Človek

Ko sem zadnjič govoril o obletnici, sem naletel še na eno ˝zanimivost˝, ki sem jo pozabil omeniti.

Namreč v Google Analyticsu sem zasledil še en zanimiv podatek. Ko sem se malce sprehajal po Network Locations, kjer je objavljen seznam omrežij, s katerih bralci dostopajo do bloga, sem zagledal to:

Hmm, 36. mesto zasedajo možje v modrem. Sicer ne vem, ali je to zgolj ˝naključje˝ in pač nekdo bere blog v službi iz radovednosti, ali pa ˝smo pod nadzorom˝… Zato me zanima kako je pri vas? Dajte malce preverit, ker to me resno zanima… Sicer pa se mi sedaj že sanja, kako se bo zaključil ta dogodek…

Včeraj se mi je zgodila ena taka bolj nevsakdanja zadeva, ki mi je dala misliti.

Tako kot po navadi sem šel na kosilo v Avguština, restavracijo kjer pač kosim, in medtem ko sedim in čakam pride do mene natakar, sicer znanenc, ki tam streže in reče:

˝Ti stari, maš mogoče za posodit sedež za dojenčka, tisti za v avto?˝

Mislim, da sem zopet dobil tisti ˝znani pogled˝, ki ga dobi kokoš, preden jo ˝naskoči˝ pes in zaprepadeno sem vprašal:

˝A ti jaz delujem, kot da imam otroke?˝

Me čudno gleda in pravi:

˝Ja valjda, a mar nimaš?˝

Še bolj začudeno izdavim:

˝Ne, nimam, a me ti hecaš?˝

˝Ne, ne hecam te, resno sem mislil, da si že oče, pač tako mi deluješ˝, mi odvrne in se poslovi.

Tisto kosilo sem pojedel hladno, saj sem za vsak grižljaj porabil 5 minut, ker sem moral razmisliti, kaj za vraga se dogaja…

Prišel sem do zaključka, da bo očitno potrebno spremeniti imiđ ali pa nekaj drugega storiti v podobno smer…

WTF? ???

No, tako gre to nekako. Naši vrli in vsevedi urejevalci naših življenj, so se odločili, da bodo spremenili cestni režim, meni nič, tebi nič, kar tako čez noč.

Skozi mesto so določili enotno hitrost 50 km/h. Kot sem slišal, so o tem obvestili predvsem tiste, ki vozil nimajo ali pa so že tako stari, da v vsakem primeru vozijo pod omejitvami. Baje so objavo dali v nek lokalni časopis in baje na lokalni radio, ki je prav tako seveda namenjen tistim, ki jim je po človeški logiki bolj namenjen javni prevoz kot upravljanje z mašinami, bodisi zaradi vpliva analgetikov ali zaradi slabših refleksov ter slabega zaznavanja okolice.

No in gospoda policisti so me seveda na to novo pravilo želeli obvestiti z položnico, na kateri je pisalo, da sem storil prekršek prehitre vožnje. Sicer sem vozil pod hitrostjo, ki je veljala 100 let in ki je veljala še včeraj, saj se mi ni nikamor mudilo in sem poslušal glasbo, kot to počnem po navadi. Prijazen možakar me ustavi me prosi za dokumente ipd, na to pa mi reče, da sem storil prekršek… Pogledal sem ga kot vol, katerega bo pravkar naskočil bik in zahteval pojasnilo. Ustrežljivi mladenič mi je povedal, da so spremenili predpise, ki smo jih bili vsi vajeni in kateri so veljali odkar je obstajala cesta. Tista cesta, ki jo prevozim vsak dan nekajkrat in mi tudi pod razno ni padlo na pamet, da se je ta cesta kaj spremenila, oz da je kaj drugače… Opomnil me je tudi na to, da je seveda spremenjena cestna signalizacija (odstranjen je bil en znak, ki je bil že tako komaj viden) in da stvari sedaj tako stoje.

Seveda sem mislil, da je vse skupaj šala, dokler uniformirana pojava ni sedla v modro belo vozilo z namenom, da izstavi položnico. Ko mi jo je prinesla nazaj, se seveda nisem na dokument podpisal takoj, ampak sem pripisal sledeči tekst:

Spoštovani.

