Človek

ga. Miša Molk je povedala svoje. Tudi sam sem po večini svoje mnenje jasno izrazil na marsikateri strani, vendar nekaj me še vedno moti.

Najbolj me moti ta slovenska kvazi spravnost, ki smo ji priča skoraj povsod okoli nas iz dneva v dan. Ne govorim o diplomaciji, ne govorim o nekih ˝masterplanih˝, ki zahtevajo ˝low profile˝ reakcije, govorim o pravem obrazu slovenske majhnosti.

No prijatelji, to je ta. Za krinko neke miroljubnosti, češ, naj vsak počne kar mu je volja, ˝live and let live˝, se skriva zgolj eno dejstvo in to je -  nemoč.

Ne jokajte jutri zopet zaradi nizkih prejemkov in ne zavidajte tajkunom, ker oni niso krivi, da se večina odreka svoji pravici, svoji moči. Kdor prelaga odgovornost in izbiro v druge roke, ta bo ostal praznih. Rok namreč.

Nihče noče prevzeti odgovrnosti za svoja dejanja, ker je lažje kriviti ˝BOGa˝, državo, soseda, usodo, vreme, rože, tepih, vse je krivo, le mi sami ne. Ampak ni tako. Se opravičujem, slišali in brali ste velikokrat, ampak žal ni tako.

In ne govorite mi prosim stavkov, kot mi ga je zapisal Spooky Mulder (kdorkoli to je, ki se skriva za dokaj vprašljivim likom):

Ne, moje mnenje je, da plačaj, če ti je všeč, kar vidiš, če ti ni všeč, pa pusti drugim, da gledajo in plačajo, ne pa da se skuša drugim soliti pamet, kaj je kultura in kaj ne.

Ne, ne bom tega kupil, zato mi tega ne govorite. Jaz odgovarjam za svoje življenje, za svoja dejanja in svoje besede. Zato JAZ zahtevam, da se mi pove, zakaj tako in ne drugače. In JAZ tudi zahtevam pravico do lastnega mnenja in glasnega izražanja le tega. Ker mi ne bo sodil nihče kot jaz sam in očitam si lahko, samo če tega ne storim, če ostanem ovca kot tisti, ki danes zamahuje z roko, jutri pa bo kazal s prstom.

Ne, JAZ ne bom kazal s prstom, jaz bom danes povedal, jutri pa bom rekel – sem ti rekel?

Kakšen napuh vlada v naključnem prebivalcu te dežele, da si upa z roko zamahovati ob vsem kar se dogaja okoli njega, hkrati pa misliti, da bo vse kot si želi sam ali da se bo izteklo kot mora. To je zgolj napuh in čisto nič drugega, kajti za življenje je potrebno delati in ga je potrebno živeti. In če ga ne živimo in ustvarjamo mi sami, potem ne moremo pričakovati, da ga bodo drugi za nas, saj tudi oni verjetno mislijo, pa saj je tako kot mora biti…

Slovenci hlapčevski narod? Ma nehajte no, kvečjemu najbolj samozaverovan in napuha poln narod, katermu sanje ˝nosijo od zgoraj˝.

Fortes fortuna adiuvat

Ps.: Pa brez zamere, upam, da se nihče ne najde v tem pisanju.

No ker je oddaja že zunaj, naj napišem še tito, kar sem nameraval že prej, pa mi ni uspelo… Plato 004 smo snemali na DiscoNautici. In kako takšno snemanje zgleda? Na žalost nimamo making off materiala, ampak lahko pa na hitro povem.

Dogovorjeno je bilo, da vozim sam in z menoj gre tudi naša režiserka Irena. Tako sem že zjutraj zgodaj ustal in šel čistit avto, ki je bil, kako naj se izrazim – svinjak. Tako sem ga lepo posesal, opral in želel pregledati olje… Ampak očitno sem bil preveč obremenjen, zato se nisem zavedal, da sem očitno premočen in sem odlomil ročko pod pokrovom… Veliko se mi ni dalo ubadati s to mislijo, zato sem samo upal, da imam dovolj olja in hladilne tekočine, da mi slučajno ne bi kaj zakuhalo na poti.

