Arhiv za September, 2008

Tisto, čemur namenjate pozornost, se pomanjšuje …

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 26 September, 2008 avtor Človek

Pošteno povedano naravnost sovražim nju ejđ motivatorje in podobne uot of mainstream guruje, ker so kratko malo navadni šarlatani in ustvarjajo več slabega, kot dobrega. Ampak kaj čmo, smo v demokraciji in vsak lahko počne kar želi.

Moj argument, zakaj so škodljivi? Ker govore zgolj o pozitivnih učinkih avtosugestije in se nikoli ne obregnejo, kaj prinese takšno početje umu, katerega manipuliramo. Človeški um je veliko bolj zakompliciran, kot si marsikdo predstavlja, predvsem pa tisti, ki verjamejo takšnim idiotom, da bi se ga preprogramiralo kar tako brez posledic. Posledic, ki jih tak osebek prinese samemu sebi in posledično tudi okolju, ker za svoja dejanja ne sprejema odgovornosti.

Dejansko se mi ne da ubadati s celotno razlago o škodljivosti (tudi NLPja), kot takega, ampak se bom raje pozabavala z eno točko, ki sem jo našel pri Mavričini:

3. Misel žanje rezultate

Če je v vašem življenju kaj takega, kar vam ni všeč, ne bodite zaskrbljeni zaradi te stvari in ne govorite več o njej.

Tako je. Razmišljajte pozitivno. Recimo:

Imate položnice, ki jih ne morete plačati, ne glede na to, da imate dve službi? Zakaj bi skrbeli. Misli lepo usmerite v pozitivo in si recite, saj se bodo plačale same. To se verjetno ne bo zgodilo, ampak vas bodo rubili ali pa vas po novih zakonih zaprli, ampak ne skrbite. Vaše misli naj bodo pozitivne. Mislite na to, kako boste opremili sobo v ječi, kakšne rože boste imeli notri in kako bo izgledal vaš čustveni in dobri sojetnik, ali sojetnica, za moške. V realnosti to ne bo niti približno tako, ampak obstaja velika možnost, da boste moški med pobiranjem mila pod tušem v vaši zadnjični odprtini začutili meso drugega moškega, ampak ne skrbite, vaše misli usmerite v pozitivo. Mislite na to, da če bi bili homoseksualni, bi vam to naravnost prijalo in stvar bo minila kot bi mignil ali kot bo sojetnik migal… Tako bi šlo iz dneva v dan, včasih bi se malce spopadli in izgubili nekaj zob, ki vam jih država ne plača, ampak ne skrbite, mislite pozitivno, saj ko vam bo manjkalo več kot trije zobje v vidnem delu in boste zopet dodatno zavarovani, vam jih bodo popravili ali dali mostiček. In ko bo tega konec, ne mislite slabih misli, da vam dolg, ki ste ga ustvarili ni izginil, raje se osredotočite, kako boste našli najboljšo službo v pisarni s pogledom na mesto. Ne obremenjujte se zaradi kartoteke in dejstva, da vas za takšne službe vprašajo po nekaznovanosti, saj imate vendar nove zobe in nasmeh za miljon evrov. In ko bo mraz stiskal vaše kosti v kartonastih škatljah, ne obremenjujte se s tem. Raje mislite na to, da bo kmalu vsemu konec in se boste znašli v nebesih ali zgolj dva metra pod zemljo in mraz bo izginil.

Razmišljajte pozitivno in svet bo lepši, ne glede na ˝konkurenčno misel˝, da so stvari omejene in da sreča nekoga dejansko pomeni obratno za drugega, saj imajo samo guruji prav, saj oni žanjejo velike uspehe in denar, ki mogoče pripada komu drugemu. Oni so pač vzeli iz KNJIG tisto kar jim ugaja in rek – Tudi hudič lahko citira Biblijo za svoje potrebe – je dobil plus točko…

Počnite kar vas je volja in mislite samo nase! Odgovornost pa prepustite nam!

  • Share/Bookmark

Zelena soba, bel strop in rjav tepih…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 26 September, 2008 avtor Človek

Predvčerajšnjim sem spal v ˝novi, zeleni sobi˝, ki smo jo dva dni urejali, da je sedaj vsaj nekako podobna bivalnemu prostoru. Večina stvari doma je že pospravljena v škatlje in čaka na dokončno selitev. Koliko nekih papirjev je pospravljeno v teh kartonih, ki jih moram čimprej natančno pregledati se mi niti ne sanja, ampak tako pač je, ko živiš v birokratski državi.

