Sonce, pikapolonice, mraz in olimpijada…

Po dolgem času sem bil popolnoma prepričan, da bom danes zopet ˝ugledal˝ sonce in vodo, da bom vsaj kako urico ali dve poležaval s knjigo, ki me že močno pogreša, ampak očitno sem se zopet zmotil. Kot otroku sonca, ki to energijo nujno potrebuje, predvsem zaradi 16 urnega delovnika, se napajam zgolj z ˝notranjim˝ motorjem, kar sicer ni slabo, ampak ni pa dolgoročno. Mraz mi nikoli ni ugajal. Tudi nošnja oblačil doma ne. Vendar me veseli, da se bodo kmalu končala vprašanja, kje si bil ali kam greš na dopust, saj se neredko debate tam kar ustavijo, saj se dotaknejo potencialno filozofskega vprašanja, ki ni za razlagati, saj ga nasprotna stran ne bo razumela, oz. po vsej verjetnosti ga bo napačno.

Skozi zahtevno uredniško politiko je končno zlezla tudi prva kolumna in nekako se sploh ne zavedam, kdaj sem se znašel na neki poti, kjer je vse povezano z glasbo. Niti ne vem, ali sem si tega kdaj želel, kaj šele za tem stremel. Očitno gre vse tako, kot tisto s pikapolonicami.

Prijetni večeri v starem delu mesta se ohlajajo in poletje bo izginilo, še preden se ga bom zavedel. Pogrešam opero. Tudi vadba ni več tako intenzivna. Počasi bo potrebno zamenjati prevozno sredstvo in to se mi je vedno zdel največji izziv, saj za tisto kar želim še vedno ni dovolj sredstev, kar je manj, pa se mi ne zdi pomembno. Tako nekako kot pri vseh stvareh v življenju. Mogoče marsikaj ravno zaradi tega vzroka ne deluje, kot bi moglo. A kaj čem, človek ima principe in ti so njegovo gonilo. Dokler ti principi ne vplivajo na druge ali interakcijo z njimi, potem ga to nekako dela posebnega, si mislim.

Oblačila so tudi v enakem rangu kot prevozna sredstva, saj pomanjkanje prodaje meni zadovoljivih že močno ovira moje gibanje, ker ne morem kupiti nič novega. Tako sem prisiljen na sebi nevšečen pristop k svetu. Nisem se še navadil na kupovanje preko neta, predvsem, ker je dejansko predraga poštnina ali celo carina. Da o krojačih ne govorim.

Še vedno živim v kokunu, tako, da so šle mimo mene celotne olimpijske igre, prav tako bodo šle volitve. Otvoritev sem si ogledal in ob njej žaloval, ker nisem bil tam fizično, saj je bilo nepozabno in komaj čakam na zaključek. Predvsem, da slišim, kaj je letos pripravil G. Moroder, ki je napisal že tretjo himno. Tega človeka moram spoznati, med drugimi.

No, poleg vsega dela in pripravljanju v nadalje ostane bolj malo časa za kaj bolj poglobljenega, zato sem s tem namenom dal na srtran vse stvari, ki so me ˝zapolnjevale˝ v preteklosti. Ampak tako gre, ˝filozofiranje˝ in udejstvovanje v svetu pač ne gresta skupaj. Iskanje smisla se konča v delu, delo pa pripelje do novih vprašanj, ki bodo odgovorjena ob svojem času.

Sedaj se pa že res moram obleči, ker me že prekleto zebe. Heh, pa tak avgust…

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na “Sonce, pikapolonice, mraz in olimpijada…”

  1. 1 Luka
    16:06 - 23.08.2008

    Same lepe stvari.

  2. 2 Človek Človek
    01:12 - 24.08.2008

    Luka, hmm, ja recimo :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !