Človek

Bliža se čas, ko bomo oddajali naše velecenjene glasove. Vsaj tako nas prepričujejo. Tako nas učijo že od malih nog, dajejo nam upanje v našo moč, pomembnost naših dejanj in obstoja.

Vendar bom letos zopet naredil tisto, kar sem vedno do sedaj. Verjetno bom počel kaj veliko bolj pametnega in koristnega v svojih očeh. Ne bom šel volit, ker me to enostavno ne rajca. Nisem apolitičen temveč nadpolitičen.

Politika je zame igra peščice, ki ima odsvojega početja veliko ali manjšo korist. Tako je bilo vedno in vedno bo. Je služba, ki se v slovenskem primeru opravlja pod diktaturo močnejših in večjih. Mala vprašanja, kjer imajo določeni posamezniki vpliv pa niso prav veliko večja od lokalne samouprave.

Ne morem reči, da me nikoli ni zanimala teorija in delo teh ljudi, tudi kar nekaj čtiva sem predelal o tem, tudi današnje dogajanje spremljam takrat ko res ne vem kaj bi sam s seboj, ampak v celoti je to izguba časa za posameznika. Časa in energije, ki se ti nikakor ne poplača in povrne.

Vsaka zavržena minuta za politiko je lahko minuta ustvarjanja česa bolj pomembnega, vsaka misel pa se hitro razširi v energijo, ki jo oddajamo za prazen nič. Od vsega tega imajo korist zgolj mediji in tisti, ki so neposredno vpleteni. Kot opažam zadnje čase največ oglaševalci in glasbeniki. Ker končno razumemo smisel politike in njenega smisla. Je šov, ki na dolgi rok nima veliko opraviti z višjimi smisli.

Politika je enostaven šov, ki zaposluje določeno število ljudi, ki bogatijo ali pomagajo svojim, kar je seveda čisto logično in normalno. Včasih to počno na nelegalen ali vprašljiv način ampak to samo takrat, ko jih dobijo. V nasprotnem to počno pač legitimno. In kaj imam jaz, ki nisem prijatelj nikomur od tistih, ki mi lahko zagotovijo del proračuna ali kako dobro povezavo, od tega?

Živeti v misli, da nekdo odloča o moji eksistenci mi ni blizu, ker vem, da temu ni tako, ker vem, da se svet odvija v določeno smer in evolucija od posameznika zahteva prilagoditev ali  še več, dvig nad skupnost. Skupnost je množica, ki ji posameznik pripada na podlagi principov in dogovorov, ki imajo z mojim bitom skupnega ravno toliko kot jaz z vladajočimi. Skupnost je množica ali masa, ki je vodljiva, predvidljiva in konec koncev je njen pogled na svet prazen in nepomemben. Skupnost si nikoli ni želela, kar si želim jaz in obratno. Posamezniki pa. Ampak masa ni skupek posameznikov, saj v masi posameznik izgubi svoje lastnosti. Tako kot marsikatera druga kemijska prvina.

Sveta ne morem krojiti po svojih merilih, to mesto je rezervirano tistim, ki svojo izkrivljeno podobo v ogledalu vidijo kot božanstvo. Svet je obstajal pred menoj in bo obstajal, ko mene več ne bo. In vse kar lahko storim je to, da poiščem pot, ki ustreza samo meni in svoj mojo usmerim v koristne stvari, ki so veliko več, kot slovenske volitve.

Inventas vitam iuvat excoluisse per artes.