Stric Muc se čudno obnaša. Po navadi če me ni nekaj časa, včasih tudi po kak teden in zanj skrbi nekdo drug, se ob moje prihodu obnaša bolj kot ne nonšalantno in užaljeno, sedaj pa je, seveda se mi tako zdi, žalosten. Vsake toliko pride k meni in se na kratko stisne, nato oddide v drugo sobo, kjer samo leži. Nikakršne igrivosti in divjosti, ki sta bila njegov značaj, ni v njem, tudi pogled je več ali manj enak, prazen. Pravijo, da se v živalih odraža naše počutje, mogoče to tudi drži. Tudi v meni se nahajajo mešani občutki, ki verjetno spremljajo takšne in podobne odločitve. Ko zapustiš dom in greš deliti prostore z nekom, ter se ne moreš vrniti.

V letih, ko sem še poizkušal še študirati in tudi kdaj kasneje, ko me ni bilo nekaj časa nazaj je bil občutek drugačen, ker sem vedel, da ko bom želel, se bom lahko umaknil. Sedaj to ne bo več mogoče. Mogoče me obremenjuje misel, da ta prostor kamor odhajam ne bo dolgoročna rešitev, takšna je namreč tudi želja najemodajalke, in se bo vse skupaj spremenilo, ko bom našel tisti ˝pravi˝ prostor zase, ali pa je vse skupaj zgolj posledica navajenosti na dejstvo, da se lahko nekam umakneš. Kjer si sam svoj gospodar. Vendar bo sedaj tu nekdo drug.

Razmišljam tudi o tem, da me ˝ne mučijo˝ spomini, pa čeprav naj bi jih bilo veliko. Ko se vozim skozi mesto se mi zdi tuje, še bolj tuje, kot se mi je vedno prikazovalo. Sicer v glavi je veliko slik iz različnih časov in obdobij, ampak se na njih ne prilepi nič čustvenega, bolj praznina kot kaj drugega.

Še nekaj dni, mogoče par nočitev in stvar bo zaključena. Ne glede na to, da nimam nekih rešitev kaj bom tam dejansko počel, se po eni strani vedno bolj veselim, vendar nek strah vseeno obstaja. Mirim ga zopet s klasično mislijo na ˝vojno˝, na situacijo, ko lahko vzameš s seboj še veliko manj in greš. Greš v neznano v upanju na dobro. Quo vadis…

  • Share/Bookmark

Plata 005 – Uroš Umek z razlogom

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 17 September, 2008 avtor Človek

Dragi moji, nov izdelek Plata 005, je že online.

Slovenija ima zgolj nekaj izjem, ki so bolj uspešni v tujini, kumekot pri nas in eden med njimi je UmekUroš. Zato smo to oddajo posvetili njemu in ga povprašali kako so nastali njegovi največji hiti, kakšna je bila njegova pot in kam je usmerjena njegova prihodnost, s kom sodeluje, kakšna je situacija pri nas in v svetu, kaj je Žur z razlogom in še marsikaj drugega.

Kliknite in si oglejte!!!

  • Share/Bookmark

Čevelj – ogledalo duha?

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 16 September, 2008 avtor Človek

Ravnokar sem si ogledal prispevek D. Sarkiča In M. Andlovic, ki sta posnela snemanje videospota, v katerem nastopajo Pahor, Golobič in Kresal.

Pa razmišljam o tem, kdo ˝skrbi˝ za naše politike? A oni nimajo svetovalcev? Ciljam seveda na izgled in ˝celostno˝ podobo. Fino so posneti tudi čevlji, kjer Kresalova ostaja zvesta ˝trdnemu˝ špic fetišizmu, medtem, ko oba moška kandidata nosita obutev, ki jima ju verjetno ne zavida niti Gartner

Zaresov slogan bi bilo očitno potrebno zamenjati v – Nova politika a stara dgoblačila. V izbiro barve in kroja se pri Golobiču niti ne bi spuščal, saj vsak, ki kolikor toliko pozna pravila oblačenja ve, kaj naredi črna obleka, takega kroja, predvsem pri tako visokem človeku kot je on.

