Človek

Razmišljam o tem, koliko je bil ta moj blog nekaj časa oseben, sedaj, pa zaradi pomanjkanja časa postaja, bolj neko lepljenje informacij, ki nekako so povezane z menoj, ampak samo platonsko

Lahko bi krivil pomanjkanje časa, ampak ne vem, če bi bila to čista resnica. Tudi to, da je potrebno pisati, ko imaš kaj povedati, seveda drži do določene meje. Ampak, če bi se vsi naslanjali na ta argument, kaj bi blogi sploh bili?

In kam je izginila ta oseba Človek?

Sem zgubil voljo do bloganja? Ne, to sigurno ne, ker še vedno spremljam. Pa vendar v meni se dogajajo zanimive reči.

Prva takšnih je ta, da sem postal izredno strpen do dogajanja okoli sebe. Nekako sem se našel v stvari, ki jo trenutno počnem in misli so usmerjene.

Pa ne mislim zgolj oddaje, ki me seveda močno okupira, temveč predvsem okolice. Okoli mene se dogajajo stvari, kot je nogometna evforija, politične spletke, referendumi, tajkuni, ampak ne vem, znašel sem se v nekem mehurčku, v katerem mislim, da sem jaz.

Čeprav mi s prebiranjem knjig, ki so napisane spodaj na dnu bloga, vedenje in razmišljanje o posamezniku daje vedeti, da je dejansko resnic lahko neskončno in najbolj verjetna je, da nisem niti približno tisto kar si mislim, da sem, vseeno nekako opazujem okolico in svet, ki me zabava. Veliko bolj kot kdaj koli prej.

Sem srečen? Uživam? Zadovoljen?

Ne vem, kaj sreča dejansko predstavlja. Je to zadovoljstvo samega s seboj, ali zadovoljstvo s celoto v kateri sem? Sem nesrečen? Če je to občutek pomanjkanja, ki napade občasno, potem lahko rečem, da tudi to sem. Pa vendar, ali lahko obstaja svet, kjer nič ne manjka? Kakšen bi bil ta svet? Popoln? Lahko da. Ampak kako naj razmišljam o nečem, kar je tako daleč od mene? Tako si ga lažje predstavljam kot ustaljenega, navajenega, ne naprednega. Tako ga vidim sedaj, na mestu, kjer stojim.

Uživam? Seveda. Kot vedno iščem tiste male lepe stvari v tistih velikih, ki niso tako lepe. Poizkušam rasti in se obkrožati z dobrimi ljudmi. Ljudmi, ki ne preverjajo ali so zaklenili, ker verjamejo, da je svet dober. Naivno? Seveda, do neke meje. Do tiste meje, kjer se odločiš, kaj lahko pogrešaš. Do meje, kjer še vedno ugotavljaš, da materialne stvari ne vodijo mojega življenja in se ne bojiš, če bo jutri drugače.

Že celo življenje sem pripravljen na vojno. Pa ne kot vojak, ampak kot nekdo, ki nima obžalovanja. Ki se lahko sleče in stoji gol sam sam pred seboj. Pa čeprav tega ne živim. Ali bolje rečeno, slabo živim. Nimam zdrave samozavesti. Ne takšne, kot bi jo marsikdo pričakoval, ali takšne, kot nas učijo, da jo moraš imeti. Nimam je predvsem zaradi tega, kar mi tudi prijatelji in znanci očitajo, ker sem prepričan, da smo vsi enaki. Čeprav se sliši dvoumno, vendar tako nekje stojim. Gre za osnovno ne sprejemanje? Do določene meje mogoče. Ampak, tudi to izvira zgolj iz neke želje po – biti boljši. Rasti. Do kam? Ne vem. Kamor me bo vse skupaj vodilo. To bo pokazal čas.

Sem zadovoljen? Hmm, ja, če bi bil, se verjetno tega ne bi spraševal. Pa vendar, kaj mi manjka? Mogoče me obremenjujejo neka zame nerealna dejstva v okolici, ki me že dolgo časa prepričuje, da jo zapustim, pa vendar, kam naj grem? Kje je moje mesto? Rad se prepričujem, da sem rojen tam kjer sem z razlogom. Ampak to v danem trenutku pomeni zgolj to, da moram postati nekaj, v kar dvomim, da sem. Sedaj. Pa vendar, želja po selitvi je vse močnejša, dokler me ne ujame ta čudovita preprostost narave, ki me obdaja, ptice, ki pojejo v tonih. Sava, v kateri sem se namakal danes je močna. Gore so mogočne. Majhen sem v tem svetu in rad sem majhen. Takrat sem tam, kjer moram biti. Takrat sem zgolj človek.

Življenje je kot ta zapis. Na videz polno nesmislov, a po drugi strani mogoče veliko bolj razumljivo, kot si želim, da bi bilo. V vsej agoniji je mirno.

Lahko noč.