Arhiv za Junij, 2008

Sonce, morje, toča, buške, čevapi in še kaj…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 30 Junij, 2008 avtor Človek

Uh uh, pa je spet ponedeljek deloven, kot po navadi. Ampak hej, teh 16 ur bo hitro minilo, predvsem zaradi odličnega vikenda, ki je za mano.

Že v četrtek se je vse skupaj pričelo z odličnim koncertom Mojo Handa. Tistega Mojota, kateri del nas je zabaval že na Bložiču in tisti band, ki sem ga poslušal že v Cvetličarni. Prišli so v staro mestno jedruo v Radovljico. Azra in njen glas sta v Sloveniji nezamenljiva, Slaven ne špila kitare, ampak… ma ne vem, vse skupaj meji že na neko erotično duhovno spajanje inštrumenta človeka in inštrumenta, za oko pa sta poskrbeli dekleti na back vokalu. Vse skupaj se je zavleklo dolgo v noč in dopoldan je bilo potrebno še delati, ampak who cares, glavno da je muzika. :D

In res, nič me ni motila neprespanost, služba je minila kot bi mignil. Tako sem se takoj odpeljal v Ljubljano, kjer smo preživeli točo. Buške, ki sem jih prejel ob pakiranju v avto, so zbledele takoj ko smo se odpravili proti destinaciji. Na morje. Na piknik.

Voziti se v avtomobilu v toči s štirimi dekleti se niti ni izkazalo za tak bav bav, predvsem ker nas je Katja informirala o dogajanju v Bosni, od koder je ravno prišla.

Na cilj smo prišli kot zadnji (no ja tako smo mislili, dokler nismo srečali Luka, ki je taval po cesti in iskal cilj.

Pa vendar smo našli. Skrit kotiček, ki je na nek način vsem na očeh, pa vendar postavljen tako, da do njega prideš samo namensko. Čudovit prostor, kjer bi tudi sam pošteno povedano lahko preživljal stara leta. Recimo toliko stara kot sem star sedaj. Fino je bilo spoznati še tiste člane ekipe, ki jih po navadi ne srečam, saj sem po večini tam, ko ni nikogar več. Ampak smo se imeli res fino. Stric nam je poleg gostoljubja še odlično pekel čevape in druge dobrote z žara in seveda zabaval s prigodami in podobnim.

Na žalost je moj prevoz odrinil že zelo zgodaj, saj so nekatere članice imele zjutraj obveznosti. Zato sem se prepustil toku in nisem razmišljal o povratku, konec koncev se rešitev vedno najde. :D

In izkazalo se je za pravo odločitev. S preostankom ekipe, smo se odločili zvečer še skočiti v Tolmin, na prireditev Soč´n fest, kjer je nastopal tudi Erik Truffaz in zabavljači No Water Please. Čeprav nisem imel mačka, sem se vozil z njim (Maček Urh). :mrgreen:

Truffaz je poskrbel za duhovno hrano, potem pa so No Water poskrbeli za dodaten muskelfiber, ki ga imam danes, delno pa je kriva tudi domačinka Ana, prava mala indijanka, s katereo sva osvajala plesni oder. :mrgreen:

Tako je včerajšnji dan minil v duhu počitka in poležavanja na obrežju Ljubljanice. V kopici cigaret in ostale navlake, ki je posledica pomanjkanja smetnjakov ali njihovi neprimerni postavitvi. Ampak v dobri družbi so malenkosti nepomembne. Predvsem pa se lahko izredno dobro zabavaš ob pogledu na vozeče se kovinske izdelke, katere očitno nekateri vidijo kot dobro zapravljen čas in denar. Takle mamo.

No vikend poln vtisov je mimo, za konec pa še malo glasbe, ki me je spremljala v tem času.

Mojo Hand:

YouTube slika preogleda

Trufazz:

YouTube slika preogleda

No Water Please

YouTube slika preogleda

Urhovo reportažo iz Tolmina pa si lahko seveda ogledate tukaj.

  • Share/Bookmark

Po dolgem času nekaj malo bolj osebnega…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 26 Junij, 2008 avtor Človek

Razmišljam o tem, koliko je bil ta moj blog nekaj časa oseben, sedaj, pa zaradi pomanjkanja časa postaja, bolj neko lepljenje informacij, ki nekako so povezane z menoj, ampak samo platonsko

Lahko bi krivil pomanjkanje časa, ampak ne vem, če bi bila to čista resnica. Tudi to, da je potrebno pisati, ko imaš kaj povedati, seveda drži do določene meje. Ampak, če bi se vsi naslanjali na ta argument, kaj bi blogi sploh bili?

In kam je izginila ta oseba Človek?

Sem zgubil voljo do bloganja? Ne, to sigurno ne, ker še vedno spremljam. Pa vendar v meni se dogajajo zanimive reči.