To kar se mi je zgodilo danes, je perverznost najvišje možne variante, saj situacijo vidim nekako takole. Ker imam svojo državo rad, kot imam seveda rad svojo žensko, je stvar primerljiva s sledečo situacijo:

Imam žensko, s katero imava redne spolne odnose že desetletje (toliko časa imam izpit in se legalno vozim po tej poti), in ti se odvijajo tudi večkrat dnevno. Tako sem danes prišel domov, in si zopet zaželel nežnega koitusa, sem z previdnim nežnim dejanjem krenil k njenem mednožju. Zamišljal sem si lep prodor v nasprotnikovo bazo, a presenetilo me je nekaj, kar me še vedno bega. Tam kjer je bila nekoč prečudovita planjava naslade, je stal ogromen velik tič, ki bi mi skoraj izbil oko.

Po dolgotrajnem šoku sem si opomogel in me je zanimalo kaj za vraga se je ženski zgodilo in kak,o da mi o tem ni nič povedala. Vehamentno mi je odvrnila, pa saj bi moral vedeti, saj je o operaciji povedala sosedi ( ki je sicer jaz ne poznam in je nikoli ne vidim), a vseeno, povedala ji je. Če pa sem seveda neinformiran, pa bi moral opaziti znake, da se z njo nekaj dogaja.

In to seveda ni dovolj (da me je spolna sla z mojo žensko minila), od mene zahteva celo to, naj še za njo kupim kondome, saj sedaj jih bo rabila.

Upam, da boste to besedilo vzeli na znanje kot je bilo pisano (v ciničnem smislu) in mi naloženo kazen zamenjali s ˝tistim˝ opozorilom, do katerega sem baje tudi upravičen, saj je razvidno, da sem drugače izredno spoštljiv voznik.

S spoštovanjem,

D.H.

No in sedaj bom počakal, da vidim kaj mi bo komandir naše policijske postaje prisodil, upam, da bo stvar rešena v prid meni… Pa kljub temu naj bo kar bo, vseeno še zatrdim, da niso normalni, saj so mi časovno pot s tem dejanjem podaljšali za 5min, pa čeprav tam ni nikakršne hiše… Grozno in debilno…

Že kot vsak ˝zdrav˝ otrok sem imel vedno na jeziku besedo ZAKAJ, ki mi je ostala še danes. Nič ne sprejemam kot samoumevno. In če to dvoje združim, potem se nemalokrat izkaže, da sem čisto pravi bav-bav.

Tako sva s prijateljico včeraj malce govorila o tem, koliko smo pač samosvoji in koliko smo produkt oglaševanja različnih ideologij, predmetov ali misli okoli nas. Seveda nikakor nisva našla skupnega jezika, saj mi je vedno zatrjevala, da ona pa že ve kdo je in kaj je. In očitno se moram še veliko naučiti, saj nisem našel proti argumenta, da bi ji dokazal nasprotno. Dokler ni tega storila sama.

Debato sva ˝prestavila˝ v bolj vsakdanje teme, ko mi je ˝pojamrala˝, da ji je kozmetičarka rekla, da mora pustiti daljše dlake na nogah, da jih bo lahko kvalitetno odstranila.

In tukaj je čakal – ZAKAJ.

Človek (še vedno ima v glavi to, da govori z bitjem, ki se ne zaveda, da je zgolj produkt): Hmm, zakaj pa se sploh briješ?

Oseba: Ja zato ker se moram, ne morem kosmata hoditi naokoli…

Človek: Zakaj pa ne?

Oseba: Ja kaj bi ti rad, da se moj ne dotakne več?

Človek: Ampak 30 let nazaj se ženske niso brile…

Oseba: Ja kaj bi bilo tebi vseeno, če bi bila tvoja ženska kosmata?

Človek: Meni je pomembno, da je ženska-ženska, a to ni bistvo mojega vprašanja, moje vprašanje je, ali se ti zdi naravno, da se briješ?

Oseba: Pa saj se vsi danes brijejo, živimo v takih časih…

Človek: Se pravi, ti to počneš, ker je do danes PRAV in ker tako PRAVIJO, čeprav ni naravno?

