Zelena soba, bel strop in rjav tepih…

Predvčerajšnjim sem spal v ˝novi, zeleni sobi˝, ki smo jo dva dni urejali, da je sedaj vsaj nekako podobna bivalnemu prostoru. Večina stvari doma je že pospravljena v škatlje in čaka na dokončno selitev. Koliko nekih papirjev je pospravljeno v teh kartonih, ki jih moram čimprej natančno pregledati se mi niti ne sanja, ampak tako pač je, ko živiš v birokratski državi.

Stric Muc se čudno obnaša. Po navadi če me ni nekaj časa, včasih tudi po kak teden in zanj skrbi nekdo drug, se ob moje prihodu obnaša bolj kot ne nonšalantno in užaljeno, sedaj pa je, seveda se mi tako zdi, žalosten. Vsake toliko pride k meni in se na kratko stisne, nato oddide v drugo sobo, kjer samo leži. Nikakršne igrivosti in divjosti, ki sta bila njegov značaj, ni v njem, tudi pogled je več ali manj enak, prazen. Pravijo, da se v živalih odraža naše počutje, mogoče to tudi drži. Tudi v meni se nahajajo mešani občutki, ki verjetno spremljajo takšne in podobne odločitve. Ko zapustiš dom in greš deliti prostore z nekom, ter se ne moreš vrniti.

V letih, ko sem še poizkušal še študirati in tudi kdaj kasneje, ko me ni bilo nekaj časa nazaj je bil občutek drugačen, ker sem vedel, da ko bom želel, se bom lahko umaknil. Sedaj to ne bo več mogoče. Mogoče me obremenjuje misel, da ta prostor kamor odhajam ne bo dolgoročna rešitev, takšna je namreč tudi želja najemodajalke, in se bo vse skupaj spremenilo, ko bom našel tisti ˝pravi˝ prostor zase, ali pa je vse skupaj zgolj posledica navajenosti na dejstvo, da se lahko nekam umakneš. Kjer si sam svoj gospodar. Vendar bo sedaj tu nekdo drug.

Razmišljam tudi o tem, da me ˝ne mučijo˝ spomini, pa čeprav naj bi jih bilo veliko. Ko se vozim skozi mesto se mi zdi tuje, še bolj tuje, kot se mi je vedno prikazovalo. Sicer v glavi je veliko slik iz različnih časov in obdobij, ampak se na njih ne prilepi nič čustvenega, bolj praznina kot kaj drugega.

Še nekaj dni, mogoče par nočitev in stvar bo zaključena. Ne glede na to, da nimam nekih rešitev kaj bom tam dejansko počel, se po eni strani vedno bolj veselim, vendar nek strah vseeno obstaja. Mirim ga zopet s klasično mislijo na ˝vojno˝, na situacijo, ko lahko vzameš s seboj še veliko manj in greš. Greš v neznano v upanju na dobro. Quo vadis…

  • Share/Bookmark

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !