Človek

Čudne situacije so mi vedno najbolj zanimive. Ena takšnih je ta:

Bil je lep poletni dan in staro mestno jedro je bilo živahno. Užival sem na delovnem mestu in opazoval goste na drugi strani, ki so sedeli v kavarni, kjer sem stregel.

Kadar sem si privoščil cigaret, sem najraje sedel na drugi strani kolovoza, poleg kipa Dobrotnice Josipine. Josipine Hočevar. Tiste gospe, ki je dajala denar, da so v staro mesto pripeljali vodovod in dajala je denarce za šolanje tistih, ki niso imeli sredstev.

Poleg njenega kipa je zastekljen vodnjak, v katerega je najlepši razgled ko se zvečeri in se notri prižgejo luči. Nad tem zastekljenim vodnjakom je manjši betoski nazidek, nek temelj, postavljen v pol krogu, visok do kolena. No in tu sem najraje sedel in tako je bilo tudi tistega dne.

Lepo v miru opravljam svojo potrebo, ko zagledam starejšo ženico, ki se mi približuje. Starejša občanka, kakšnih 75-80 let, sključena, manjše postave, belih las in ne preveč živahne narave. Pač babica.

Gospa počasi pride do mene, me pogleda in reče: ˝Me je zagrabiv´, jebemo!˝

Malce presenečen nad situacijo, verjetno s telečjim pogledom rečem: ˝Pa je hudo?˝

Gospa: ˝Ne ne, se zgodi n´č tac´ga, tukej, v kolk pa pr´ r´t me j´ zagrab´vo.˝

Nisem vedel kaj naj storim, saj mi je mama tiščala svoje kolke  v pregled, v približnem položaju – njen kolk, moj obraz in situacija je postajala napeta. Razmišljal sem o tem kaj je prav in kaj pametno, ampak časa ni bilo veliko saj so me prekinile besede:

˝Dej me mau zmasirej!˝

Če sem imel prej telečji pogled, no tukaj ga verjetno nisem imel več. Zakaj se morajo take stvari dogajati meni?

Pogledal sem babico in rekel: ˝Kje pa vas boli gospa?˝

Gospa mi je pokazala in spravil sem se na delo. Moram priznati zanimiva izkušnja drugačnega telesa, na njo še nisem pripravljen, pošteno povedano, ampak gospa se ni dala motiti in mi je vmes dala kar nekaj napotkov. Na koncu se je zahvalila in, kot je rekla, olajšano odšla…

Zanimiva izkušnja in še danes mi ni najbolj jasno, zakaj moram biti jaz tisti, ki babicam na trgu masira zadnjice?

Selavi…

Selitev ni tako enostavno dejanje, kot sem v pričetku mislil. V vseh letih se je nabralo ogromno materiala v obliki knjig, dopisov, nepotrebnih in potrebnih predmetov, oblačil in še marsičesa.

Vse skupaj je še bolj zapleteno, ker se selim v samo eno sobo, se pravi s seboj lahko vzamem zgolj najbolj nujne stvari, medtem pa se moram marsičesa znebiti ali pa pospraviti v drugi kletni prostor, ki ga imam na razpolago.

Včeraj sem prebrskal omaro in določil, kaj ostane in kaj postane zgodovina. Glede na to, da je omara zavzemala celotno steno, se pravi je bila velika nekje 4m v dolžino, delo ni bilo lahko. Najprej se je odvilo prvo ločevanje, kjer sem izbral sam kaj potrebujem, nato je prišla sestra in naredila še podrobnejšo selekcijo, a na koncu je vseeno ostalo za deset šestdesetlitrskih vreč oblačil, ki sem se jim odpovedal. Ločevanje sem sicer opravil z enostavno formulo – kar nisem oblekel dve leti, sem verjetno imel razlog za to.

Vse skupaj seveda nisem nesel na kakšno institucijo, ki bi se s tem ukvarjala, storil sem tisto, kar počnemo že celo življenje. Lepo zložiš in postaviš poleg kontejnerja. Že pri samem odlaganju so prišli nekateri in so izbirali, tako, da do večera ni ostalo več nič. Tako to pri nas deluje. Vedno je in očitno vedno bo. Konec koncev so Jesenice kot neka malo večja vas, kjer se več ali manj vsi poznajo.

Potem so prišli na voljo športni rekviziti, ki so šli v druge roke, tenis lopar in Gretzkyjevo palico, pa bom pospravil na varno, lopar bom potreboval, palica pa je preveč vredna za odtujitev. Nato so prišle na vrsto malenkosti v spalnici, ki so opevale spomine. Vesel sem, ker sem našel veliko zapiskov, ki sem jih v letih nabral, vendar to so starejše stvari, novejše so v kabinetu, ki še pride na vrsto. Našel sem celo tisto staro ˝študijo˝ o serijskih morilcih, ki obsega 152 strani materiala. Kar malo sem bil presenečen, koliko časa in energije sem zapravil za to, vendar takrat je bilo koristno, konec koncev je nekomu koristila.

Sedem ur pregledovanja spominov, ki jih je bilo potrebno ločiti in zavreči se je končalo z dvema polnima kontejnerjema pred blokom. Cel čas sem čakal kdaj se bom moral prerekati o količini smeti, ki smo jih odvrgli, ampak nihče se ni obregnil ob to.

Ugotovil sem, da sem bil slabši kot sraka, saj sem zbiral vse mogoče in nemogoče, samo različnih zvočnikov je bilo dvanajst, da o kablih in drugem elektro materialu sploh ne govorim. Spravljal sem jih, se spomnim, ker sem želel celo stanovanje opremiti v en velik zvočnik, ampak ko je bilo potrebno to storiti, sem omahnil.

Ampak spalnica je končana. Zato sem že včeraj prešel na kabinet, ampak to bo šlo bolj počasi. Tam notri je veliko pomembnih dokumentov, knjige pa so že označene in so v šestih velikih zabojih. Ne vem še, ali jih bom sploh zadržal, bom videl, kako bo s prostorom.

Zvedel sem, da tudi Stric Muc ne more z menoj v nov prostor, kar mi je prineslo težo na prsi. Priznam, celo malce sem pričel spuščati okoli organov za vizuelno zaznavanje. Sicer ima nov dom vedno na razpolago, saj ga bosta vzela starša in bo živel v hiši z vrtom. V naravi. Ampak človek se naveže. Konec koncev štiri leta sobivanja in zdravljenja ter bližine pusti nek pečat. Postal je del mene, ampak tako to pač gre. Odločil sem se za drastičen ukrep in za menoj potop. Moj muc…

Čas odhoda se bliskovito bliža, malo več kot en teden še imam, preden se v te prostore vselijo novi ljudje. Ves čas so prisotna vprašanja o smiselnosti početja o pravilnosti odločitve, ampak kaj čem, kar sem rekel sem rekel in nikoli ne bom vedel za kaj je to dobro, če ne bom poskusil. Stvari pa v nobenem primeru niso spomini, spomini sem jaz sam in edino to preostane…

Ločitve nikoli niso enostavne, pa če se ločujemo od ljudi, prostorov ali živali. A življenje je pač takšno. Živo.