Oseba: Ne jaz to počnem, ker je lepše in se bolje počutim…

Človek: Se pravi, če se jutri spremeni trend in uvedemo nazaj ˝naravo˝, boš ti ostala zvesta svoji ideologiji estetike in se boš brila dalje, čeprav te noben moški ne bo več maral zaradi tega?

Oseba: In zakaj me ne bi maral?

Človek: Ker praviš, da te tvoj danes ne bi maral če bi bila kosmata…

Oseba: Ampak njemu se tudi zdi, da je lepše brez dlak…

Človek: Ampak pred 30imi leti so tudi seksali, še več kot danes, pa so bile dlake, se pravi, da bi mu bilo všeč, predvsem, če pogledava slike ˝modelov˝, ki so bili ˝v trendu˝ takrat, se pravi so bile dlake zaželjene… Iz tega lahko sklepava, da če se bo trend obrnil, bo šel on z njim…

Oseba: Ampak čas se spreminja…

Človek: Seveda se in ženske se spreminjate v podobo lutke Barbie, ki na sebi nima dlake… Zakaj?

Oseba zamišljeno molči…

Človek: Si še vedno prepričana, da nisi produkt? ZAKAJ?

Oseba se poslovi, človek še vedno čaka na odgovor…

Hmm, ta post gre čisto proti vsem pravilom objavljanja na netu in blogih, predvsem zaradi svoje dolžine, ampak žal ni mogoče skrajšati niti besede, saj bi pisano izgubilo pomen. Pa vendar si mislim, mogoče pa še koga drugega zanima ˝resnica nekoga drugega˝ ali pa svet okoli njega, ki ga nikoli ne bomo spoznali.

Beri naprej…

Beri več »

Veliko se govori o filmih, ki so bili nominirani in zmagali na Oskarjih. Prireditve niti nisem gledal, zmagovalce sem ˝ošvrknil˝, filme sem pa večinoma gledal. No in ker veliko berem tudi o filmu Juno, naj na kratko povem še svojo verzijo.

O igri sami ne bi govoril, saj nisem ne kompetenten ne zainteresiran, ampak se bom obregnil v ˝sporočilo˝.

Juno je tipični ameriški proizvod – propaganda, ki nosi sporočilo – ni problem, če si najstnica in noseča, daj svojega otroka tistim, ki ga bodo lahko preživeli in ne morejo imeti svojih. Ti pa boš seveda seveda lahko dokončala šolo, postala to, kar sistem potrebuje, zraven pa boš ostala srečna in vse bo kot v pravljici…

Pa je v življenju res tako? Zakaj niso pokazali, da se je Juno čez nekaj let tepla po glavi in zahtevala otroka nazaj, kot je to v večini primerih? Koliko primerov partnerstev poznamo, ki so po taki izkušnji zopet ˝idiličen˝ par? Koliko bo srečen otrok, ki nekoč izve, da je bil ˝zavržen˝ predvsem zaradi ˝statusne˝ simbolike?

Jap, trenutno se nahajamo na točki, kjer nas učijo, da niso samo ˝obrabljeni predmeti˝ (avto, telefon, računalnik), tisto, kar lahko enostavno oddamo ali ˝zavržemo˝, temveč smo tudi ljudje zgolj ˝sredstvo˝, ki ga lahko mirne volje zavržeš, ko se ti zdi njegova pojava ˝odveč˝.

Scio me nihil scire.

Kraj opazovanja : ˝kavarna˝

Čas opazovanja: 3 minute

Opazovane oseba/profil:

Ženska, 30-35 let, poročena, dva otroka, višji srednji razred, univerzitetna izobrazba

Ženska, 45-50 let, poročena, srednji razred, izobrazba neznana

Moški, 50-55 let, poročen, srednji razred, izobrazba neznana

Moški, 40-45 let, samski, srednji razred, univerzitetna izobrazba Pogovor: Splošni, vsakdanji (vreme, življenje, otroci, služba, nadrejeni, podrejeni, prevozna sredstva, cene)

