Človek

Pošteno povedano naravnost sovražim nju ejđ motivatorje in podobne uot of mainstream guruje, ker so kratko malo navadni šarlatani in ustvarjajo več slabega, kot dobrega. Ampak kaj čmo, smo v demokraciji in vsak lahko počne kar želi.

Moj argument, zakaj so škodljivi? Ker govore zgolj o pozitivnih učinkih avtosugestije in se nikoli ne obregnejo, kaj prinese takšno početje umu, katerega manipuliramo. Človeški um je veliko bolj zakompliciran, kot si marsikdo predstavlja, predvsem pa tisti, ki verjamejo takšnim idiotom, da bi se ga preprogramiralo kar tako brez posledic. Posledic, ki jih tak osebek prinese samemu sebi in posledično tudi okolju, ker za svoja dejanja ne sprejema odgovornosti.

Dejansko se mi ne da ubadati s celotno razlago o škodljivosti (tudi NLPja), kot takega, ampak se bom raje pozabavala z eno točko, ki sem jo našel pri Mavričini:

3. Misel žanje rezultate

Če je v vašem življenju kaj takega, kar vam ni všeč, ne bodite zaskrbljeni zaradi te stvari in ne govorite več o njej.

Tako je. Razmišljajte pozitivno. Recimo:

Imate položnice, ki jih ne morete plačati, ne glede na to, da imate dve službi? Zakaj bi skrbeli. Misli lepo usmerite v pozitivo in si recite, saj se bodo plačale same. To se verjetno ne bo zgodilo, ampak vas bodo rubili ali pa vas po novih zakonih zaprli, ampak ne skrbite. Vaše misli naj bodo pozitivne. Mislite na to, kako boste opremili sobo v ječi, kakšne rože boste imeli notri in kako bo izgledal vaš čustveni in dobri sojetnik, ali sojetnica, za moške. V realnosti to ne bo niti približno tako, ampak obstaja velika možnost, da boste moški med pobiranjem mila pod tušem v vaši zadnjični odprtini začutili meso drugega moškega, ampak ne skrbite, vaše misli usmerite v pozitivo. Mislite na to, da če bi bili homoseksualni, bi vam to naravnost prijalo in stvar bo minila kot bi mignil ali kot bo sojetnik migal… Tako bi šlo iz dneva v dan, včasih bi se malce spopadli in izgubili nekaj zob, ki vam jih država ne plača, ampak ne skrbite, mislite pozitivno, saj ko vam bo manjkalo več kot trije zobje v vidnem delu in boste zopet dodatno zavarovani, vam jih bodo popravili ali dali mostiček. In ko bo tega konec, ne mislite slabih misli, da vam dolg, ki ste ga ustvarili ni izginil, raje se osredotočite, kako boste našli najboljšo službo v pisarni s pogledom na mesto. Ne obremenjujte se zaradi kartoteke in dejstva, da vas za takšne službe vprašajo po nekaznovanosti, saj imate vendar nove zobe in nasmeh za miljon evrov. In ko bo mraz stiskal vaše kosti v kartonastih škatljah, ne obremenjujte se s tem. Raje mislite na to, da bo kmalu vsemu konec in se boste znašli v nebesih ali zgolj dva metra pod zemljo in mraz bo izginil.

Razmišljajte pozitivno in svet bo lepši, ne glede na ˝konkurenčno misel˝, da so stvari omejene in da sreča nekoga dejansko pomeni obratno za drugega, saj imajo samo guruji prav, saj oni žanjejo velike uspehe in denar, ki mogoče pripada komu drugemu. Oni so pač vzeli iz KNJIG tisto kar jim ugaja in rek - Tudi hudič lahko citira Biblijo za svoje potrebe - je dobil plus točko…

Počnite kar vas je volja in mislite samo nase! Odgovornost pa prepustite nam!

Predvčerajšnjim sem spal v ˝novi, zeleni sobi˝, ki smo jo dva dni urejali, da je sedaj vsaj nekako podobna bivalnemu prostoru. Večina stvari doma je že pospravljena v škatlje in čaka na dokončno selitev. Koliko nekih papirjev je pospravljeno v teh kartonih, ki jih moram čimprej natančno pregledati se mi niti ne sanja, ampak tako pač je, ko živiš v birokratski državi.

Stric Muc se čudno obnaša. Po navadi če me ni nekaj časa, včasih tudi po kak teden in zanj skrbi nekdo drug, se ob moje prihodu obnaša bolj kot ne nonšalantno in užaljeno, sedaj pa je, seveda se mi tako zdi, žalosten. Vsake toliko pride k meni in se na kratko stisne, nato oddide v drugo sobo, kjer samo leži. Nikakršne igrivosti in divjosti, ki sta bila njegov značaj, ni v njem, tudi pogled je več ali manj enak, prazen. Pravijo, da se v živalih odraža naše počutje, mogoče to tudi drži. Tudi v meni se nahajajo mešani občutki, ki verjetno spremljajo takšne in podobne odločitve. Ko zapustiš dom in greš deliti prostore z nekom, ter se ne moreš vrniti.

V letih, ko sem še poizkušal še študirati in tudi kdaj kasneje, ko me ni bilo nekaj časa nazaj je bil občutek drugačen, ker sem vedel, da ko bom želel, se bom lahko umaknil. Sedaj to ne bo več mogoče. Mogoče me obremenjuje misel, da ta prostor kamor odhajam ne bo dolgoročna rešitev, takšna je namreč tudi želja najemodajalke, in se bo vse skupaj spremenilo, ko bom našel tisti ˝pravi˝ prostor zase, ali pa je vse skupaj zgolj posledica navajenosti na dejstvo, da se lahko nekam umakneš. Kjer si sam svoj gospodar. Vendar bo sedaj tu nekdo drug.

Razmišljam tudi o tem, da me ˝ne mučijo˝ spomini, pa čeprav naj bi jih bilo veliko. Ko se vozim skozi mesto se mi zdi tuje, še bolj tuje, kot se mi je vedno prikazovalo. Sicer v glavi je veliko slik iz različnih časov in obdobij, ampak se na njih ne prilepi nič čustvenega, bolj praznina kot kaj drugega.

Še nekaj dni, mogoče par nočitev in stvar bo zaključena. Ne glede na to, da nimam nekih rešitev kaj bom tam dejansko počel, se po eni strani vedno bolj veselim, vendar nek strah vseeno obstaja. Mirim ga zopet s klasično mislijo na ˝vojno˝, na situacijo, ko lahko vzameš s seboj še veliko manj in greš. Greš v neznano v upanju na dobro. Quo vadis…