Ko sem zadnjič pri Volku prebiral to temo, sem za nekaj časa obstal in zaprl oči.
Zamišljal sem si, kakšen bi bil svet brez maščevanja, brez nesmiselnega samopotrjevanja brez kreativnosti, brez zamer in ˝lastne prepričanosti v svoj edini prav˝.
Zadana naloga se je izkazala za veliko težjo, kot sem pričakoval. Ali nimam dovolj domišljije ali pa so me prepričali, da to ne gre, saj sem videl samo belino.
A občutiti se da. Mirno je.
Ampak, da se ne zaplezam preveč v neke ˝samoprojekcije˝ se bom poizkusil držati rdeče niti.
Ko sem prebiral njegov zapis, si nisem mislil veliko. Bil sem popolnoma ravnodušen, predvsem zaradi tega, ker se ne morem poistovetiti z maščevalnim razmišljanjem.
Sama tema (za tiste, ki se jim ne da brati njegovega zapisa) se dotika dogodka v Avstriji, točneje ˝situacije˝ z Josefom Fritzlom in njegove hčere Elizabethe.
Volk je v svojo objavo celo prilepil rezultat ankete, kjer naj bi se kar 51% odstotkov ljudi stisnilo gumb za smrtno kazen.
Ta prelomnica, ki me vsake toliko opozori, da živim v svetu, kjer sem bolj ali manj vsakodnevno tujec po mislih, mi tudi danes ne da miru.
Ljudje bi kaznovali, na skoraj tako grozljive načine, kot je Josef mučil svojo hčer. Ljudje bi se maščevali, oko za oko, zob za zob. Ljudje se ne bi učili. Ljudje vedo že vse. Kamen v roko, to znamo.
Pa bi s tem dobili zadoščenje? Kakšno?
Kako bi sam razmišljal, če bi se to zgodilo meni ali komu, ki mi je blizu? Ne vem, o tem bi razmišljal takrat. Sedaj razmišljam iz naslonjača, prav tako kot vsi ostali, ki bi se maščevali. To, da postavljamo neke hipotetične trditve, kaj bi bilo če bi… ni moj način razmišljanja. Ker gre za ugibanja brez osnove.
Nikomur od nas se to ni zgodilo, pa vseeno so nekateri pripravljeni prijeti kamen v roko in kamenjati do smrti.
Pa bi prenesli misel, da so tudi oni morilci? Bi si to dejstvo opravičevali s tistim – tako je prav? Pa je dejansko to prav?
Kdo pravi, da je to prav? O tem odloča vsak posameznik pri sebi. Seveda, če prenese težo lastne misli in odgovornosti za te. Ker lažje se je skriti za masko množice in se pretvarjati, da sam nisi nič kriv, saj tako ˝vsi˝ ali večina misli…
In zakaj se ne bi učili? Zakaj ne bi raziskali fenomena Josefa, ki mu ni primere? Edini razlog
proti raziskovanju je lahko samo eden, sicer da že vemo zakaj se je ta groza dogajala. A mislim, da nihče ne ve točno, kako to nastane. To ni navaden ˝primer˝, to je že kreacija, ki verjetno presega marsikatero misel posameznika, ki poizkuša ˝razumeti˝. To ni hipno dejanje, to ni nekaj urno mučenje, tu imamo opraviti z nečim, kako naj se izrazim, da ne kamenjajo še mene…
Sam bi izredno rad vedel, kaj pripelje človeka do nečesa takšnega. Veliko sem prebiral različnih ˝seciranj˝ znanih in neznanih primerov serijskih in množičnih morilcev in spoznavanje ˝neke druge˝ človeške plati, ki so mi dala neko delno pomiritev, da zlo ne pride samo in da človek ni slab, temveč ga takega naredimo.
In takšne in podobne primere ustvarjamo vsak dan, na različne načine. Ravno s svojim ˝prav˝, z maščevalnostjo, z povzdigovanjem in zatiranjem, tako na socialnem, kot na osebnem nivoju. Ti ljudje so naše ogledalo. Mi, skupaj z okolico naredimo iz njih to, nad čemur se potem zgražamo in obsojamo, čeprav se z lahko to zgodi tudi nam. Nihče od nas ni jeklen, nihče med nami ni ˝zdrav˝ in vsi smo v istem ˝dreku˝.
A to se nihče ne sprašuje, saj nas vodi drug ˝moment˝. Vodi nas strah. Taisti strah, ki se pojavi ob prvem poljubu, ob prvem soočanju z inštitucijo, različnimi preprekami ali ob pogledu v ogledalo. Taisti strah želi pod preprogo pomesti vse, česar ne razumemo. Točno ta strah, zaradi katerega počnemo neumnosti in nas sili v maščevanje nekomu, ki je plod naše domišljije.
Na strah smo se navadili. So nas navadili.
In tako močno smo se navadili na ta strah, da si niti ne moremo predstavljati, da bi poizkusili razumeti. Da bi se kaj naučili in poskusili preprečiti. Pa čeprav je človek zvedavo bitje…
A meni strah ni všeč. Ne želim si ga. V temni zakotni ulici ne želim razmišljati drugače, kot razmišljam pri belem dnevu v okrilju ljudi, ki jim ˝zaupam˝. Pa jim lahko zaupam? Verjetno so mnogi ˝zaupali˝ tudi Josefu.
Ja, človek je velika umazana reka, ampak vsi smo ta Človek…