Človek

Bolje bi bilo, če bi mati rodila…

O odnosih s starši še nikoli nisem pisal. Tudi zgodbic, ki so mi jih pripovedovali še nisem spravil v pravo obliko, čeprav imam osnutke narejene že dolgo.

Prvo kar začutim ob misli na njiju je ponos. Sta dve osebi, katerih zgodbe so srce parajoče narave in ki mi vedno, kadar se čutim nemočnega dajejo nov zanos in odriv. Skrito v sebi upam, da nikoli ne bom spoznal življenja, kot sta ga poznala v rani mladosti. Zgodbice si zapisujem in jih oblikujem. Mogoče sta se že takrat navadila težkega življenja in morda ju zato ni nič več moglo zlomiti v prihodnosti, saj sta s trdim delom in čisto, včasih že nerealno poštenostjo, dosegla marsikaj, kar meni mogoče celo ne bo uspelo.

Druga misel je ljubezen. To ljubezen jima včasih celo zavidam. Ne glede na to, da sta skupaj že skoraj 50 let in da je bil oče prvi moški moji materi, sta še dandanes v pozni starosti kot dva najstnika, ki sta se spoznala na počitnicah na morju. Ko pride eden na obisk in drugi ostane doma, se telefon komaj ugasne. Dejansko delujeta kot eno. Priznam, ni mi najbolj jasno, kako sta to dosegla, vendar pravita, da je enostavno. Poklonila sta se drug drugemu in skrbita, da sta drug drugemu v veselje in učenje. In seveda prilagajanje.

Tretja stvar pa je vzgoja. Spomnim se, kako enostavno je bilo to. Za čustvene težave je bila tu mati, za bolj ˝zunanje˝ probleme pa je bil zadolžen oče. Nikoli se ni tolklo po mizi in tudi šiba je zapela poredko, mogoče bi mogla še kdaj več. Ne, nisem pristaš fizičnega kaznovanja, a vseeno priznam, da sem si takrat zapomnil. Nikoli se nista kregala v pričo mene. Ko se nista strinjala s kako odločitvijo se spomnim, da je imel oče navado vstat in je odšel ven. Kasneje mi je mama povedala, da je bil to njun način in da se je oče vrnil, ko me ni bilo in sta se seveda tudi skregala. Zanimiv način, ki me je seveda malce zmedel, saj mi je mogoče vzel tisto spoznanje realnosti, ki se je danes bolj kot ne zavedam…

In sobivali smo na prijateljski način. Veliko je bilo provociranja, uporabljali smo ˝nazive˝, ki so padli na pamet v določenem trenutku (tako je bil oče bolj kot ne Bajs), seveda pa ni manjkalo niti vzgojnih momentov. In ena popotnica, ki me vedno nasemeji, ko se spomnim nanjo in mi jo je dal Bajsi je bila:

Več koristi bi bilo, če bi tvoja mati namesto tebe rodila kamen, bi si vsaj pujs lahko rit temeljito obrisal... Hehe, pa še zadel je…

Pa še veliko je bilo takšnih in drugačnih.

A ne glede na vse, tudi na izbiro in način mojega življenja, sta mi in mi še danes stojita ob strani. Danes imamo zelo malo stikov, ker živimo narazen in po drugi strani, ker sam nisem pristaš telefonskih pogovorov. Ampak obstaja vez, ki deluje na nekem ˝višjem˝ nivoju. Čutimo se. Kako? No še preden sem zadnjič napisal to objavo je zazvonil telefon. Očeta so zanimale tiste klasične stvari, nato je predal slušalko materi, ki je rekla samo - kako pa kaj ljubezen? In se pričela smejati s tistim svojim nalezljivim smehom, ob katerem ne moreš ostati resen. Izrekla je še par pomirjujočih, materinskih in par ženskih besed in tako sva končala pogovor.

Ne rečem poredko, ampak nikoli ni preveč, zato ej vidva tam doli, RAD VAJU IMAM!