam. Kolikšna je bila cena nisem niti preveril, saj sem denar samo pospravil, računa pa nisem vzel.

Vsedel sem se takoj za mizo nasproti šanka, da sem opazoval, kdo so pač tisti, ki sem jim podoben in se lotil sladice na francoski način. Seveda je to dejanje privlačilo poglede, ki so mi prav ugajali, saj so z direktimi ali diskretnimi pogledi razkrivali svoje občutke ali navade. Vendar sem kmalu ugotovil, da ta način ni najboljši, saj sestavine tega sladkega populizma niso prvovrstne, prej bi se odbila od stene, kot bi jo bilo mogoče pojesti na ta način. Na hitro, brez kakega posebnega zadovoljstva sem pojedel in popil ter odšel.

Cesta je bila klasično zabasana in po poldrugi uri počasnega cijazenja prišel domov, kot novopečeni stereotip.

Vmes sem imel veliko časa razmišljati, utrnilo se je veliko idej, ki jih je potrebno sedaj samo še realizirati…

Sporočil ni bilo. Očitno se je zgodilo več, kot bi se smelo. Popravljiva ali ne, je bila storjena napaka? Ne vem, nisem pripadnik misli prav in narobe. Žalosten pa sem, ko lepi ljudje trpijo.

Ker že v pričetku ni bilo potrebno delat napak… Kot sem napisal v prejšnjem dnevniku, si dogodki nekako ne sledijo, saj manjka en dan.

Blog postaja zopet bolj oseben, očitno tisto kar trenutno potrebujem je pogovor s seboj, konec koncev se vrstijo zanimivi dogodki, s katerimi je potrebno dokaj hitro opraviti.

Včerajšnji dan je minil v hitrem tempu. Tudi idejno in kreativno je bil močan, predvsem ponoči. Misli o tem kaj bom počel so se razblinile, sprejel sem izziv, sedaj bo potrebno trdo delati. Upam, da nisem že čisto iz prakse in bom nalogo opravil na pošten način in pripomogel kolikor se da.

No ko smo po nastopu Sedefa praznovali še Markov rojstni dan in se kreativno zabavali, smo ob tem seveda spili še kak kozarec ali dva preveč. Zaradi neprilagojenosti okolju se je zgodilo kar se je moralo zgoditi. Ko sem se odpravil domov nisem imel občutka, da sem bil pijan ali da bi bilo kakorkoli kaj narobe z menoj. Zato sem sedel za volan, kar je bila velika napaka.

Po kilometru vožnje, se je le ta končala. Prijazi državni uslužbenci so preizkusili mojo količino zaužitega alkohola in številka na je pokazala smer - arest. Jap, očitno sta bila kozarčka preveč…

Čuden občutek je bil, ko sem razmišljal, koga naj pokličem, da mi lahko premakne avto, saj ga sam nisem smel več. Na koga se lahko naslonim v takem trenutku? Poklical sem Jana, ki je brez obotavljanja priskočil na pomoč, za kar sem mu seveda neizmerno zahvaljujem. Jan hvala.

Nato so me pretipali, saj veste tista slika z rokami na avtu in me pospravili v interventno vozilo. Vožnja se je pričela. Prvič sem sedel znotraj marice in opazoval sem njeno plastično brezrobo izdelavo, lučkla izza mreže mi je svetila naravnost v oči, edina trdna stvar znotraj pa je bila deska, na kateri sem sedel.

Vožnja je minila hitro in pošteno povedano izredno prijetno, veliko bolj nežno kot na kakšni troli. To se mi je zdelo lepo. Ko smo prispeli na tovarniško, je sledil še en pregled, ddati sem moral vse predmete, prav tako pas in čevlje. Nataknil sem plastične copate in počasi podrsaval med policistoma, ki sta me spremljala. Ne vem kaj so si mislili, ampak na mojem obrazu je ves čas stal nasmešek, saj se mi je vse skupaj zdelo zanimivo, saj je bila nova izkušnja in predstavljal sem si da sem v nekem filmu…

Prispeli smo do celice, ki niti ni tako majhna, v bistvu je večja od sobe v kateri sem sedaj. Notri stoji na betonskem podstavku neka blazina, ki je oblečena v plastiko, na njej pa oddjea in trije kosi posteljnine, dva večja in en manjši. Vzglavnika ni. Kak meter od postelje stoji umivalnik, tisti s pritiskom na vrhu. Ob njem je pregrada, za njo pa kovinski WC na štrbunk.

Soba je bila svetla in gorela je močna luč, za katero so mi povedali, da bo ostala prižgana. Ne vem točno zakaj, rekel bi, da zaradi psihološkega učinka. Ampak moja morala je zdrava. Naredil sem zgolj napako, saj je konec koncev moja vozniška čista in prazna. Iz hlač in rekleca sem si naredil vzglavnik, ki sem ga oblekel v en kos posteljnine, drgugega sem položil na plastiko, tretjega pa sem sem si pripravil kot prevezo čez oči.

Tako sem se ulegel in poslušal zvok, ki je bil podoben prepihu, ampak konstanten in v dveh tonih. Zato sem malo vstal in pregledal sobo ali je mogoče kje kakšna odprtina, vendar nisem našel nič. Zato sta možni samo dve opciji, ali je zvok prihajal s hodnika ali pa iz zvočnika.

Ulegel sem se nazaj na hrbet, prektižal roke na prsih in si pokril oči. Kot v krsti. Zaspal sem v minuti in nič mi ni bilo jasno, ko me je paznik prebudil ob pol desetih. Za seboj sem moral pospraviti posteljnino v vreče namenjene za to, odvrgel copate v koš za smeti in dobil nazaj svoje predmete. Policist me je vprašal, če vem kje sem in pošteno sem mu odgovoril, da ne. Seveda sem vedel, da sem v zaporu, ampak kje je ta zapor pa ne, saj interventno vozilo nima oken. Policist mi je dal navodila za javni prevoz in naslov, če bom koga klical.

Klical nisem nikogar. Razmišljal sem o njej in ji zaželel lepo jutro. Odpravil sem se peš. Bilo je lepo jutro in sprehod mi je koristil. Vendar sem čez nekaj časa opazil, da hodim v napačno smer, zato sem šel do prve avtobusne postaje in poklical taksi.

En teden v novem mestu, pa že spoznavam vse, še tisto, kar si mogoče niti nisem želel. Včerajšnja noč bo zahtevala še obisk prisodniku, ki mi bo naložil dodatno delo, da se pokesam za svoje dejanje. Ampak kesal se ne bom. Naredil sem napako in se naučil. Taksi je primerna alternativa, saj ne glede na to kako se bom počutil, tisti, ki jim bom odgovarjal ne vidijo skozi moje oči.

Okolje okoli mene je dobilo svojo pravo podobo, turbulenca se nadaljuje, stvari se postavljajo na svoje mesto, o njej vem vedno manj. Razmišljam o tajmingu in tem, kako izbiram osebe, katere si želim. Sprašujem se o tem vzorcu, ki me spremlja. Razmišljam o lastni fiksaciji, realnosti in tistemu, kar stoji na poti. Tudi danes si bova ostala daleč. Čeprav želim, vseeno spoštujem,  razumem in ne želim, da bi bilo kar ni.

Danes bom ostal doma. Verjetno. Zgodaj je še…