Poleg njega stoji Kresalova, ki se je oblekla za snemanje novega krimiča in ji manjka samo še klobuk. Verjamem, da jo je zeblo, ampak na to bi mislila prej, preden je izbrala poletno pogrebno kombinacijo.

In Pahor? Ja hudiča, kje so osnove? Ramena nazaj, brado gor? Takšna drža predvsem pri človeku, ki naj bi veliko telovadil kaže samo na nezaupanje samemu sebi, ne glede na situacijo. Kdo bo zaupal človeku, ki še sebi ne zaupa? Čevlji so iz leta ´85, sivino obleke pa je razbil s – sivo kravato? Če bi bil poslovodja v banki, mu ne bi oporekal, ampak politik in to iz stranke, ki zastopa določeno barvo? Tukaj bi človek pričakoval vsaj poistovetenje.

In kje so ˝zančke˝? Kaj se je zgodilo s simbolizmom?

Hmm, v kaj se jaz spuščam, ko imam preveč časa…

  • Share/Bookmark

Tukej, v kolk pa pr´ r´t me j´ zagrab´vo.˝

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 12 September, 2008 avtor Človek

Čudne situacije so mi vedno najbolj zanimive. Ena takšnih je ta:

Bil je lep poletni dan in staro mestno jedro je bilo živahno. Užival sem na delovnem mestu in opazoval goste na drugi strani, ki so sedeli v kavarni, kjer sem stregel.

Kadar sem si privoščil cigaret, sem najraje sedel na drugi strani kolovoza, poleg kipa Dobrotnice Josipine. Josipine Hočevar. Tiste gospe, ki je dajala denar, da so v staro mesto pripeljali vodovod in dajala je denarce za šolanje tistih, ki niso imeli sredstev.

Poleg njenega kipa je zastekljen vodnjak, v katerega je najlepši razgled ko se zvečeri in se notri prižgejo luči. Nad tem zastekljenim vodnjakom je manjši betoski nazidek, nek temelj, postavljen v pol krogu, visok do kolena. No in tu sem najraje sedel in tako je bilo tudi tistega dne.

Lepo v miru opravljam svojo potrebo, ko zagledam starejšo ženico, ki se mi približuje. Starejša občanka, kakšnih 75-80 let, sključena, manjše postave, belih las in ne preveč živahne narave. Pač babica.

Gospa počasi pride do mene, me pogleda in reče: ˝Me je zagrabiv´, jebemo!˝

Malce presenečen nad situacijo, verjetno s telečjim pogledom rečem: ˝Pa je hudo?˝

Gospa: ˝Ne ne, se zgodi n´č tac´ga, tukej, v kolk pa pr´ r´t me j´ zagrab´vo.˝

Nisem vedel kaj naj storim, saj mi je mama tiščala svoje kolke  v pregled, v približnem položaju – njen kolk, moj obraz in situacija je postajala napeta. Razmišljal sem o tem kaj je prav in kaj pametno, ampak časa ni bilo veliko saj so me prekinile besede:

˝Dej me mau zmasirej!˝

Če sem imel prej telečji pogled, no tukaj ga verjetno nisem imel več. Zakaj se morajo take stvari dogajati meni?

Pogledal sem babico in rekel: ˝Kje pa vas boli gospa?˝

Gospa mi je pokazala in spravil sem se na delo. Moram priznati zanimiva izkušnja drugačnega telesa, na njo še nisem pripravljen, pošteno povedano, ampak gospa se ni dala motiti in mi je vmes dala kar nekaj napotkov. Na koncu se je zahvalila in, kot je rekla, olajšano odšla…

Zanimiva izkušnja in še danes mi ni najbolj jasno, zakaj moram biti jaz tisti, ki babicam na trgu masira zadnjice?

Selavi…

  • Share/Bookmark

Ostal bom brez Strica Muca…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 12 September, 2008 avtor Človek

Selitev ni tako enostavno dejanje, kot sem v pričetku mislil. V vseh letih se je nabralo ogromno materiala v obliki knjig, dopisov, nepotrebnih in potrebnih predmetov, oblačil in še marsičesa.