Ko sva prišla na obalo, sva klicala še Jana, našega drugega kamermana, da se prepričava če je na poti.

Ekipa se je zbrala pred avtomobilom na parkirišču, še enkrat smo nazdravili in odšli novim zmagam naproti. Snemalci so odšli na plažo, sam pa v lov za Stevom, Royem in Skipom, ki so nastopali ta večer. Ampak nihče ni vedel kje so. Soorganizator, DJ Shark, ki je bil odgovoren za nastopajoče, je rekel, da nekje so, ampak da se ne javljajo na telefon. Nervoza se je stopnjevala. Okoli mene morje, prijatelji, glasba in Babe, pomanjkljivo oblečene bejbe, a jaz lovim tri odrasle temnopolte moške. Super…

Ura je bila že 21, o njih ne sluha ne duha. Prvi pa prične vrteti ob 21.30. Zadnja informacija je bila, da so na poti iz hotela, ki je bil par sto metrov stran, ampak to je bilo pred eno uro…

Fantje so prišli, polni energij, sproščeni in dobre volje. Intervju je stekel kot bi mignil…

In tako je bilo mojega dela konec. Oujeah, let the party begin. Skočil sem še do avta, da sem pospravil nekaj opreme in prišel nazaj rajat, ampak nekaj mi ni štimalo. Bil sem bos. Nekje vmes v vsem tem direndaju, sem očitno izgubil japanke. Zakaj se meni vedno dogajajo takšne traparije? Ampak kaj češ, kozarec v roko in na rob plesišča. Ampak muzika je bila prava. Premočna za na rob, tako sem kmalu našel prostor in padel not, kot se šika.

Vse je potekalo izredno hitro in niti dojel nisem, da je ura že dve in da je zabave konec. Vsaj tega dela zabave, housa in open aira. Poklical sem naokoli,  da vidim kje se dobimo in kaj naprej. Ko se je prikazal še Črt, ki je imel pri sebi moje papuče, mi ni bilo jasno čisto nič, zato raje nisem nič spraševal, bil sem samo vesel.  Končali smo seveda na afterju v Ambasadi…

Se temu vsemu skupaj reče delo? Seveda se. Ekipa je ves čas pridno snemala in naredila cel kup odličnih posnetkov, jaz pa sem skrbel za to, da ni bil prazen oder.

In ko sem se vrnil, smo debatirali o tem, kako je bilo in s prijateljem jadikovala, koliko dobrih žensk je bilo tam, zato naju je prijateljica vprašala:

˝Ja in, a je kaj bilo? Sta kako zapecala? ˝

Po kratkem premisleku sva skoraj soglasno odgovorila:

˝Babe so ble kul, ampak muska je bila še boljša.˝

Heh, teli rejverji…

Vendar v zraku je bil vonj po ljubezni in cepali smo ko muhe, o tem pa sem že pisal…

Iz vsega skupaj pa je nastala dobra oddaja, za pokušino en trejlerček…

Tole je sicer slabša you tube kvaliteta, za prijetno zapravit 20 minut pa kliknite na – Plata 004.

Sem človek, ki je pripadnik miselnosti mind over matter. To pomeni, da se sami vedno odločimo za to, kaj bo na nas vplivalo in kaj pač ne bo. Sicer sem odprt za vse možne opcije, ki lahko vplivajo na nas same in na okolje, tudi za astrologijo in druge vede, ki se ukvarjajo z različnimi energijami.

Moram priznati, da kar se tiče različnih občutkov, mi vedno bolj uspeva popolna kontrola, ampak pri stvareh, ki se dogajajo okoli mene, pa sem bolj kot ne list v vetru.

In ta vikend (ja še vedno sem nekako v vikendu, saj sem šele maloprej prišel domov), sem bil primer čisto enostavnega malega lističa v hurikanu.

