Najlepše perje je najbolj oddaljeno…
No tako, pa sem spet doma. Štirje dnevi morskega zraka so končani, prav tako poizkus hedonizma… Bilo je doživeto. Mogoče o samem dogajanju še kaj napišem, zaenkrat samo zgodbica za Njo, za lepo sokolico…
Kaže, da bo nevihta. Zadnji pregreti škržat še vedno neumorno poizkuša ohladiti svojo bit, veter, ki pridobiva na moči, gluši ušesa.
Ni tišine. Ni miru. Ravno tisto, kar potrebujem. Točno tisto, kar se dogaja v meni. Kako primerno, se nasmehnem.
Slike niso jasne. Zdaj že nekaj časa ne. Običajen vrtiljak s tistim znanim koncem, ko se konča, se ustavi.
A zanimivo, ta vožnja se še pričela ni, pa je živela. Pa bi se sploh mogla pričeti? Ne vem. Nisem sodnik lastnih čutov, sem zgolj gospodar, čigar njivo prekriva plevel.
˝Saj si navajen tega˝ me zmoti globok glas nekje iz ozadja. ˝Dolgo časa je minilo od zadnjega sejanja in plevenja tvojih njiv in prav rad se sprehajaš po zapuščenih brazdah s semeni v žepu in motiko na rami…˝
Ne zmenim se za glas, sedem med poraščeno zemljo in žuželke mi gomazijo po telesu. A vseeno je. Zmenim se zgolj za petje ptic, ki se oglašajo v daljavi. Veliko je lepih, nekaj je naravnost čudovitih in v daljavi opazim nekaj božanskega, nedosegljivega. Njeno petje bi verjetno lahko primerjal zgolj z angelskim petjem, a kaj, ko ga nikoli nisem doživel. A vem, da je bilo več kot zemeljsko.
Poslušam jo. Nekaj mističnega a tako človeškega je v njenem glasu, da težko sproti dojemam. Niti opazil nisem kdaj sem segel po motiki in da mi semena drsijo med prsti.
Želja, da bi posejal vsaj en mali del je bila vedno večja. Samo eno zrno, ki bi dalo klas in le ta bi jo pripeljal bližje, mogoče čisto k meni. Tega sem si želel.
Trdno zagrabim motiko, zamahnem in na mestu, kamor se je bi moralo svetleče jeklo zarezati v prst, je stal kamen. Motika se razleti v tisoče koškov. Za trenutek otrpnem. Tudi veter se za hip ustavi, prisluhnem tišini, ki je nastala v meni. Počasi pospravim semena v žep in nebogljeno sedem na tla.
In zopet se oglasi tisti znani glas:
˝Veliko novega dela si si nakopal, kdaj boš imel čas odstraniti kamenje, kopati njivo in hraniti to prečudovito ptico?˝
˝Vzelk si ga bom!˝, mu trdno odvrnem.
˝Pa se ne bojiš, da te njena lepota in vabljivo petje ne odneseta nekam, v nekaj, kar ne boš razumel?˝ me zbada dalje. ˝Lahko preneseš vse to?˝
˝Bojim, seveda se bojim. Bojim se tako močno, da ravno v tem vidim edino pot. Edino upanje je, da si odkrito priznam…˝ prestrašeno odvrnem.
˝Lepo,˝ mi odgovori. ˝Rad imam to drznost. Pa si siguren, da bo
ona sploh izbrala tvojo njivo? Misliš, da sploh potrebuje tvojega zrnja? Lepa je. Za take je klasja vedno dovolj.˝ me nadalje zbada dvomljivec.
˝Pa kaj bi rad ti zlobnež?˝ se razburim. ˝Da nikoli več orjem teh gredic, pozabim na petje, na njivo nanosim novega kamenja in nikoli več ne okusim sadov, ki jih prinaša močna želja garaška roka?˝
Utrujen in zasopel sedem na tla: ˝Verjetno imaš kar prav. Lažje bo. Bolečina posušenega žita me nikoli ne doleti več. In tudi trud nikoli ne postane zaman… Pa vendar…˝
V trenutku se misel ustavi. Opazil sem, da je petje utihnilo in prelepa ptica je razširila krila in odleti. Tiho molčim in opazujem.
˝Prav si imel…˝ izdahnem s solzo v očesu. ˝Zopet si imel prav…˝
A glas v daljavi molči. Tudi nevihta se prične umirjati. Topel mir se je spustil nad dolino. Počasi vstanem, pospravim polomljeno motiko in krenem skozi polje. Z roko sežem v žep in na tla nežno položim nekaj semen. Kdo ve, mogoče pa se kdaj zgodi, da to prelepo božansko bitje potrebuje zavetje in tukaj ga bo lahko našla. In prišel jo bom poslušat in njive bodo zopet cvetele…
A do takrat moram popraviti motiko…




14.07.2008 ob 20:35
you are the biggest CINCAROŠ i know
14.07.2008 ob 20:53
Poka, to pa res ne vem, kaj je to cincaroš?