Vse skupaj je še bolj zapleteno, ker se selim v samo eno sobo, se pravi s seboj lahko vzamem zgolj najbolj nujne stvari, medtem pa se moram marsičesa znebiti ali pa pospraviti v drugi kletni prostor, ki ga imam na razpolago.

muc

Včeraj sem prebrskal omaro in določil, kaj ostane in kaj postane zgodovina. Glede na to, da je omara zavzemala celotno steno, se pravi je bila velika nekje 4m v dolžino, delo ni bilo lahko. Najprej se je odvilo prvo ločevanje, kjer sem izbral sam kaj potrebujem, nato je prišla sestra in naredila še podrobnejšo selekcijo, a na koncu je vseeno ostalo za deset šestdesetlitrskih vreč oblačil, ki sem se jim odpovedal. Ločevanje sem sicer opravil z enostavno formulo – kar nisem oblekel dve leti, sem verjetno imel razlog za to.

Vse skupaj seveda nisem nesel na kakšno institucijo, ki bi se s tem ukvarjala, storil sem tisto, kar počnemo že celo življenje. Lepo zložiš in postaviš poleg kontejnerja. Že pri samem odlaganju so prišli nekateri in so izbirali, tako, da do večera ni ostalo več nič. Tako to pri nas deluje. Vedno je in očitno vedno bo. Konec koncev so Jesenice kot neka malo večja vas, kjer se več ali manj vsi poznajo.

Potem so prišli na voljo športni rekviziti, ki so šli v druge roke, tenis lopar in mucGretzkyjevo palico, pa bom pospravil na varno, lopar bom potreboval, palica pa je preveč vredna za odtujitev. Nato so prišle na vrsto malenkosti v spalnici, ki so opevale spomine. Vesel sem, ker sem našel veliko zapiskov, ki sem jih v letih nabral, vendar to so starejše stvari, novejše so v kabinetu, ki še pride na vrsto. Našel sem celo tisto staro ˝študijo˝ o serijskih morilcih, ki obsega 152 strani materiala. Kar malo sem bil presenečen, koliko časa in energije sem zapravil za to, vendar takrat je bilo koristno, konec koncev je nekomu koristila.

Sedem ur pregledovanja spominov, ki jih je bilo potrebno ločiti in zavreči se je končalo z dvema polnima kontejnerjema pred blokom. Cel čas sem čakal kdaj se bom moral prerekati o količini smeti, ki smo jih odvrgli, ampak nihče se ni obregnil ob to.

Ugotovil sem, da sem bil slabši kot sraka, saj sem zbiral vse mogoče in nemogoče, samo različnih zvočnikov je bilo dvanajst, da o kablih in drugem elektro materialu sploh ne govorim. Spravljal sem jih, se spomnim, ker sem želel celo stanovanje opremiti v en velik zvočnik, ampak ko je bilo potrebno to storiti, sem omahnil.

Ampak spalnica je končana. Zato sem že včeraj prešel na kabinet, ampak to bo šlo bolj Mucpočasi. Tam notri je veliko pomembnih dokumentov, knjige pa so že označene in so v šestih velikih zabojih. Ne vem še, ali jih bom sploh zadržal, bom videl, kako bo s prostorom.

Zvedel sem, da tudi Stric Muc ne more z menoj v nov prostor, kar mi je prineslo težo na prsi. Priznam, celo malce sem pričel spuščati okoli organov za vizuelno zaznavanje. Sicer ima nov dom vedno na razpolago, saj ga bosta vzela starša in bo živel v hiši z vrtom. V naravi. Ampak človek se naveže. Konec koncev štiri leta sobivanja in zdravljenja ter bližine pusti nek pečat. Postal je del mene, ampak tako to pač gre. Odločil sem se za drastičen ukrep in za menoj potop. Moj muc…

Čas odhoda se bliskovito bliža, malo več kot en teden še imam, preden se v te prostore vselijo novi ljudje. Ves čas so prisotna vprašanja o smiselnosti početja o pravilnosti odločitve, ampak kaj čem, kar sem rekel sem rekel in nikoli ne bom vedel za kaj je to dobro, če ne bom poskusil. Stvari pa v nobenem primeru niso spomini, spomini sem jaz sam in edino to preostane…

Ločitve nikoli niso enostavne, pa če se ločujemo od ljudi, prostorov ali živali. A življenje je pač takšno. Živo.

