Človek

Ko nimaš vpliva, se prepusti toku in upaj, da ni premočan…

Sem človek, ki je pripadnik miselnosti mind over matter. To pomeni, da se sami vedno odločimo za to, kaj bo na nas vplivalo in kaj pač ne bo. Sicer sem odprt za vse možne opcije, ki lahko vplivajo na nas same in na okolje, tudi za astrologijo in druge vede, ki se ukvarjajo z različnimi energijami.

Moram priznati, da kar se tiče različnih občutkov, mi vedno bolj uspeva popolna kontrola, ampak pri stvareh, ki se dogajajo okoli mene, pa sem bolj kot ne list v vetru.

In ta vikend (ja še vedno sem nekako v vikendu, saj sem šele maloprej prišel domov), sem bil primer čisto enostavnega malega lističa v hurikanu.

Najprej se je zapletlo v soboto pri email komuniciranju z našo ˝režiserko˝ Ireno pri Plati (režiserka je v oklepajih, ker sama pravi da to ni, ampak zame naziv ni važen, važno je kaj kdo dejansko dela in to ona počne). Ker se je pač zgodilo, da mora nujno nekam na snemanje in da ne bova snemala studijskega dela za oddajo, naj bi vseeno prišel tja in prevedel intervju. V odgovor sem ji napisal, da to pa ne in prilepil smileta, kar se je izkazalo za nesporazum, saj je mislila da mislim resno in se smejem, ker se pač lahko…In tako je rekla, da ni več v LJ in da ne bom mogel do materiala. Vendar sem to izvedel šele kasneje, ko sem bil že na poti, zato sem se odločil raziskati druge opcije, kaj bi v prestolnici počel. Opravim samo en klic in dogovor pade. Gremo na psy trance event. Kul si mislim, šara pa le bo.

Beri naprej

In tako se vozim in kar naenkrat mi neha delati radio. Ok si mislim, star je že eno leto in kak mesec, tako pač je, danes se dela kratkoročno. Ko pa sem poizkusil zapreti okno, sem dojel, da nekaj ne bo v redu, saj se je pomikalo izredno počasi. Tudi na armaturi se niso več kazale lučke za smernike. Razmišljal sem o opciji, kaj storiti, saj sem bil na avtocesti in odločil sem se pravilno, da se nisem ustavil. Tako sem previdno prispel do prijatelja in ko sem se ustavil, je bilo konec. Avto je umrl. Ura je bila že pozna in klicati nisem mogel nikogar, zato sem se odločil, da ne kompliciram, konec koncev gremo na rejv.

Počakala sva še eno prijateljico in prijatelja, ki naj nas bi peljal in štartamo. Nismo prišli daleč, nas ustavi policija. Prehitra vožnja, 330 EUR kazni in dva dni pretečena registracija. Ker nismo smeli nadaljevati vožnje, smo vzeli taksi, vendar se je prijateljica odločila, da nekaj ne štima in se je odpravila domov. Mi smo se lepo usedli v Metro in iskali kam sploh moramo.

Nekako smo imeli srečo, da so na istem prostoru imeli pred dnevi nek punk koncert in je taksist že bil tam, saj so bila naša navodila slabša kot nič. Vendar ko nas je odložil, smo videli neizbežno – prispeli smo nekam v gozd, kjer verjetno domujejo merjasci in čarovnice in ni signala. Odlično. To pomeni samo to, da bomo mogli vztrajati do zadnjega in upati, da nas bo nekdo peljal vsaj do prvega znaka življenja.

Ljudi ni bilo veliko, vendar je bila glasba kvalitetna in glasna. Pa smo plesali. Dokler se je dalo. Potem je prišel nočni hlad in na srečo sem imel s seboj v nahrbtniku pulover, na nesrečo pa sem ga nekje sredi noči posodil prijatelju, ki je nekam izginil. Ne vem točno kako, vendar mi je nekako uspelo prepričati organizatorje, da kljub mokroti lesa vseeno poizkusimo zanetiti ogenj. Veliko truda so vložili, močno sem pihal tudi sam in končno nam je uspelo.