14.07.2008 ob 20:54
…človeška duša…vedno ji dogaja…Dali jo vedno lepo pospremi…
ti je veter mršil kaj lase?
ste delali bedarije?
si bil kaj navdahnjen?
ste se kaj pecali?
spali pod zvezdami?
rahljali tla pod nogami…?
14.07.2008 ob 21:05
Cinca, kak cinca! Na mestu stoji, se ne premakne, ker se boji.
Jaz se strinjam s Pokahontas
lep mavrični pozdrav
p.s. tale hedonizem je bil pa kratek
14.07.2008 ob 21:18
pol pa nisi ta prav Španc
14.07.2008 ob 22:35
Hehe, babe, gmh
Ampak po moje niste dobro razumele zgodbe…
Ana, Šara je pa bla ja.
Bilo je sigurno delovno, prepojeno s samim užitkom dobrega vina, smeha, zgodbic, izredne hrane iz rok izredno priznane osebe na svojem področju kulinarike in vina, ma kaj naj ti rečem? Ma bilo je super, saj vidiš da sem bil štiri dneva doli
Ma kaj si ti mona
(aja če ne slišiš brat kakor jaz pišem, imam primorski naglas
)
14.07.2008 ob 22:36
Poka, sej se mi je zdel kaj si mislila, samo mi ni šlo v zgodbo, pa sem se zmedel
14.07.2008 ob 22:53
amm, jaz sem to takoj prevedla v odnos med dvema…pol sem si rekla: ahh, kaj če zavaja in je to neka višja povezava z neko željo ali dogodkom, ki se dalje razvija v zavesti…
Lepo to, Denise, prav da si se znašel v takih okoliščinah, nevsakdanjih in da so dobro vplivale nate - holistično
14.07.2008 ob 22:56
se strinjam, da lahko zgodba metafora za marikaj (btw si tudi zelo lepo spisal) …a vseeno, karkoli že je v ozadju, je vse kar mi je ob branju prišlo prvo na pamet, cincanje/obotavljanje …pač tak vtis da
14.07.2008 ob 22:57
joj dej mal poprav moje napake
se strinjam, da je lahko zgodba metafora za marsikaj (btw si tudi zelo lepo spisal) …a vseeno, karkoli že je v ozadju, je vse kar mi je ob branju prišlo prvo na pamet, cincanje/obotavljanje …pač tak vtis da
14.07.2008 ob 23:01
Ana, ja je prava zgodba ja… Drugače pa ja, holistično, prava beseda
Ena stvar je manjkala (spet
), za hedonizem
Kr taglavna, skorej… Sam, dobr, sej bil Haus
14.07.2008 ob 23:03
poka…eden izmed vidikov je lahko tudi “preseravanje”
Človek malo te seciramo
ali en tretji vidik: “pleteničenje”
…seveda vse prisrčnooo, jaaa
Ali pa zamaknjenost
morda preprosto sanjarjenje in zavedanje nečesa, kar se je dotaknilo tvojega dušnega sveta….ja ne vem noo, razsikujem
ok…a bi lahko že končno pojasnil tisto med vrsticami
14.07.2008 ob 23:04
MA poka ni cincanje. Pač ni se zgodilo in kaj, pač malo sem se moral izpovedati, kako sem se in se počutim sedaj in to je to…. But sam sej veš, I might loose the Battle, but I think I can stil win the war, somday, mejbi, po nesreč…
14.07.2008 ob 23:05
hahahahha….Človek…
…sej bi priskočli na pomoč
Haus je spas
14.07.2008 ob 23:05
eee…SAJ SEM VEDLA, SEM VEDLA….A NISEM MELA PRAV!??! haaaa, kdo je tu stručko, ha?ha?
Saj bo…Človek…sebi to tud pravim
14.07.2008 ob 23:09
opazka je na račun tega, da imaš takih pripetljajev kar nekaj
smo veseli, da si radodaren in deliš z nami (oz z nama-ane ana
)
laku noć đezeri
14.07.2008 ob 23:13
Ma ne, ni pleteničenja, res sem se lepo imel, bom vprašal vpletene, če jih kaj moti če jih pač omenim ali naj raje ne, pa bom napisal, kako je vse skupaj izgledalo ˝od zunaj˝. Sam prostor pa ima neke energijske točke (v te stvari se sicer ne spoznam, ampak odprt sm za vse ((kako se to bere :lol:)), med dobrimi ljudmi sem bil, resno. Močno dobrimi. Žur ni bil slab, preden pa smo dobili to udobje, smo prvi dan (seveda ponoči se ne spi
spali na plaži.