  • Share/Bookmark

Politika in volitve

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 10 September, 2008 avtor Človek

Bliža se čas, ko bomo oddajali naše velecenjene glasove. Vsaj tako nas prepričujejo. Tako nas učijo že od malih nog, dajejo nam upanje v našo moč, pomembnost naših dejanj in obstoja.

Vendar bom letos zopet naredil tisto, kar sem vedno do sedaj. Verjetno bom počel kaj veliko bolj pametnega in koristnega v svojih očeh. Ne bom šel volit, ker me to enostavno ne rajca. Nisem apolitičen temveč nadpolitičen.

Politika je zame igra peščice, ki ima odsvojega početja veliko ali manjšo korist. Tako je bilo vedno in vedno bo. Je služba, ki se v slovenskem primeru opravlja pod diktaturo močnejših in večjih. Mala vprašanja, kjer imajo določeni posamezniki vpliv pa niso prav veliko večja od lokalne samouprave. Politika

Ne morem reči, da me nikoli ni zanimala teorija in delo teh ljudi, tudi kar nekaj čtiva sem predelal o tem, tudi današnje dogajanje spremljam takrat ko res ne vem kaj bi sam s seboj, ampak v celoti je to izguba časa za posameznika. Časa in energije, ki se ti nikakor ne poplača in povrne.

Vsaka zavržena minuta za politiko je lahko minuta ustvarjanja česa bolj pomembnega, vsaka misel pa se hitro razširi v energijo, ki jo oddajamo za prazen nič. Od vsega tega imajo korist zgolj mediji in tisti, ki so neposredno vpleteni. Kot opažam zadnje čase največ oglaševalci in glasbeniki. Ker končno razumemo smisel politike in njenega smisla. Je šov, ki na dolgi rok nima veliko opraviti z višjimi smisli.

Politika je enostaven šov, ki zaposluje določeno število ljudi, ki bogatijo ali pomagajo svojim, kar je seveda čisto logično in normalno. Včasih to počno na nelegalen ali vprašljiv način ampak to samo takrat, ko jih dobijo. V nasprotnem to počno pač legitimno. In kaj imam jaz, ki nisem prijatelj nikomur od tistih, ki mi lahko zagotovijo del proračuna ali kako dobro povezavo, od tega?

Živeti v misli, da nekdo odloča o moji eksistenci mi ni blizu, ker vem, da temu ni tako, ker vem, da se svet odvija v določeno smer in evolucija od posameznika zahteva prilagoditev ali  še več, dvig nad skupnost. Skupnost je množica, ki ji posameznik pripada na podlagi principov in dogovorov, ki imajo z mojim bitom skupnega ravno toliko kot jaz z vladajočimi. Skupnost je množica ali masa, ki je vodljiva, predvidljiva in konec koncev je njen pogled na svet prazen in nepomemben. Skupnost si nikoli ni želela, kar si želim jaz in obratno. Posamezniki pa. Ampak masa ni skupek posameznikov, saj v masi posameznik izgubi svoje lastnosti. Tako kot marsikatera druga kemijska prvina.

Sveta ne morem krojiti po svojih merilih, to mesto je rezervirano tistim, ki svojo izkrivljeno podobo v ogledalu vidijo kot božanstvo. Svet je obstajal pred menoj in bo obstajal, ko mene več ne bo. In vse kar lahko storim je to, da poiščem pot, ki ustreza samo meni in svoj mojo usmerim v koristne stvari, ki so veliko več, kot slovenske volitve.

Inventas vitam iuvat excoluisse per artes.

  • Share/Bookmark

Blogijada – raport

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 9 September, 2008 avtor Človek

Svet se je malce umiril in tako imam čas, da se zahvalim vsem, ki ste prišli na Blogijado, najbolj neorganizirano blogersko zabavo. Lepo vas je bilo ponovno videti in popiti kako bovlo, ki jo je zakrivil Seks, zaradi katere sem končal na Summerbrejku v gorenjskih hribih. Kaj čmo, tako to gre…

Sireni se moram še posebaj zahvaliti za pomoč pri spremljanju prijav in fejsbukovstvu, Piromanu in Kandeli za kroge (baje so bile to torte, vendar ne vem, nisem bil pozoren), Mavrični za pohosrke štruklje, Sunshine za PEZ, Pokahontas za popotovanje okoli riti v varžet, Ani za zvočno kuliso, ter vsem ostalim za pomoč in dobro družbo, kurjenje ognja, obrezovanje trte, saditev dreves, prevoz in prenos.