Najprej se je zapletlo v soboto pri email komuniciranju z našo ˝režiserko˝ Ireno pri Plati (režiserka je v oklepajih, ker sama pravi da to ni, ampak zame naziv ni važen, važno je kaj kdo dejansko dela in to ona počne). Ker se je pač zgodilo, da mora nujno nekam na snemanje in da ne bova snemala studijskega dela za oddajo, naj bi vseeno prišel tja in prevedel intervju. V odgovor sem ji napisal, da to pa ne in prilepil smileta, kar se je izkazalo za nesporazum, saj je mislila da mislim resno in se smejem, ker se pač lahko…In tako je rekla, da ni več v LJ in da ne bom mogel do materiala. Vendar sem to izvedel šele kasneje, ko sem bil že na poti, zato sem se odločil raziskati druge opcije, kaj bi v prestolnici počel. Opravim samo en klic in dogovor pade. Gremo na psy trance event. Kul si mislim, šara pa le bo.

Beri naprej

Beri več »

O odnosih s starši še nikoli nisem pisal. Tudi zgodbic, ki so mi jih pripovedovali še nisem spravil v pravo obliko, čeprav imam osnutke narejene že dolgo.

Prvo kar začutim ob misli na njiju je ponos. Sta dve osebi, katerih zgodbe so srce parajoče narave in ki mi vedno, kadar se čutim nemočnega dajejo nov zanos in odriv. Skrito v sebi upam, da nikoli ne bom spoznal življenja, kot sta ga poznala v rani mladosti. Zgodbice si zapisujem in jih oblikujem. Mogoče sta se že takrat navadila težkega življenja in morda ju zato ni nič več moglo zlomiti v prihodnosti, saj sta s trdim delom in čisto, včasih že nerealno poštenostjo, dosegla marsikaj, kar meni mogoče celo ne bo uspelo.

Druga misel je ljubezen. To ljubezen jima včasih celo zavidam. Ne glede na to, da sta skupaj že skoraj 50 let in da je bil oče prvi moški moji materi, sta še dandanes v pozni starosti kot dva najstnika, ki sta se spoznala na počitnicah na morju. Ko pride eden na obisk in drugi ostane doma, se telefon komaj ugasne. Dejansko delujeta kot eno. Priznam, ni mi najbolj jasno, kako sta to dosegla, vendar pravita, da je enostavno. Poklonila sta se drug drugemu in skrbita, da sta drug drugemu v veselje in učenje. In seveda prilagajanje.

Tretja stvar pa je vzgoja. Spomnim se, kako enostavno je bilo to. Za čustvene težave je bila tu mati, za bolj ˝zunanje˝ probleme pa je bil zadolžen oče. Nikoli se ni tolklo po mizi in tudi šiba je zapela poredko, mogoče  bi mogla še kdaj več. Ne, nisem pristaš fizičnega kaznovanja, a vseeno priznam, da sem si takrat zapomnil. Nikoli se nista kregala v pričo mene. Ko se nista strinjala s kako odločitvijo se spomnim, da je imel oče navado vstat in je odšel ven. Kasneje mi je mama povedala, da je bil to njun način in da se je oče vrnil, ko me ni bilo in sta se seveda tudi skregala. Zanimiv način, ki me je seveda malce zmedel, saj mi je mogoče vzel tisto spoznanje realnosti, ki se je danes bolj kot ne zavedam…

In sobivali smo na prijateljski način. Veliko je bilo provociranja, uporabljali smo ˝nazive˝, ki so padli na pamet v določenem trenutku (tako je bil oče bolj kot ne Bajs), seveda pa ni manjkalo niti vzgojnih momentov. In ena popotnica, ki me vedno nasemeji, ko se spomnim nanjo in mi jo je dal Bajsi je bila:

Več koristi bi bilo, če bi tvoja mati namesto tebe rodila kamen,  bi si vsaj pujs lahko rit temeljito obrisal... Hehe, pa še zadel je…

Pa še veliko je bilo takšnih in drugačnih.

A ne glede na vse, tudi na izbiro in način mojega življenja, sta mi in mi še danes stojita ob strani. Danes imamo zelo malo stikov, ker živimo narazen in po drugi strani, ker sam nisem pristaš telefonskih pogovorov. Ampak obstaja vez, ki deluje na nekem ˝višjem˝ nivoju. Čutimo se. Kako? No še preden sem zadnjič napisal to objavo je zazvonil telefon. Očeta so zanimale tiste klasične stvari, nato je predal slušalko materi, ki je rekla samo – kako pa kaj ljubezen? In se pričela smejati s tistim svojim nalezljivim smehom, ob katerem ne moreš ostati resen. Izrekla je še par pomirjujočih, materinskih in par ženskih besed in tako sva končala pogovor.

