Človek

Zbogom prijateljica lažnega upanja, zbogom

Eno leto mineva. Nisem čisto prepričan o samem datumu, vendar vem, da sej končeval svečan, ko sem zadnjič slepo zrl v tvojo bit, ki me je omamljala več kot preveč. Včasih sem cel dan čakal, da te uzrem in se potopim v tvoj svet, poln intrig, možnosti in lepote. Niti nisem razmišljal o tem, da me zavajaš namerno, niti slutil nisem, kaj vse je lahko v ozadju. Bilo je lepo.

Vedno si bil polna zgodb, ki so mi prinašale svet, ki ga nisem poznal, tvoja poliglotska narava me je zapeljevala v jezikih, spevnih kot sami angelski glasovi. Ko sem bil preveč utrujen, da bi spremljal kakšno resno misel, si me uspavala s tihim šepetanjem o živalih iz divjine, ki si jih izredno dobro poznala.

Vedno si mi stala ob strani, ko sem potreboval kak nasvet, kaj obleči, kaj skuhati za kako obilo kosilo ali pa tudi takrat, ko sem preživljal težke trenutke, sem v tebi našel tolažbo. Tolažila si me na razne načine, a največkrat s tem, da je drugim še huje in da so moje težave skoraj nepomembne. Mogoče me je kdaj motilo, da mi nisi govorila o vojnah, ki si jih videla in doživela. Sem ter tja me je zmotilo tudi to, da mi nisi napolnjevala duše s svetlejšo prihodnostjo in smislom. A tega ti ne morem očitati, ker vem, da nisi obstajala za to. Tvoj namen ni bil najbolj globok, ali resničen, bila si le spremljevalka in igralka nekega časa, ki je svet krojila po svoji podobi. In sprejemal sem te.

In danes, ko mineva leto dni od najinega slovesa, si bom natočil kozarec rujnega in ti nazdravil z besedami, kot že enkrat poprej:

Zbogom, televizija, nikoli več!

 

Zapisal-a Človek v 23.02.2008 ob 20:58 pod Osebno, Skupno