Prva takšnih je ta, da sem postal izredno strpen do dogajanja okoli sebe. Nekako sem se našel v stvari, ki jo trenutno počnem in misli so usmerjene.

Pa ne mislim zgolj oddaje, ki me seveda močno okupira, temveč predvsem okolice. Okoli mene se dogajajo stvari, kot je nogometna evforija, politične spletke, referendumi, tajkuni, ampak ne vem, znašel sem se v nekem mehurčku, v katerem mislim, da sem jaz.

Čeprav mi s prebiranjem knjig, ki so napisane spodaj na dnu bloga, vedenje in razmišljanje o posamezniku daje vedeti, da je dejansko resnic lahko neskončno in najbolj verjetna je, da nisem niti približno tisto kar si mislim, da sem, vseeno nekako opazujem okolico in svet, ki me zabava. Veliko bolj kot kdaj koli prej.

Sem srečen? Uživam? Zadovoljen?

Ne vem, kaj sreča dejansko predstavlja. Je to zadovoljstvo samega s seboj, ali zadovoljstvo s celoto v kateri sem? Sem nesrečen? Če je to občutek pomanjkanja, ki napade občasno, potem lahko rečem, da tudi to sem. Pa vendar, ali lahko obstaja svet, kjer nič ne manjka? Kakšen bi bil ta svet? Popoln? Lahko da. Ampak kako naj razmišljam o nečem, kar je tako daleč od mene? Tako si ga lažje predstavljam kot ustaljenega, navajenega, ne naprednega. Tako ga vidim sedaj, na mestu, kjer stojim.

Uživam? Seveda. Kot vedno iščem tiste male lepe stvari v tistih velikih, ki niso tako lepe. Poizkušam rasti in se obkrožati z dobrimi ljudmi. Ljudmi, ki ne preverjajo ali so zaklenili, ker verjamejo, da je svet dober. Naivno? Seveda, do neke meje. Do tiste meje, kjer se odločiš, kaj lahko pogrešaš. Do meje, kjer še vedno ugotavljaš, da materialne stvari ne vodijo mojega življenja in se ne bojiš, če bo jutri drugače.

Že celo življenje sem pripravljen na vojno. Pa ne kot vojak, ampak kot nekdo, ki nima obžalovanja. Ki se lahko sleče in stoji gol sam sam pred seboj. Pa čeprav tega ne živim. Ali bolje rečeno, slabo živim. Nimam zdrave samozavesti. Ne takšne, kot bi jo marsikdo pričakoval, ali takšne, kot nas učijo, da jo moraš imeti. Nimam je predvsem zaradi tega, kar mi tudi prijatelji in znanci očitajo, ker sem prepričan, da smo vsi enaki. Čeprav se sliši dvoumno, vendar tako nekje stojim. Gre za osnovno ne sprejemanje? Do določene meje mogoče. Ampak, tudi to izvira zgolj iz neke želje po – biti boljši. Rasti. Do kam? Ne vem. Kamor me bo vse skupaj vodilo. To bo pokazal čas.

Sem zadovoljen? Hmm, ja, če bi bil, se verjetno tega ne bi spraševal. Pa vendar, kaj mi manjka? Mogoče me obremenjujejo neka zame nerealna dejstva v okolici, ki me že dolgo časa prepričuje, da jo zapustim, pa vendar, kam naj grem? Kje je moje mesto? Rad se prepričujem, da sem rojen tam kjer sem z razlogom. Ampak to v danem trenutku pomeni zgolj to, da moram postati nekaj, v kar dvomim, da sem. Sedaj. Pa vendar, želja po selitvi je vse močnejša, dokler me ne ujame ta čudovita preprostost narave, ki me obdaja, ptice, ki pojejo v tonih. Sava, v kateri sem se namakal danes je močna. Gore so mogočne. Majhen sem v tem svetu in rad sem majhen. Takrat sem tam, kjer moram biti. Takrat sem zgolj človek.

Življenje je kot ta zapis. Na videz polno nesmislov, a po drugi strani mogoče veliko bolj razumljivo, kot si želim, da bi bilo. V vsej agoniji je mirno.

Lahko noč.

  • Share/Bookmark

Dobre glasbe ni nikoli preveč…

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 25 Junij, 2008 avtor Človek

Dragi ljubitelji funka, breaksov in druge zanimive glasbe, Plata 003 je že online.

Vse skupaj prav lepo vabim k ogledu in poslušanju zanimivrga slovenskega funk, breaks, dnb, brakbeat DJa Borke…

Klik

Ps.:Za vse skeptike – ne ni elektro, ni house ali še kaj močnejšega temveč… ah, poglejte si ;)

  • Share/Bookmark

Pri Človeku pričakujejo naraščaj – dvojčka

Objavljeno v Skupno dne 8 Junij, 2008 avtor Človek

Perilo je bilo suho, zato ga je bilo potrebno pobrat. In ko sem stopil na balkon in prestrašil goloba (ali golobico, še vedno nisem čisto določil, kaj je kdo), sta na mestu, kjer je zadnjič ležalo eno jajce, sedaj sijala – DVE!!!

