Oddih, ki nikoli ne pride…

Včasih kar kričim od znotraj. Zakaj se spuščam v te situacije, čemu? Pa sploh potrebujem ˝vse to˝?

Očitno potrebujem, čemu bi drugače to počel? Odpiram si rane, ki jih ne želim lizati, naj režejo, si mislim, to me utrjuje… Pa me? Utrjuje? Ali pa me zgolj počasi ubija?

Je potreba po tistem, kar si želim biti res toliko večja od tega, kar mogoče sem? Ampak ali me ravno ta potreba ne definira in to sem Jaz? Puščam si kri, a očitno ne razmišljam o tem, da te krvi lahko nekoč tudi zmanjka. Zmanjka zame? Mogoče pa čustva niso neomejena in zavedna izbira bolečine lahko le te otopi? Izstopi iz sebe, bodi ˝realen˝, ne glede na to, da boli, potrebujejo te. Ti boš že, ti si skala, ti si ˝desc˝…

Ma k**** si ja, zakaj pa potem globoko dihaš, da lahko tajiš? Si sam sebi heroj ali zgolj bumbar, ki zaradi nekega ˝lastnega pogleda˝ ne želi narediti, kot naredijo vsi, in nihče ti ne bo mogel zameriti? Razdajal bi se, kaj pa sprejemal? Kdo me je prepričal, da lahko nosim tuje križe a svojega odlagam na ovinku, kot da ga nikoli ni bilo?

Pa boli zgolj ego ali boli dejstvo, da to ni dobro, da nikoli ni bilo? Si želim, da bi bilo drugače? Si sploh česa dejansko želim, ali zgolj sem?

Eh, pa saj je samo strah. Strah pred izgubo nečesa, kar mogoče sploh ni možno izgubiti. Ostal bom pri tem upanju, je lažje…

Včasih bi dejansko potreboval dopust stran od SEBE.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov na “Oddih, ki nikoli ne pride…”

  1. 1 štulič
    13:35 - 4.03.2008

    Adrenalinac! Starac. At Budo_kan. Nice&nežno, nežno! P,S: Don’t forget to dance! :?

  2. 2 zorman zorman
    17:13 - 4.03.2008

    Ob takih momentih mi pade na pamet moja večna nada; kaj, ko bi se za kakih pet minut ustrelil. Pet minut, morda malo dlje, nima veze. Res potrebuješ oddih, vsi ga, oddih od življenja. Prasec z vsako uro in z vsakim dnem človeka, kot pravilno ugotavljaš, po malem ubija.

    Nikoli ni povsem dobro in dopust pride le poredko in spomin nanj boli ko sam hudič. Ne vem če te razumem, ne vem, kaj konkretno te tare. Ampak, če te tolaži, vsak dan posebej je čudež in vsak dan križ in pravzaprav je vse skupaj blazno fino fajn.

  3. 3 Človek Človek
    20:51 - 4.03.2008

    Štulič, se bom potrudil da ne pzabim :D

    Zorman, hvala za tolažilno misel, in ja premalo sem zapisal, da bi lahko dejansko razbrali kaj sem želel, a nisem želel preveč razlagati, ker sem vedel, da je zgolj dvom v ozadju. In dejansko ni problem v oddihu od življenja, temveč od samega sebe in nekega, včasih dejansko neuravnovešeno, prekomerno zahtevanje od sebe nekaj, kar mogoče niti ni smiselno ali pa potrebno. Da ne govorim, kako potem to vpliva na pogled na druge :D Ampak sedaj je že v redu, parkrat je bilo potrebno pogoltniti slino in si postaviti novo zahtevo :mrgreen:

  4. 4 pika pika
    21:49 - 4.03.2008

    Mislim, da imaš dovolj argumentov, da bi poskusil drugače. Ne zaradi drugih, in ne kot drugi mislijo, da je prav. Kako in kaj drugače boš pa spoznal na dopustu s samim sabo in v odsotnosti vsega motečega. Strah je edina ovira, ki ti to lahko prepreči. Dopust od sebe je izbira, sam pa najbolj veš, koliko prava je.

  5. 5 katja
    00:33 - 5.03.2008

    zadihaj. plitko, hitro ali počasi in umirjeno, kakor ti paše. sam zadihaj malo:) ful sede.

  6. 6 Človek Človek
    09:45 - 5.03.2008

    Pika, drugi niso krivi za moje ˝slabosti˝… Ampak kot pravim, je že vse ok, malce dvoma se je pokazalo in malce nezadovoljstva s samim seboj, ampak očitno kot opozorilo, da je čas da se nekaj ukrene… Še če bi vedel kaj, bi bilo odlično.. Mogoče me je pa ta sneg vrgel iz tira :D

    Katja, hitro? To mi deluje ko pri porodu :D Dihat pa sede ja, to pa ;)

  7. 7 Morska
    15:45 - 6.03.2008

    V egu se skriva ena pomembna komponenta, ki se ji reče self. Le tega ego nekako ščiti. Na drugi strani pa imamo še superego, ki teži k popolnosti, hkrati pa vzbuja slabo vest in krivdo, če prekoračimo meje sprejemljivega. Vendar self mora rasti. Četudi raste, še vedno ostajaš ti. Ego pa v situacijah, ko te malce zamaje, poskrbi za obrambne mehanizme. Le ti morajo biti primerni, da lahko potem nadaljuješ v smeri, ki si jo izbral. Pogledati nase “od zunaj” pa se tudi da, ponavadi je težava le v tem, da si tega ne upamo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !