Človek

Vsakič kadar se želim sprostiti in spočiti, se rad zatečem k ˝živalim˝. Točneje k gledanju dokumentarcev o flori in favni. Veliko je zanimivih, dejansko zanimivih, ampak do danes še vedno vztrajam pri edinstvenem, skoraj dve uri dolgemu Animals are beautifull people.

Dokumentarec iz leta 1974, režiserja Oliverja Uysa, je duhovit, realen in neizmerno zanimiv, kar je seveda razvidno že iz samega naslova.

Gnezd v njem ne ustvarjajo samo lastovice, temveč tudi  weaverji (tkalci), kjer se ženke izkažejo za najbolj zahtevno vrsto, kar sem jih spoznal. Medtem, ko samec sam ustvari gnezdo, ga ženka pregleda in v primeru, da ji ˝stanovanje˝ ni všeč, ali pa ji ni všeč okolica, ga enostavno poruši… Well that´s a thought

Med drugimi informacijami mi je zanimiva tudi primerjava o ˝uporabi˝ alkohola pri živalih in človeku. Baje je enak procent živali, ki se ga rade ˝zadenejo˝, kot pri ljudeh. To sem sicer ugotovil že pri Stricu Mucu, ko sem mu kupoval mačjo meto, ampak spodnji video je veliko bolj zabaven in poučen, saj sem se dejansko lahko poistovetil s slonom…

Včeraj sem pisal o lastovkah in štorkljah in Anka me je v komentarjih opomnila na ˝moje gnezdo˝.

Tako sem se malce ozrl po njem in razmišljal, da je struktura stanovanja (vsaj vidni del), dejansko zgrajena iz približno enakega materiala. Tudi izgled je bil dokaj podoben, čeprav je že malo vleklo na brlog.

Dnevna soba, kjer prebijem večino časa, je ob enem že skoraj leto dni tudi ˝spalnica˝, delovni in bivanjski prostor. Bivši ˝kabinet˝, kjer se nahaja tudi telovadna oprema, je očitno z nekim dovoljenjem kateremu ne vem izvora, spremenila svojo namembnost v sušilnico/ skladišče/ telovadnica, pravi mali večnamenski prostor. Ko sem stopil v spalnico, je bila slika podobna kakšnemu staremu westernu, samo še bala sena se ni kotalila mimo. Prazne omare, nepostlana postelja, prah in veliko ogledalo so že postavljena scenografija za kak psiho triller ali grozljivko. V spalnici ne spim, ker se mi zdi luksuz. Nepotreben luksuz, ki si ga ne morem privoščiti. Na postelji rad spim, če si lahko privoščim kak daljši spanec, za tistih 5-6 ur pa je zgolj harpija, ki dan naredi težji.

Za kuhinjo, kopalnico in water closet, pa je itak jasno, da so potrebni rednega vzdrževanja, tako da tam ni bilo takšne krize, razen tega, da je vse nedokončano… Eh za koga pa

Tako je danes zjutraj padla odločitev – prišla je pomlad in štorklje letajo – potrebno je spomladansko čiščenje, ki se je pravkar končalo.

7 ur trajajoče olepševanje gnezda in ˝čiščenje podstrešja˝ je končno za menoj. Odločil sem se tudi preurediti omare, zato je veliko oblačil romalo v vreče, ki jih bom pustil na odjemnem mestu – ob kontejnerju. Tak je nek ˝tihi˝dogovor s tistimi, ki oblačila mogoče potrebujejo (seveda gre tu za cela, tudi skoraj nova oprana oblačila, tiste stare romajo v koš). Tako je nastalo kar nekaj prostora za ˝nov začetek˝. To vedno rad naredim. Izpraznim omaro do točno določene vsebine (se pravi mogoče za en del sezone, razen ko gre za oblačila ˝klasičnih˝ potreb). To storim za to, da izgubim neke izgovore za spremembo. Takrat se vsakič nekako vprašam v ˝katerem obdobju˝ se nahajam in garderobo priredim, ker drugače se človek zna ustaviti in kmalu zadovoljiti z kavbojkami in T-Shirti. V tem sicer ne vidim nikakršnega problema, vsak pač po svoje, ampak sam mislim, da človek raste tudi skozi oblačila. V mladih letih nosimo namreč drugačne materiale in oblike, kot kasneje, no ja, eni pač kompliciramo in v vsaki ˝trapariji˝ iščemo ˝smisel˝…

Ves čas je bilo vse skupaj tudi rahla preizkušnja za sosede, saj se je poleg pralnega stroja, sesalnika slišala tudi močna glasba, kjer sem opravil še eno ˝delo˝, saj sem potreboval ˝ozadnje˝ za oddajo.