Dvojna radost se obeta :mrgreen:

Resnično pa ne vem, kdo je golob in kdo je golobica. Sicer sem se nekako odločil, da je golobica lepša, ker je lepe rjave in bele barve, pa malce večja, medtem ko je ˝določeni˝ golob, pač tak, navaden golob. :D

To sem določil tudi na podlagi logike – kadarkoli se prestrašita, se prvi vrne rjavi ptič, zato sem rekel to je sigurno Baba. Ker si več upa. :D

No tako, namesto enega poleta, bomo imeli dva.

  • Share/Bookmark

Pri Človeku pričakujemo naraščaj…

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 4 Junij, 2008 avtor Človek

Glavna vloga Stric Muc, verjetno ne potrebuje dodatnih opisovanj ali opevanj.

Ignoranca mravelj, me ne obremenjuje več, saj sem jim nastavil pasti, po katerih se izredno rade sprehajajo, tako, da smo začasno podpisali premirje.

In naša mala družinica je dobila nove člane in pričakujemo naraščaj.

Pred kakšnim tednom ali dvema, sta na balkon pričela redno prihajati golob in golobica. Skupaj z Mucovo psikoleričnostjo me dnevno izredno zabavata. One dva na eni strani stekla nonšalantno gledata notri, na drugi strani Stric v večni pripravljenosti, s kombinacijo zvokov in gibov, ki spominjajo na kakšne prizore iz grozljivk.

In tako je bilo tudi danes. Ampak danes je bil po sredi še en dogodek. Ker sem opral novo žehto perila, sem se odločil, da bom uporabil balkon, ki je dejansko samo temu namenjen. No od julija dalje bo s prenovo tam tudi mesto za žar, kot vsako leto, gugalnico in mizo za večerje in pozne poletne debate.

Tako odprem vrata, stopim ven in golobica se prestraši in odleti. Na mestu kjer je čepela pa sem zagledal tole:

Imeli bomo mlade, juhuuu :mrgreen:

Golobica, ki je sicer ob mojem obešanju perila ušla, se je že vrnila in opazoval sem jo, kako nežno je postavila jajce na svoje mesto in sedaj sedi na njem. Na čalost nimam pravega fotoaparata, da bi to ovekovečil.

Seveda jih bom pustil in počakal, da mladič odleti, sproti pa bom opazoval kako se bo izlegel in ostalo, prav tako, pa bom to seveda sproti zapisoval, ker sem vesel. :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Nomen est omen? Včasih tudi ne…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 4 Junij, 2008 avtor Človek

Nekoč sem poznal deklico Floro. Bila je prava favna.

  • Share/Bookmark

Plata 002 – oddaja o elektroniki, tokrat v Križankah

Objavljeno v Skupno, Človek ustvarja dne 2 Junij, 2008 avtor Človek

Huh, pa nam je vzelo cel mesec za novo stvaritev. Ampak nič zato.

Tokrat smo se odpravili v Križanke, posneli ekskluzivni intervju z enim vodilnih ustvarjalcev elektronske glasbe, Olivejem Huntemannom in ga predstavili tudi skozi par komadov.

Irena (režiserka), se je tokrat celo odločila, da bo pustila v njej celo neke moje ˝napake˝, ker me želi ˝izobraziti˝? :shock:

Srečo sem imel, da sem en dan izkoristil njeno odsotnost in sem najhujše odrezal sam, drugače bi… Huh, raje ne pomislim… :)

Je pa zanimivo, kako se stopnjuje utrujenost. Okoli 100 urni tedenski delovnik mi je na začetku jemal ogromno, zadnjih 14 dni, pa je energije vedno več. Zanimivo. In tudi tempo raste. Včeraj smo končali in objavili, danes se že dela dalje…

No, da ne dolgovezim:

Plata 002

  • Share/Bookmark

Življenje je najdaljša igra…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 1 Junij, 2008 avtor Človek

Včasih se zgodi, da ko razmišljam, na koncu želim neko misel strniti v čim krajšo poanto. Ne vem, ali je to aforizem ali ne, pa sem rekel, what a hell, jih bom pa zapisoval.

Nekako se mi zdi, nisem pa siguren, da je za to dejavnost dejansko potreben določen način razmišljanja in izražanja, ki se ga je verjetno potrebno navaditi.

Prav tako tudi nisem siguren, ali so misli dejansko moje (v te stvari sem vedno manj prepričan), zato bom vesel, če me kdo opozori na zmoto.

No za prvič pa tole:

Življenje je najdaljša igra, v kateri prevladujejo najslabši igralci.

  • Share/Bookmark