Ne rečem poredko, ampak nikoli ni preveč, zato  ej vidva tam doli, RAD VAJU IMAM!

No tako, pa sem spet doma. Štirje dnevi morskega zraka so končani, prav tako poizkus hedonizma… Bilo je doživeto. Mogoče o samem dogajanju še kaj napišem, zaenkrat samo zgodbica za Njo, za lepo sokolico…

Kaže, da bo nevihta. Zadnji pregreti škržat še vedno neumorno poizkuša ohladiti svojo bit, veter, ki pridobiva na moči, gluši ušesa.

Ni tišine. Ni miru. Ravno tisto, kar potrebujem. Točno tisto, kar se dogaja v meni. Kako primerno, se nasmehnem.

Slike niso jasne. Zdaj že nekaj časa ne. Običajen vrtiljak s tistim znanim koncem, ko se konča, se ustavi.

A zanimivo, ta vožnja se še pričela ni, pa je živela. Pa bi se sploh mogla pričeti? Ne vem. Nisem sodnik lastnih čutov, sem zgolj gospodar, čigar njivo prekriva plevel.

˝Saj si navajen tega˝ me zmoti globok glas nekje iz ozadja. ˝Dolgo časa je minilo od zadnjega sejanja in plevenja tvojih njiv in prav rad se sprehajaš po zapuščenih brazdah s semeni v žepu in motiko na rami…˝

Ne zmenim se za glas, sedem med poraščeno zemljo in žuželke mi gomazijo po telesu. A vseeno je. Zmenim se zgolj za petje ptic, ki se oglašajo v daljavi. Veliko je lepih, nekaj je naravnost čudovitih in v daljavi opazim nekaj božanskega, nedosegljivega. Njeno petje bi verjetno lahko primerjal zgolj z angelskim petjem, a kaj, ko ga nikoli nisem doživel. A vem, da je bilo več kot zemeljsko.

Poslušam jo. Nekaj mističnega a tako človeškega je v njenem glasu, da težko sproti dojemam. Niti opazil nisem kdaj sem segel po motiki in da mi semena drsijo med prsti.

Želja, da bi posejal vsaj en mali del je bila vedno večja. Samo eno zrno, ki bi dalo klas in le ta bi jo pripeljal bližje, mogoče čisto k meni. Tega sem si želel.

Trdno zagrabim motiko, zamahnem in na mestu, kamor se je bi moralo svetleče jeklo zarezati v prst, je stal kamen. Motika se razleti v tisoče koškov. Za trenutek otrpnem. Tudi veter se za hip ustavi, prisluhnem tišini, ki je nastala v meni. Počasi pospravim semena v žep in nebogljeno sedem na tla.

In zopet se oglasi tisti znani glas:

˝Veliko novega dela si si nakopal, kdaj boš imel čas odstraniti kamenje, kopati njivo in hraniti to prečudovito ptico?˝

˝Vzelk si ga bom!˝, mu trdno odvrnem.

˝Pa se ne bojiš, da te njena lepota in vabljivo petje ne odneseta nekam, v nekaj, kar ne boš razumel?˝ me zbada dalje. ˝Lahko preneseš vse to?˝

˝Bojim, seveda se bojim. Bojim se tako močno, da ravno v tem vidim edino pot. Edino upanje je, da si odkrito priznam…˝ prestrašeno odvrnem.

˝Lepo,˝ mi odgovori. ˝Rad imam to drznost. Pa si siguren, da bo ona sploh izbrala tvojo njivo? Misliš, da sploh potrebuje tvojega zrnja? Lepa je. Za take je klasja vedno dovolj.˝ me nadalje zbada dvomljivec.

