Človek

Zločin pod prisilo ali Svoboda za vse? II. del

Pred časom sem pisal o mravljah, s katerimi smo iskali nek ˝konsenz˝ za sobivanje v skupnih prostorih, avtonomno a svobodno .

Potem je za nekaj časa postalo rahlo mraz. Mislil sem, da je vdora na ozemlje glave stanovanja, Strica Muca, končno konec, a zmotil sem se. Le te so očitno nekje skrite čakale, da se njihove ˝bojne vrste˝ izpopolnijo in namnožijo, sedaj pa so udarile spet, z vso močjo.

A tokrat je stvar rahlo bolj zakomplicirana in za prevlado na lastnem ozemlju bi potreboval dejansko pomoč ali soglasje skupnosti stanovanj, ki živimo skupaj pod eno streho. Ugotovil sem namreč, da ta problem ni zgolj moj, temveč je to problem celotnega ozemlja naše stolpnice. Po pogovoru s sosedom, se je izkazalo, da so agresorji na vseh področjih, tudi na njegovih tleh.

To je tisto, kar stvar zaplete. Dialog z mravljami bo v tem primeru verjetno malce težje vzpostavljen, saj je njihovo ozemlje že večje kot moje, se pravi so oni postali - velesila.

Po odgovor sem se poizkusil nasloniti na strica makjavelija. On v tem primeru priporoča tudi povezovanje, v kolikor mi to povezovanje v bodoče ne bo škodilo. Ideja je realna, a ravno v tem se trenutno nahaja problem. S skupnimi močmi bi nas 170 ljudi, 300 psov in 2 mački (v bistvu je en muc, upam ), lahko premagali invazijo malih šestnogihstipalpnaglavi anarhistov, vendar bi to pomenilo uporabo biokemičnega orožja, kar pa ni lahka odločitev.

Kaj naj storim?

Boj ˝prsa na prsa˝ žal ni prinesel želenih učinkov, uporaba ˝lahkega pehotnega kemičnega orožja˝ ni kazala efektivnih učinkov, saj je zgolj za kratek čas onesposobila te strnjene vrste teh neomajnih napadalcev.

Dilema, ki se je pričela z manjšim priseljevanjem in občasnim odtujevanjem življenjsko pomembnih surovin, očitno postaja redna praksa.

Sporočilo, z naslovom ˝Strnimo moči˝, se je nekaj časa že zadrževalo na mojem ekranu, vendar nisem imel srca (ali jajc), da bi pritisnil ˝Natisni˝.

Nekako še vedno verjamem, da bomo z obiskovalci našli neko skupno stališče in zadevo rešili na bolj demokratičen način, a po drugi strani pa nekako komaj čakam, da se napis, podoben mojemu, pojavi v veži bloka na oglasni deski.

Ali gre zgolj za vprašanje o prelaganju odgovornosti na druge ali pa za neko ˝notranje˝ prepričanje o ˝neškodovanju˝, se še nisem odločil.