14.07.2008 ob 23:13
zdi se mi, da je to tak nostalgičen trenutek…ta trio je nekoč bil tule tako IN & toplo mi je pri srcu, da smo lahko ta večer skupaj sodelovali
Poka, tebe moram kmalu kaj videt…bemtiš…Človek nekaj ignorira in se dela zaposlenega, na tebe pa lahk računam
Ti meni napeljuješ Poka na Bajago…saj vem, da se nisi na to spomnila konkretno, ampak…mene že suva v srce….zgubla sem njegov Cd
…ok, že besedičim. Dobro jutro, Đezeri - torej jutri zjutraj
ja, lepo pavajte, ko bebe
14.07.2008 ob 23:15
Ćoće, razumemo te zaj…hvala
To, da si odprt za vse…je dobro spoznanje
baaaaj!
14.07.2008 ob 23:33
Poka, mogoče je pa izbira namerna? Lahko secirava ja in ja se strinjam, da včasih je tako, ampak tokrat je situacija pač malo bolj zapletena… In ja ta popravek motike je seveda nujen. Ampak to ni žalostna zgodba. Meni je to moja zgodba. Jaz nisem izgubil nič, kvečjemu dobil. Spet sem se imel lepo in sem se malo odprl, kako se pa stvari iztečejo pa pač… ni pač vedno tako kot bi si vsak od nas vedno želel. Ampak če si hvaležen tudi za majhna darila… Kaj pa vem, ne morem biti žalosten, ker mi je fino. Čutim pač… In delil sem zgodbico z ljudmi, ker se mi zdi kotneka lepa pravljica (ko sem prebral, takrat ko sem napisal na papir, ker sem moral…). Ma sej ne vem, jest moram zdej delat, mam materiala za pregledat da se mi kr meša…
14.07.2008 ob 23:35
Točno tako, hvala za pogovor dekleta jaz tudi odhajam spet v real world, kjer se delo ne naredi samo
14.07.2008 ob 23:51
Clovek dragi, si mar nesrecno zaljubljen?
Ceprav se je meni zdelo zadnje case, da vem, kam te vlece…Hm. In zdaj si me malo zmedu s tem zapisom.
Mislim, da bo treba na kaksen hedonisticni kozarcek rdecega. Meni bi tut prav prislo malo pavze…:) Kdaj boš šaril po LJ?
15.07.2008 ob 00:15
Mah ja sej tako paë je vedno ne … kar si zelimo je tezko za osvojit.
15.07.2008 ob 01:11
sorry, Človek, prej ni bilo časa … Zgodba je krasna, polna (tvojih?) čutnih in čustvenih zaznav in metafor, čeprav na prvi pogled “ven tolče”, kot da gre za cincanje. pa ne bom analizirala. Če se čustveno odpiraš, je to lepo in koristno, predvsem zate. sploh, ker je treba živet s srcem, ne z razumom. lepo bodi.
15.07.2008 ob 01:11
Hehe, Katja, pa saj ni nič takšnega, kar se še ne bi zgodilo. Ni bila ljubezen, prej… zmedenost…
In pač fino je biti malo zmeden, sem ter tja
Za vino pa veš da ni treba vabit, na to samo pomisliš
Ti sporočim.
Luka, har har
And kar na s ne ubije… nam lahko polomi nogo
15.07.2008 ob 01:29
Mavrična, mislim, da je to ja. Odprl sem se in odneslo me je. Zmedlo. Ne morem govoriti o čem več, ker se nič ni zgodilo, kaj bi bilo če bi se kaj zgodilo, je pa vprašanje… Ven pa res tolče cincanje, res je, sem tudi sam še enkrat prebral. Cincanje zna biti tudi del mene, to ne zanikam. Več kot prevečkrat. Pa saj sem že povedal, da mi manjka samozavesti… Zgodba pa, no ja lahko bi bila boljša, ampak nisem ne uk ne vajen tega početja, ampak nekako moram… lepo bodi tudi ti.