Super, toplota se je vrnila ampak očitno je ni bilo dovolj za moje prezeble noge, ki so jih branile zgolj japanke, zato ne bodi ga len, sem se posuval s pepelom. Dobesedno. Noge sem zaril v pepel in skrbel za to, da sem prilagal žerjavico, da ne bi utrpel hujših posledic podhladitve, čitno sem raje izbral opekline. Vendar do teh za čuda ni prišlo, kar so ugotavljali tudi zjutraj, ko je prišel dan in so me videli, kaj počnem. Seveda se sam sebi nisem zdel popolnoma nič čudaški, za druge pa mogoče kako pikico. Ampak dan je prinesel sonce in seveda popoldansko uro, kar je pomenilo, da bom moral kmalu na snemanje.

Na srečo se nas je prijatelj, ki je bil soorganizator usmilil in dostavil točno do prijateljevega doma, kjer se mi je uspelo umiti in celo uro spati. Zbudil sem se v še bolj nezavidljivem stanju, kot sem se ulegel. Ampak nič za to. Vsaj voziti mi ni bilo treba. Vendar sem jih pa slišal, oz. konstnantno poslušal. Zravnaj se, kašen pa si, vstani, sploh ne boš sedel. Da mi ne hodiš več utrujen na snemanja, so bile resne besede, ki niso sprejemale izgovorov, da sem pač star in izmučen. Ali pa da sem rejver in da to spada v koncept. Vendar sem raje ubogal nasvete in se spravil skupaj, čeprav je kar trajalo. Mislim, da bom ta način izvedel večkrat, ker sem bil več kot sproščen. Ampak ne bom povedal, kje sem bil.

A utrujen sem bil. Res močno. Komaj sem čakal posteljo, ki pa se je izkazala za fatamorgano. Namreč prijatelj, ki mi je nudil pribežališče se je naspal in odšel v Sub Suba, kjer tudi dela, tako sem moral tja. Na Vesti sem si sposodil tisto zblojeno malo kolo in odkolesaril. In tam me je že čakalo ledeno pivo. No ja, že pred snemanjem sem si privoščil kakšnega, ampak nameraval nisem več. Hmm, ja, sem rekel, enega za na pot. No in kot se je izkazalo, ne bo samo eden, saj se je čez nekaj minut utrgalo nebo. Tako sem moral izkoristiti udobje kavča na terasi in hlad piva. Skoraj zopet do jutra. Huh, končno smo prišli domov in sem zaspal. Kmalu sem ugotovil, da mi je crknila baterija in kar je še huje, da imam telefonske številke shranjene samo na telefonu. Super.

Tako sem dopoldan poizkušal rešiti situacijo z avtom, kar mi je uspelo šele pozno popoldan, na najbolj banalen način z AMZSjem in avto vleko. Kaj pa čem, če nikogar nisem mogel poklicati, da mi kaj pomaga…

Kaj točno je narobe niti ne vem, saj se mi sploh ni dalo več ubadati, oddal sem ključe in se dogovoril, da se pač slišimo. Dobro da sem imel družbo, ko smo se odpravili na vlak in sedaj sem doma. Na suhem in toplem, jutri pa bom uporabil zopet javni prevoz.

No to je bil vikend, pri katerem nisem imel zopet nikakršnega vpliva na situacijo, vendar pa sem čisto pomirjen.

Uh ja, skoraj bi pozabil. Ker nisem računal na rejv, ko sem odhajal od doma, sem si želel kupiti še kako majico, vendar je bilo vse zaprto, zato sem v suvinir šopu, kjer dela prijateljica kupil majico z napisom Ljubljana. Pa še zapestnico za na nogo sem si privoščil, ki me je končno nehala žuliti…