˝Pa kaj bi rad ti zlobnež?˝ se razburim. ˝Da nikoli več orjem teh gredic, pozabim na petje, na njivo nanosim novega kamenja in nikoli več ne okusim sadov, ki jih prinaša močna želja garaška roka?˝

Utrujen in zasopel sedem na tla: ˝Verjetno imaš kar prav. Lažje bo.  Bolečina posušenega žita me nikoli ne doleti več. In tudi trud nikoli ne postane zaman… Pa vendar…˝

V trenutku se misel ustavi. Opazil sem, da je petje utihnilo in prelepa ptica je razširila krila in odleti. Tiho molčim in opazujem.

˝Prav si imel…˝ izdahnem s solzo v očesu. ˝Zopet si imel prav…˝

A glas v daljavi molči. Tudi nevihta se prične umirjati. Topel mir se je spustil nad dolino. Počasi vstanem, pospravim polomljeno motiko in krenem skozi polje. Z roko sežem v žep in na tla nežno položim nekaj semen. Kdo ve, mogoče pa se kdaj zgodi, da to prelepo božansko bitje potrebuje zavetje in tukaj ga bo lahko našla. In prišel jo bom poslušat in njive bodo zopet cvetele…

A do takrat moram popraviti motiko…

Prijatelj je rejec pasemskih angleških buldogov. In ker ima novo leglo, mi rekel, če lahko povem naprej.

Hej, zakaj pa ne. Konec koncev gre za neke šampione (neke sem napisal, ker se sam na to ne spoznam), vendar kot sem videl, ima kar nekaj pokalov in seveda priznanj, tudi mednarodnih. Drugače pa je Miran (prijatelj rejec, ki se sicer s to dejavnostjo ukvarja že 18 let), eden redkih na tem ozemlju, ki jih profesionalno vzreja, predvsem prvake.

Meni so ti psi taki smešni, zabavni. Enega bi kar imel, vendar mi ga ne pustijo imet. Vasja, naša šefica, njegova žena,  mi je rekla, da za psa je potrebno pač biti odgovoren, to ni muc, ki ga lahko ˝pustiš samega˝ tudi cel dan… Seveda, to je verjetno res, ampak poleg dobermana bi dejansko imel zgolj še buldka, ker bi se mu vedno smejal. Hehe. Ta nežna, zabavna žival non stop sopiha in mi ni jasno, kako so jih vzgajali za ˝krotenje˝ bikov, če sem prav razumel.

Tako, dragi moji, povem vam naprej, novo leglo išče nove, očitno odgovorne lastnike, ki bi ljubili in spoštovali to malo zanimivo žival. Seveda, da ne bo pomote, so psi naprodaj, ampak če boste povedali, da sem vas poslal jaz, vam bodo dali popust

Več o nagradah in ostalem pa si lahko pogledate na tej strani:

Easy Rolling

Še nekaj sličic teh nagubanih debeluhov

Ps.: Za več podatkov se lahko obrnete seveda na moj mail ali pa na kontakt na strani Easy Rolling…

PPS.: Ker sem prej pozabil, dodajam naknadno. Cena takega psa je tam nekje okoli 1500 Eur, za resne kupce pa obstaja veliko načinov plačila, tudi seveda obročno. Vse se da dogovoriti.

Danes sem jo spet slišal. Pesem, ki me je ob določenem času zaznamovala in po mnenju nekaterih celo najbolje opisovala.

Dogajalo se je že v prejšnjem tisočletju, ko sem bil v četrtem letniku srednje šole. Spomnim se, da sem ravno končal izpostavljanje v gledališču Tone Čufar in v kulturnem društvu Javornik, zato mi je postalo dolgčas.

Navadil sem se na to, tam pa pač nisem več našel primernega mesta zase.

Zato mi je porodila ideja, da bi naredil nekaj ˝za našo šolo˝, preden se poslovimo. Vse samo zato, da bi bil čim manj pri pouku, kjer… mi je bilo zopet dolgčas.

Tako sem stopil do profesorice slovenskega jezika in ji predlagal, da naredimo neko igro, saj sem vedel, da je na šoli še nekaj učencev, ki so igrali kje drugje ali pa so bili celo primerni za to, pa še niso poizkusili.