Vmes moram priznati, da sem se kar prešvical in razmišljal tudi o tem, kakšna bi morala biti oblačila snažilk (glede na samo vadbo). Za brisanje prahu uniforme že poznamo, ampak to ni ˝čiščenje˝

No tako, sedaj utrujen sedim v ˝novem˝ gnezdu, čakam štorklje in kuham kosilo, vmes pa si pojem pesem:

Ps.: Mogoče si bom danes celo privoščil spalnico… :mrgeen:

Danes sem lenoba. Odločil sem se, da se pač ne premaknem iz hiše (ok, v trgovino je bilo treba) in da ne bom nič delal.

Delo danes lahko počaka. To je njegova čarobna lastnost, saj nikoli ne izgine ali pa se opravi samo. Je stalnica in te rada volje ter sigurno počaka.

To, da je lep deževen dan pa je samo pika na i, za poležavanje, gledanje v strop, poslušanje glasbe in fantaziranje.

Misel napelje na tisto, kar imam, kar želim in kaj manjka… Želje so še vedno enake, lastnina pa je prevrednotena.

In tako se misli vedno ustavijo vedno na istem mestu kot po navadi, kadar človek ne razmišlja o ničemer pomembnem. Odnos mi in ve,

V naravi je vse odlično urejeno. Razmišljam o lastovkah. Samec in samička si na pomlad skupaj ustvarita najprej gnezdo, nato pa samec prične osvajati samičko. Ko so mladiči rojeni, se vlogi razdelita, čez dan jih greje on, ponoči ona.

Štorklje, ki so se pravkar vrnile iz toplih krajev, ne storijo nič za gnezdo. Gnezdo naredi samec in tam počaka ženko. Če se slučajno zgodi, da se za istega samca odločita dve samički, se med njima vname boj, ki ga samec zgolj pasivno opazuje… Hmm…

Predvsem so mi zanimive kukavice, ki se s svojim podtikanjem izognejo napornemu delu in jim stvar očitno deluje, saj se njihov rod ohranja in nič ne kaže, da bi kmalu izginile…

Lastovke mi dejansko delujejo nekako romantično. Nekaj kar je nam nedosegljivo in celo nepredstavljivo. Njihov fascinanten način nekega sobivanja mi je dejansko dal misliti, kako bi to nekako prenesel v svoje življenje. Najprej sodelovanje in sobivanje, nato osvajanje. To nekako že počnem v življenju. Veliko je sodelovanja z lastovkami, ki imajo izredno lepe repe, a zgoditi se ne sme nič. Ovohavanje je prepovedano. Ampak po navadi se zgodi nekaj, kar pri lastovkah ni pogosto, ali pa sploh ne obstaja.

Med samo ˝gradnjo˝, se lahko nekaterim človeškim lastovkam pojavijo določeni vzgibi in potrebe po zbliževanju. In če gradnja ni končana, ali pa ena stran ne upa pogledati čez živo mejo, se zgodba ne odvije kot je to v naravi. Največkrat je seveda tako.

Tako pridem do točke, kjer mi postane jasno, da romantika v naravi nima veliko povezave s človeškimi potrebami in željami in da so sanje dovoljene a nevarne…

Eh fini so ti dnevi, ko so misli lahkotne, nepovezane in nepomembne…

Opazujem, kako lahko je pasti v razmišljanja, ki so ˝primerna večini˝ in kako težko je v vsakdanu ostati ˝nekje zunaj˝… Sočustvujem s tistimi, ki se trudijo, čeprav vse skupaj spominja na neko jalovo sizifovo delo…

In zato si zapišem misel, katere avtorja sem na žalost pozabil:

Svet ne spodbuja ljudi,

da se odločijo za svobodo.

Da jo obranite,

morate nositi oklep.

Ko sem zadnjič pri Volku prebiral to temo, sem za nekaj časa obstal in zaprl oči.

Zamišljal sem si, kakšen bi bil svet brez maščevanja, brez nesmiselnega samopotrjevanja brez kreativnosti, brez zamer in ˝lastne prepričanosti v svoj edini prav˝.

Zadana naloga se je izkazala za veliko težjo, kot sem pričakoval. Ali nimam dovolj domišljije ali pa so me prepričali, da to ne gre, saj sem videl samo belino.

A občutiti se da. Mirno je.

Ampak, da se ne zaplezam preveč v neke ˝samoprojekcije˝ se bom poizkusil držati rdeče niti.

Ko sem prebiral njegov zapis, si nisem mislil veliko. Bil sem popolnoma ravnodušen, predvsem zaradi tega, ker se ne morem poistovetiti z maščevalnim razmišljanjem.

Sama tema (za tiste, ki se jim ne da brati njegovega zapisa) se dotika dogodka v Avstriji, točneje ˝situacije˝ z Josefom Fritzlom in njegove hčere Elizabethe.

Volk je v svojo objavo celo prilepil rezultat ankete, kjer naj bi se kar 51% odstotkov ljudi stisnilo gumb za smrtno kazen.

Ta prelomnica, ki me vsake toliko opozori, da živim v svetu, kjer sem bolj ali manj vsakodnevno tujec po mislih, mi tudi danes ne da miru.