15.07.2008 ob 14:25
zaj pa smo že preveč globoki, zaj pa STOP
človek pač rad izdahne take prijetne ali manj prijetne krče, kjer se išče, išče odgovore, pomiritev, spravo, razumevanje…mi je znano
kaj zaj…bo pa drugič taka eskapada, da bo Človek na blog poustal samo —>
Pa nam bo vse jasno
hehehe
15.07.2008 ob 15:10
Hehe, Ana izpod tvojih prstov na Božji ekran
15.07.2008 ob 23:35
oooooo FUL LEPO. OZ NI LEPO, KER ZGODBA ŠE NI DOKONČANA. ME ZANIMA KAKO SE BO VSE SKUPAJ IZTEKLO. UPAM NA NAJBOLJŠE:) SEM LIH TAKE VOLJE,DA SEM SE ZJOKALA OB BRANJU TEGA. SPLOH KER VEM TOČNO ZA KAJ SE GRE.
15.07.2008 ob 23:49
Ej težak, ne ser ga zdej
16.07.2008 ob 20:58
Anna, ja naj bo zdaj stop, ampak Človek bo še, čez čas, a ne, da boš Človek? Ker ne sme tako v zraku obstat, potem nastane soparno, pa se dihat ne da …
16.07.2008 ob 20:59
Mavrična, kaj to?
16.07.2008 ob 21:17
Kaj, Človek, pravim, da je obstalo. Razprava. Pa saj je boljše, saj se ne moreš razgalit pred vsemi. Vsaj ne naenkrat
16.07.2008 ob 21:25
Ah ne, Mavrična lahko, lahko, zakaj pa ne? Ma veš meni so stvari enostavne. Zame smo vsi ljudje v istem dreku, ali nebesih (kakor komu ljubše), v katerem so variacije, nekatere hujše, druge milejše in se ubadamo z vzponi in padci. Vsi smo Človek. In povedati nekaj skrajno osebnega je meni vedno lahko, ker ne želim skrivati. Samo vprašati je treba, da vidim, da je sploh interes. Pa kaj čem igrat? komu na voljo? Kaj bi imel od tega? Prodajal bi se svetu kot nekdo drug in nikoli ne bi bil Jaz. Na koncu pa bi pričel ustvarjenim lažem verjeti in bi postal lutka, brez svojega življenja. Kdo pa je tisti, ki me lahko sodi, konec koncev? Sodim si lahko sam in to počnem, ko se zavem, da nekaj počnem napačno. A tega ne morem vedeti, dokler ne dobim povratne informacije. In ja, marsikomu ni jasno, zakaj se izpostavljati javno… Ampak zakaj ne bi zakričal na glas da sem se zatreskal? Meni je to bolje kot rezati v drevo…
16.07.2008 ob 21:42
Lepo. Samo si ne rabiš sodit, če kdaj počneš kaj “napačno”. V danem trenutku ni napačno, je pač bilo tako, če se potem izkaže, da bi bilo boljše/primernejše kaj drugega, pač jebiga, zmotil si, popraviš, če se da, pa gremo dalje. Če si se zatreskal, pa hvalabogu, da si se. Ne glede na izid. Eni se ne znajo.
16.07.2008 ob 21:46
Hmm, ja tudi sodim si lahko, predvsem takrat, ko ne naredim nič. To je najslabše… Ampak počasi bomo tudi to prerasli…
16.07.2008 ob 21:52
kako že gre: “Svakog dan sve više napredujem”
16.07.2008 ob 21:53
U svakom pogledu si falila
16.07.2008 ob 21:57
hahha, nisem si zapomnila stavka. vem enega,ki ne paše sem. Za mene pivo a za pi.. sok.
16.07.2008 ob 22:01
Hmm, ta pa ne pozvoni z zvoncem
17.07.2008 ob 20:44
Človek, dobro je, če ima človek (čisto generični) zraven motike še kramp, v primeru, da naleti na kamen. Kamen se izruje z malce poplesavanja in zasaditvijo krampa pod točno dolčenim kotom. Če se ne da izpuliti, se lahko seme poseje pod njega… in nekoč, ko bo vzklilo, bo ptica prišla sama v senco
Mah, bluzim
Ob tvojem pisanju sem vseeno šla po polju, z motiko na rami in nisem bila Človek
17.07.2008 ob 23:08
Sparkica, krampa ne rabim, sem že sam dosti podoben
(bluzim še jaz)…
Se pravi je tvoja motika še čisto cela…
17.07.2008 ob 23:14
Moja motika je že peta zapored
Kupila sem jih ducat, ker čovek (tisti generični) nikoli ne ve, na kakšno skalco lahko naleti v, sicer na videz, peščenih tleh
17.07.2008 ob 23:21
Hehe, še ena, ki ji očitno ni jasno, da motikanje ni šport
17.07.2008 ob 23:26
Povej to skalam in kamenju!
17.07.2008 ob 23:28
Po moje oni to že vedo, samo nama ni jasno