Ves svet je oder in oder je ves svet…
Danes sem jo spet slišal. Pesem, ki me je ob določenem času zaznamovala in po mnenju nekaterih celo najbolje opisovala.
Dogajalo se je že v prejšnjem tisočletju, ko sem bil v četrtem letniku srednje šole. Spomnim se, da sem ravno končal izpostavljanje v gledališču Tone Čufar in v kulturnem društvu Javornik, zato mi je postalo dolgčas.
Navadil sem se na to, tam pa pač nisem več našel primernega mesta zase.
Zato mi je porodila ideja, da bi naredil nekaj ˝za našo šolo˝, preden se poslovimo. Vse samo zato, da bi bil čim manj pri pouku, kjer… mi je bilo zopet dolgčas.
Tako sem stopil do profesorice slovenskega jezika in ji predlagal, da naredimo neko igro, saj sem vedel, da je na šoli še nekaj učencev, ki so igrali kje drugje ali pa so bili celo primerni za to, pa še niso poizkusili.
In dogovorila sva se. Ko sva se odločala o tem, kaj bi igrali je seveda debata največ krožila okoli Linharta, saj je Radovljica seveda ˝Linhartovo mesto˝. In res je. Tipično ˝Linhartovo mesto˝, kjer v duhu zgodovine vsi nosijo oblačila tistega časa in je vse tako doživeto. Hmm, mogoče malo pretiravam. Ne nosijo ravno vsi. V bistvu ne nosi nihče. Ok, razen mene… Ampak to so malenkosti, pustimo to…
Odločila sva se za Županovo Micko. Vendar sva stala pred težavo. Sama igra je jezikovno zahtevna, saj govorica tistega 
časa predstavlja problem celo poklicnim igralcem, kaj šele mlademu Jeseničanu…
Zato sva se odločila, da jo prirediva. Na ˝sodoben način˝. Tekst sva ponovno spisala v žargonu nas mladih in izbrala ekipo.
Fina druščina smo bili. Ko smo podeljevali vloge, sem glavno vlogo Micke na zavrnil, ne glede na to, da so bili moji kraki zavidanja vredni. Predvsem za ženski spol.
Tako sem se odločil za Tulpenheima, seveda pa so se takoj pojavila natolcevanja, da je stvar nesmiselna, saj mi ne bo potrebno igrati in mi ne bo izziv. Ampak ker so bile to polresnice, sem ostal pri njem.
Vloge so bile razdeljene, bralne vaje za nami in pričele so se tiste prve odrske. Pač običajne vaje, babe in alkohol, kot se za teater spodobi. No in tako se je zgodilo, da je bilo slednjega neki dan malce preveč, kar je pomenilo popolno sprostitev človeka, katerega ˝osvobojeni ego˝ ni primeren za širšo okolico. Med pavzo smo namreč poslušali glasbo in iz zvočnikov je prihajal komad, ki sem ga slišal tudi danes. Seveda oder ne sme biti prazen, zato ga je bilo potrebno zapolniti. V tistem efektu nisem niti najbolje vedel kaj dogaja, zato je to toliko bolje vedela profesorica, ki je bila seveda hkrati tudi režiserka. Ko me je videla na odru početi karkoli sem že počel, se ji je utrnila misel, da bi to vpeljala v samo predstavo.
Seveda je ponudba padla ob pravem času. Ko je človek okajen, je pač dovzeten za marsikatero idejo, ki jo naslednji dan obžaluje. Ampak obljub se ne prelamlja. Tako smo tudi ta del vključili v samo igro, ki smo jo odigrali samo nekajkrat, saj se je šolanje kmalu končalo in tako smo odšli vsak svojo pot.
Kako je vse skupaj izpadlo se mi niti ne sanja. Sicer je profesor Rupel (ja, bratranec ˝tistega˝ Rupla) vse skupaj posnel, vendar mi še do danes ni uspelo dobiti kopije. Mogoče je sploh ne želim videti in si želim vse skupaj ohraniti v spominu kot pogled skozi lastne oči, oči od tam zgoraj.
In ti spomini bodo vedno prišli na plan. Vsakič, ko bo v glavi zvenelo besedilo in kjerkoli me bo ujela melodija, ki mogoče pomeni resnico ali pa tudi ne…
Zapisal-a Človek v 6.07.2008 ob 10:47 pod Glasba, Iskrenost opoja, Osebno, Razmišljanja, Selavi, Skupno