In dogovorila sva se. Ko sva se odločala o tem, kaj bi igrali je seveda debata največ krožila okoli Linharta, saj je Radovljica seveda ˝Linhartovo mesto˝. In res je. Tipično ˝Linhartovo mesto˝, kjer v duhu zgodovine vsi nosijo oblačila tistega časa in je vse tako doživeto. Hmm, mogoče malo pretiravam. Ne nosijo ravno vsi. V bistvu ne nosi nihče. Ok, razen mene… Ampak to so malenkosti, pustimo to…

Odločila sva se za Županovo Micko. Vendar sva stala pred težavo. Sama igra je jezikovno zahtevna, saj govorica tistega časa predstavlja problem celo poklicnim igralcem, kaj šele mlademu Jeseničanu…

Zato sva se odločila, da jo prirediva. Na ˝sodoben način˝. Tekst sva ponovno spisala v žargonu nas mladih in izbrala ekipo.

Fina druščina smo bili. Ko smo podeljevali vloge, sem glavno vlogo Micke na zavrnil, ne glede na to, da so bili moji kraki zavidanja vredni. Predvsem za ženski spol.

Tako sem se odločil za Tulpenheima, seveda pa so se takoj pojavila natolcevanja, da je stvar nesmiselna, saj mi ne bo potrebno igrati in mi ne bo izziv. Ampak ker so bile to polresnice, sem ostal pri njem.

Vloge so bile razdeljene, bralne vaje za nami in pričele so se tiste prve odrske. Pač običajne vaje, babe in alkohol, kot se za teater spodobi. No in tako se je zgodilo, da je bilo slednjega neki dan malce preveč, kar je pomenilo popolno sprostitev človeka, katerega ˝osvobojeni ego˝ ni primeren za širšo okolico. Med pavzo smo namreč poslušali glasbo in iz zvočnikov je prihajal komad, ki sem ga slišal tudi danes. Seveda oder ne sme biti prazen, zato ga je bilo potrebno zapolniti. V tistem efektu nisem niti najbolje vedel kaj dogaja, zato je to toliko bolje vedela profesorica, ki je bila seveda hkrati tudi režiserka.   Ko me je videla na odru početi karkoli sem že počel, se ji je utrnila misel, da bi to vpeljala v samo predstavo.

Seveda je ponudba padla ob pravem času. Ko je človek okajen, je pač dovzeten za marsikatero idejo, ki jo naslednji dan obžaluje. Ampak obljub se ne prelamlja. Tako smo tudi ta del vključili v samo igro, ki smo jo odigrali samo nekajkrat, saj se je šolanje kmalu končalo in tako smo odšli vsak svojo pot.

Kako je vse skupaj izpadlo se mi niti ne sanja. Sicer je profesor Rupel (ja, bratranec ˝tistega˝ Rupla) vse skupaj posnel, vendar mi še do danes ni uspelo dobiti kopije. Mogoče je sploh ne želim videti in si želim vse skupaj ohraniti v spominu kot pogled skozi lastne oči, oči od tam zgoraj.

In ti spomini bodo vedno prišli na plan. Vsakič, ko bo v glavi zvenelo besedilo in kjerkoli me bo ujela melodija, ki mogoče pomeni resnico ali pa tudi ne…

Obstajajo filmi, ki so namenjeni zgolj zabijanju časa in obstajajo filmi, ki imajo neko težo, sporočilnost in globino.

Danes razmišljam o kvalitetnih dialogih ali monologih. In ker smo zadnjič ravno o tem debatirali, sem prav poiskal del, ki mi je dal misliti takrat in večkrat pomislim na ta del…

Filma The Storm Of  The Century, delo Stephena Kinga, je že idejno sam po sebi nekaj posebnega, dialog Robbiem in ˝Legio˝ (demon, ki se v tej sceni prikazuje kot Robbieva mati) pa je eden boljših prikazov, kaj naj bi pekel bil.

Mati je sinu zamerila, ker je ni obiskal na smrtni postelji in sedaj govori skozi demona, ki sedi zaprt v ječi:

(podnapisov nisem našel v SLO jeziku, na žalost):

Mother:

Robbie, why?|Why didn’t you come to me?

Why did you let me to die with strangers?

Why did you leave me|to die alone?

