Ko slišiš ˝travo rast˝…
Pomlad je dejansko tu. Ljudje se zaljubljajo kot muhe na dreku, in tako je na novo zaljubljena tudi ena mojih prijateljic. Pod vplivom kemičnih reakcij, ki se odvijajo v njenih možganih in telesu, vlada evforija, ki ji dejansko ne da miru.
Vse lepo in prav, vesel sem za njo. Vendar ponavljajoče poslušanje o tem prinaša v človeku ˝svojevrstne reakcije˝.
Ena od teh je bila sinočnja, ko smo pred dvorcem (hmm, ja ta stavba ima dejansko uradno tak naziv), v starem mestnem jedru, pili pivo in čebljali o tem in onem.
V določenem trenutku sedijo za mizo Človek, in prijateljici, ena od teh je tista ˝novozaljubljena˝. Recimo ji A.
A:Meni se trga. (smeh)
V:Ja, fino je biti zaljubljen. Jaz se spomnim, da se imela včasih dejansko probleme z zaznavanjem okolice. Dogajalo se mi je, da nisem vedela, kaj je spodaj, kaj zgoraj, kje je nebo in kje zemlja.
A: A ni noro, kaj se nam takrat dogaja? (smeh)
V: Ja, res je tako kot pravijo, da slišiš travo rast.
Človek v miru pije pivo, razmišlja o njemu lastnem pogledu na kemične reakcije, ki se sprožajo v teh situacijah, in kateri dražljaji prinašajo takšno evforično in skrivenčeno zaznavanje okolice, odloži kozarec in mirno reče:
Č: Take a fuckin´ Trip and little White Columban powder, if you cannot wait, and not only, you will hear the grass, you´ll fuckin´ become one…
Človek vzame kozarec in pije dalje, ter opazuje, kako ga prijateljici napadata in prepričujeta o njegovi zmoti. A to mu ni pomembno, saj večer je topel, v mestnem jedru se sliši zgolj glasba, ki jo je izbral sam in občuduje pomlad…
Zapisal-a Človek v 26.02.2008 ob 09:31 pod Osebno, Razmišljanja, Skupno






ka si ti en partypooper
komentar avtor pokahontas — 26.02.2008 @ 09:57