Cilj opazovanja: Štetje zaimkov in omenjanje sebe kot osebe v kontekstu in določenem časovnem obdobju, v običajni debati. Ali na kratko, okoli česa in koliko se vrti povprečna debata

Slišani tekst brez popravkov: Kot ji bom, pr nas, pr nam, jest jih, pr nas, jest ne, pr nas, pr nas, ne morem, ne moremo, sem, sem vzela, jest tud, jest ne, men je, jest sm zanč, sm jedla, sm mislila, se vozim, grem, jest delov, vsak dan delov, grem spat, so me prpelal, jest vem, nč nimam, jest vem, ker mam, jest spim, grem, sama, bom podaljšala, veš kaj bom, pridem domov, sem začel, sem spal, napišem, sem med, da bi me, smo rekl, mam šiht, kdo me, kaj pa mam, sm spal, men to ni, ne jest ne, jest navajen, to grem, jest grem, jest pelem, moj šiht, pr men ni, moj kolega, jest, ne dam, sm zamešal, moj kolega, jest računam, če gledam, ne morem, pr men, pr men ne, jest ne, jest potrpim, jest ne, jest povem, moji, moj, jest vem, pr nas, imamo, se ne sprijaznim, jest sm, sam peljem, jest gledam

Ugotovitve: V merjenem času 3 minute, so osebe govorile o sebi ali o stvareh povezane z njimi samimi v skupnem seštevku 75ih primerih. To pomeni, da so v debati vsake 2,4 sekunde navezali temo na JAZ.

Sklep kot vprašanje: Koliko je smiselno debatirati in se družiti z ljudmi, glede na to, da imamo v mislih vedno in zgolj sebe in je naša interakcija zgolj govor o sebi?

Sklep kot ugotovitev: Glede na rezultat, je v Sloveniji še vedno premalo blogov.

Če sem bil v tem videu navdušen nad obvladovanjem telesa, potem me naslednji posnetek fascinira v tem, kako dobro in zanimivo deluje naš um pri zaznavanju zvoka in po drugi strani, koliko nekateri o vsem tem že vedo…

Posnetek – Virtual Barber Shop (aka Virtual Haircut), je sicer audio (v neki it/an mešanici, ki mogoče zmoti na začetku, ampak potem na njo zelo hitro pozabiš.) in slušalke so pod nujno.

O čem govori in kaj je, pa je povedo sami.

Včasih kar kričim od znotraj. Zakaj se spuščam v te situacije, čemu? Pa sploh potrebujem ˝vse to˝?

Očitno potrebujem, čemu bi drugače to počel? Odpiram si rane, ki jih ne želim lizati, naj režejo, si mislim, to me utrjuje… Pa me? Utrjuje? Ali pa me zgolj počasi ubija?

Je potreba po tistem, kar si želim biti res toliko večja od tega, kar mogoče sem? Ampak ali me ravno ta potreba ne definira in to sem Jaz? Puščam si kri, a očitno ne razmišljam o tem, da te krvi lahko nekoč tudi zmanjka. Zmanjka zame? Mogoče pa čustva niso neomejena in zavedna izbira bolečine lahko le te otopi? Izstopi iz sebe, bodi ˝realen˝, ne glede na to, da boli, potrebujejo te. Ti boš že, ti si skala, ti si ˝desc˝…

Ma k**** si ja, zakaj pa potem globoko dihaš, da lahko tajiš? Si sam sebi heroj ali zgolj bumbar, ki zaradi nekega ˝lastnega pogleda˝ ne želi narediti, kot naredijo vsi, in nihče ti ne bo mogel zameriti? Razdajal bi se, kaj pa sprejemal? Kdo me je prepričal, da lahko nosim tuje križe a svojega odlagam na ovinku, kot da ga nikoli ni bilo?

Pa boli zgolj ego ali boli dejstvo, da to ni dobro, da nikoli ni bilo? Si želim, da bi bilo drugače? Si sploh česa dejansko želim, ali zgolj sem?

Eh, pa saj je samo strah. Strah pred izgubo nečesa, kar mogoče sploh ni možno izgubiti. Ostal bom pri tem upanju, je lažje…

Včasih bi dejansko potreboval dopust stran od SEBE.