Človek

Uh uh, pa je spet ponedeljek deloven, kot po navadi. Ampak hej, teh 16 ur bo hitro minilo, predvsem zaradi odličnega vikenda, ki je za mano.

Že v četrtek se je vse skupaj pričelo z odličnim koncertom Mojo Handa. Tistega Mojota, kateri del nas je zabaval že na Bložiču in tisti band, ki sem ga poslušal že v Cvetličarni. Prišli so v staro mestno jedruo v Radovljico. Azra in njen glas sta v Sloveniji nezamenljiva, Slaven ne špila kitare, ampak… ma ne vem, vse skupaj meji že na neko erotično duhovno spajanje inštrumenta človeka in inštrumenta, za oko pa sta poskrbeli dekleti na back vokalu. Vse skupaj se je zavleklo dolgo v noč in dopoldan je bilo potrebno še delati, ampak who cares, glavno da je muzika.

In res, nič me ni motila neprespanost, služba je minila kot bi mignil. Tako sem se takoj odpeljal v Ljubljano, kjer smo preživeli točo. Buške, ki sem jih prejel ob pakiranju v avto, so zbledele takoj ko smo se odpravili proti destinaciji. Na morje. Na piknik.

Voziti se v avtomobilu v toči s štirimi dekleti se niti ni izkazalo za tak bav bav, predvsem ker nas je Katja informirala o dogajanju v Bosni, od koder je ravno prišla.

Na cilj smo prišli kot zadnji (no ja tako smo mislili, dokler nismo srečali Luka, ki je taval po cesti in iskal cilj.

Pa vendar smo našli. Skrit kotiček, ki je na nek način vsem na očeh, pa vendar postavljen tako, da do njega prideš samo namensko. Čudovit prostor, kjer bi tudi sam pošteno povedano lahko preživljal stara leta. Recimo toliko stara kot sem star sedaj. Fino je bilo spoznati še tiste člane ekipe, ki jih po navadi ne srečam, saj sem po večini tam, ko ni nikogar več. Ampak smo se imeli res fino. Stric nam je poleg gostoljubja še odlično pekel čevape in druge dobrote z žara in seveda zabaval s prigodami in podobnim.

Na žalost je moj prevoz odrinil že zelo zgodaj, saj so nekatere članice imele zjutraj obveznosti. Zato sem se prepustil toku in nisem razmišljal o povratku, konec koncev se rešitev vedno najde.

In izkazalo se je za pravo odločitev. S preostankom ekipe, smo se odločili zvečer še skočiti v Tolmin, na prireditev Soč´n fest, kjer je nastopal tudi Erik Truffaz in zabavljači No Water Please. Čeprav nisem imel mačka, sem se vozil z njim (Maček Urh).

Truffaz je poskrbel za duhovno hrano, potem pa so No Water poskrbeli za dodaten muskelfiber, ki ga imam danes, delno pa je kriva tudi domačinka Ana, prava mala indijanka, s katereo sva osvajala plesni oder.

Tako je včerajšnji dan minil v duhu počitka in poležavanja na obrežju Ljubljanice. V kopici cigaret in ostale navlake, ki je posledica pomanjkanja smetnjakov ali njihovi neprimerni postavitvi. Ampak v dobri družbi so malenkosti nepomembne. Predvsem pa se lahko izredno dobro zabavaš ob pogledu na vozeče se kovinske izdelke, katere očitno nekateri vidijo kot dobro zapravljen čas in denar. Takle mamo.

No vikend poln vtisov je mimo, za konec pa še malo glasbe, ki me je spremljala v tem času.

Mojo Hand:

Trufazz:

No Water Please

Urhovo reportažo iz Tolmina pa si lahko seveda ogledate tukaj.

Objavljeno 30.06.2008 ob 12:25 pod Aktualno, Glasba, Osebno, Razmišljanja, Selavi, Skupno, Slovenija . Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko RSS 2.0 vira. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback iz vaše strani.