Down in hell. I’m waiting for you.

Robbie:

You stop…!

Mother:

I’ll be waiting for you in hell, Robbie.

And when you get there, I’m going to eat your eyes… over and over, again, because you know, hell is in repetition…

Pekel je v ponavljanju… Kako zemeljsko, pa vseeno tako metafizično in resnično. To velja vsaj zame, ker nisem človek rutin in me vsakršno ponavljanje postavlja v nek apatičen odnos do sebe in okolja…

Laskanje je izredno zanimiva stvar. Sam moram reči, da jih ne dajem pogosto, pravzaprav imam velikokrat probleme povedati tudi tisto, kar dejansko močno želim…

Pa poglejmo, kaj pravijo nekateri znani…

Ljudem moraš laskati ali pa jih uničiti. Machiavelli

Kdor se pred enim priklanja, kaže drugemu hrbet. Turški pregovor

Več muh ulovi žlica medu, kot dvajset sodov kisa. Henrik IV.

Laskanje ne izvira iz velike duše; je lastnost malih duhov, ki se zmanjšujejo, da bi laže vstopili v življenjski krog osebe, h kateri teže. Balzac

Dva meseca lahko živim od dobrega komplimenta. Twain

Nič ni težjega od iskrenosti in nič lažjega od laskanja. Dostojevski

Se pravi, za nekatere je stvar izredno enostavna in smiselna. Predvsem za tiste, ki gledajo na svet kot večni boj in osvajanje, medtem ko je za druge to nepotrebna laž in nesmisel.

Gre pač za različne ˝ideologije˝.

Pa vseeno, so komplimenti dobra stvar? Tu se lahko strinjam z Twainom. Dober kompliment na pravem mestu je včasih resnično močna spodbuda ali zgolj zadovoljitev ega.

Konec koncev za to tu gre. Za dvigovanje ega. Kolikor večji ego je, toliko več komplimentov pričakuje in vedno bolj zahtevno postaja vse.

Že od nekdaj je veljalo, da je ženske potrebno loviti s ˝pravimi˝ besedami, kamor seveda spada konstantno opominjanje na njihovo ˝vrednost˝, njihovo ˝estetsko popolnost˝ in njihovo ˝poželjivost˝.

Vendar obratno velja enako. Konec koncev je največji kompliment, ki ga radi slišimo, a predvsem moški težje podarjajo je stavek –Ljubim Te.

Priznam, da me izviren kompliment hitro lahko zapelje. In nekatere ženske to vedo in znajo.

Ena takšnih situacij je bila naslednja:

Spoznam dekle in vse gre po ¨regelcih˝, jaz sprašujem, ona odgovarja. Pač o ˝nasprotniku˝ je potrebno izvedeti čim več, preden napadeš  Ko se je že malo utrudila od ˝interjuja˝, je poizkusila stvar obrniti… Vendar to je dokaj zahteven proces

Gospodična: ˝No, pa da ne bom samo jaz govorila, boš pa še ti kaj povedal o sebi…˝

Človek obotavljajoče, izvijajoče, skromnim pogledom: ˝Ma jaz sem čisto nezanimiv in nimam nič pametnega za povedat…˝

Gospodična premeri človeka z namernimi počasnimi gibi od glave do peta, z navihanim pogledom odgovori: ˝Dvomim, da tako oblečen moški in s takšnimi insignijami nima kaj povedati…˝

Človek se ne zmede, ne reče nič, prime za roko in… No ja, ni kaj povedati

Priznam, gospodični je uspelo in pridobila me je na zelo enostaven način. To zna pomeniti dvoje. Da sem izredno plehek, ali pa da imam tako velik ego. Resnica je verjetno kot vedno nekje vmes.

Ampak vseeno, komplimenti so izredno zanimiva stvar, s katero se da doseči marsikaj, kar na kakšen drug način ni mogoče. Je to zavajanje? Seveda, če ni iskreno, ampak včasih je fino biti zaveden. Mislim, da je vse v redu, dokler se razmišljanje ne oddalji od te misli:

Komplimente in žalitve sveta je treba enako sprejeti; prvi naj te ne vesele, drugi pa ne žalijo. Seneka