Brv ni bila od muh, saj se je po njej celo lahko vozilo, Iška se skrije proti Šobcu, žuželke pa so okoli Ljubljane že izumrle.

Bilo je kratko a sladko. Komaj čakam, da se snidemo ponovno nekje, kjer bo tudi ponoči svetlo in toplo, ter bodo Babe odplesale striptiz do konca…

  • Share/Bookmark

Blogijada 2008 – Sobota 06092008

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 4 September, 2008 avtor Človek

Sobota se bliža in ostalo je nekaj nejasnosti.

Blogijada je v SOBOTO, ne ve petetk, kot je marsikdo razbral iz prejšnjega posta, sicer je bilo napisano še tri dni, ker zadnjega dne nisem štel, delil pa sem s prvim in vzel koren drugega. Tako da, če pogledamo vse skupaj pod kotom 145 z leve strani spodnjega dela monitorja je stvar dokaj očitna, a mogoče malce nejasna.

Kaj je še potrebno povedati? Pričeli bomo okoli 12 ure opopldan, se pravi lahko pridete kako uro prej ali pozneje in hodite malo naokoli, brez da bi pričeli.

Obvezni prispevki so zaenkrat, dodajam še tukaj, 3 (z besedo: tri, tre, three, drei) EUR, kar pomeni plačilo zemeljskega prostora, kar se pa tiče zračnega in vodnega, pa smo tokrat potegnili daljši konec in le te dva dobimo zastonj. Vse oszale potrebščine pa bomo nabavili sroti, sicer ne vem še kje, ampak sem slišal, da bo verjetno do jutri tam že stal nov Megaultrasuperduper center, v katerem ne bo primanjkovalo niti novih pesmi Domna Kumra, niti grudi Atomične Špelce, medtem ko bomo lahko priča pouljenju obrvi Milerja.

Na srce vam polagam kamen, ki upam, da vam ne pade n nogo, oblecite se toplo, saj vremenologi napovedujejo premik orkana iz Amerike naravnost na Iški Vintgar, kar pomeni, da bomo lahko kajtali ali pa kaj podobnega. Špičaki s petko za ženske so seveda zaželjeni, niso pa najbolj primerni za noše nje drv, masiranje ali pa hojo po pivo v potok, ko bomo moški žejni.

No upam, da ni več nikakršnih nejasnosti glede tega, kje se vse skupaj nahaja, saj je potrebno vedeti, da sam vem verjetno veliko manj kot vi, zato usposabljanje Strica Muca še vedno poteka, sedaj sva že pri sličici in ukazu IŠČI.

Za domovino, z bloga v gozd!

  • Share/Bookmark

Blogijada 2008 – Še tri dni

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 2 September, 2008 avtor Človek

Še tri dni je do Blogijade dragi moji. Tisti, ki se mislite prijaviti, storite to še danes. In če se prijavite v naslednjih 15ih minutah vas čaka posebno presenečenje!!!

Prijavljenih nas je zaenkrat 50, kdo pride in kdo je stisnil rep, pa smo javno vidimo tu.

Pošteno povedano, pripravljali nismo kaj preveč, tako da bo stvar improvizirana, kar pa niti ni tako slabo. Tudi glasbe še nimamo. Čas me grize v rit in ne morem mu ubežati, saj vemo, september je in otroci so morali v šolo. Sicer ne moji ampak sem se poistovetil. Zato na vse zbrane apeliram, da s skupnimi močmi poiščemo agregat in nekaj kar bo predvajalo zvok. Sicer ga agregat že sam, ampak ne vem če bomo vsi zadovoljni z njegovo pesmijo…

Kot že rečeno, Mavrična bo prinesla Pohorski grah, vse ostalo pa prinese vsak sam. In ne, Gorenjci, to ne pomeni samo praznega želodca in suhih ust.

Kdaj pričnemo? Sam predlagam pričetek občnega zbora tam nekje okoli 12h, ko bo sonce na višku in bodo imeli vsi revolveraši enake pogoje.

Za domovino, z bloga v naravo!

Ps.: WTF je s tem Blogosom? Sedaj se zopet moram učit lepit sličiče… Eh…

  • Share/Bookmark