Ljudje bi kaznovali, na skoraj tako grozljive načine, kot je Josef mučil svojo hčer. Ljudje bi se maščevali, oko za oko, zob za zob. Ljudje se ne bi učili. Ljudje vedo že vse. Kamen v roko, to znamo.

Pa bi s tem dobili zadoščenje? Kakšno?

Kako bi sam razmišljal, če bi se to zgodilo meni ali komu, ki mi je blizu? Ne vem, o tem bi razmišljal takrat. Sedaj razmišljam iz naslonjača, prav tako kot vsi ostali, ki bi se maščevali. To, da postavljamo neke hipotetične trditve, kaj bi bilo če bi… ni moj način razmišljanja. Ker gre za ugibanja brez osnove.

Nikomur od nas se to ni zgodilo, pa vseeno so nekateri pripravljeni prijeti kamen v roko in kamenjati do smrti.

Pa bi prenesli misel, da so tudi oni morilci? Bi si to dejstvo opravičevali s tistim – tako je prav? Pa je dejansko to prav?

Kdo pravi, da je to prav? O tem odloča vsak posameznik pri sebi. Seveda, če prenese težo lastne misli in odgovornosti za te. Ker lažje se je skriti za masko množice in se pretvarjati, da sam nisi nič kriv, saj tako ˝vsi˝ ali večina misli…

In zakaj se ne bi učili? Zakaj ne bi raziskali fenomena Josefa, ki mu ni primere? Edini razlog proti raziskovanju je lahko samo eden, sicer da že vemo zakaj se je ta groza dogajala. A mislim, da nihče ne ve točno, kako to nastane. To ni navaden ˝primer˝, to je že kreacija, ki verjetno presega marsikatero misel posameznika, ki poizkuša ˝razumeti˝. To ni hipno dejanje, to ni nekaj urno mučenje, tu imamo opraviti z nečim, kako naj se izrazim, da ne kamenjajo še mene…

Sam bi izredno rad vedel, kaj pripelje človeka do nečesa takšnega. Veliko sem prebiral različnih ˝seciranj˝ znanih in neznanih primerov serijskih in množičnih morilcev in spoznavanje ˝neke druge˝ človeške plati, ki so mi dala neko delno pomiritev, da zlo ne pride samo in da človek ni slab, temveč ga takega naredimo.

In takšne in podobne primere ustvarjamo vsak dan, na različne načine. Ravno s svojim ˝prav˝, z maščevalnostjo, z povzdigovanjem in zatiranjem, tako na socialnem, kot na osebnem nivoju. Ti ljudje so naše ogledalo. Mi, skupaj z okolico naredimo iz njih to, nad čemur se potem zgražamo in obsojamo, čeprav se z lahko to zgodi tudi nam. Nihče od nas ni jeklen, nihče med nami ni ˝zdrav˝ in vsi smo v istem ˝dreku˝.

A to se nihče ne sprašuje, saj nas vodi drug ˝moment˝. Vodi nas strah. Taisti strah, ki se pojavi ob prvem poljubu, ob prvem soočanju z inštitucijo, različnimi preprekami ali ob pogledu v ogledalo. Taisti strah želi pod preprogo pomesti vse, česar ne razumemo. Točno ta strah, zaradi katerega počnemo neumnosti in nas sili v maščevanje nekomu, ki je plod naše domišljije.

Na strah smo se navadili. So nas navadili.

In tako močno smo se navadili na ta strah, da si niti ne moremo predstavljati, da bi poizkusili razumeti. Da bi se kaj naučili in poskusili preprečiti. Pa čeprav je človek zvedavo bitje…

A meni strah ni všeč. Ne želim si ga. V temni zakotni ulici ne želim razmišljati drugače, kot razmišljam pri belem dnevu v okrilju ljudi, ki jim ˝zaupam˝. Pa jim lahko zaupam? Verjetno so mnogi ˝zaupali˝ tudi Josefu.

Ja, človek je velika umazana reka, ampak vsi smo ta Človek…

Rad imam misli, tako tistih pomembnih, kot tudi običajnih ljudi. Vsak nam lahko nekaj pove, če mu le prisluhnemo.

Nekatere so lepe nežne, polne čutenj in darežljivosti, druge pač močne, temne in resnične.

In danes sem odprl tisto staro oguljeno beležko, v katero sem zapisoval vse, kar se mi je zdelo pomembno. Marsikaj najdem notri. Telefonske številke, ki verjetno ne obstajajo več, vtisi doživljanj nekega kraja ali dogodka, ˝samonapotki˝ in tudi misel, katere avtorja sem na žalost pozabil…

Vsake toliko se moram se opomniti, da nekatere

ptice niso ustvarjene za kletke.

Njihovo perje je le

preveč svetleče.

In ko odletijo,se delček tebe,

ki ve da niso

za v kletko, razveseli.

Vendar pa je kraj, kjer živiš potem,

ko odidejo, še bolj temačen.

Eh…

…verjetno te samo pogrešam…