Človek

Pred časom sem pisal o mravljah, s katerimi smo iskali nek ˝konsenz˝ za sobivanje v skupnih prostorih, avtonomno a svobodno .

Potem je za nekaj časa postalo rahlo mraz. Mislil sem, da je vdora na ozemlje glave stanovanja, Strica Muca, končno konec, a zmotil sem se. Le te so očitno nekje skrite čakale, da se njihove ˝bojne vrste˝ izpopolnijo in namnožijo, sedaj pa so udarile spet, z vso močjo.

A tokrat je stvar rahlo bolj zakomplicirana in za prevlado na lastnem ozemlju bi potreboval dejansko pomoč ali soglasje skupnosti stanovanj, ki živimo skupaj pod eno streho. Ugotovil sem namreč, da ta problem ni zgolj moj, temveč je to problem celotnega ozemlja naše stolpnice. Po pogovoru s sosedom, se je izkazalo, da so agresorji na vseh področjih, tudi na njegovih tleh.

To je tisto, kar stvar zaplete. Dialog z mravljami bo v tem primeru verjetno malce težje vzpostavljen, saj je njihovo ozemlje že večje kot moje, se pravi so oni postali - velesila.

Po odgovor sem se poizkusil nasloniti na strica makjavelija. On v tem primeru priporoča tudi povezovanje, v kolikor mi to povezovanje v bodoče ne bo škodilo. Ideja je realna, a ravno v tem se trenutno nahaja problem. S skupnimi močmi bi nas 170 ljudi, 300 psov in 2 mački (v bistvu je en muc, upam ), lahko premagali invazijo malih šestnogihstipalpnaglavi anarhistov, vendar bi to pomenilo uporabo biokemičnega orožja, kar pa ni lahka odločitev.

Kaj naj storim?

Boj ˝prsa na prsa˝ žal ni prinesel želenih učinkov, uporaba ˝lahkega pehotnega kemičnega orožja˝ ni kazala efektivnih učinkov, saj je zgolj za kratek čas onesposobila te strnjene vrste teh neomajnih napadalcev.

Dilema, ki se je pričela z manjšim priseljevanjem in občasnim odtujevanjem življenjsko pomembnih surovin, očitno postaja redna praksa.

Sporočilo, z naslovom ˝Strnimo moči˝, se je nekaj časa že zadrževalo na mojem ekranu, vendar nisem imel srca (ali jajc), da bi pritisnil ˝Natisni˝.

Nekako še vedno verjamem, da bomo z obiskovalci našli neko skupno stališče in zadevo rešili na bolj demokratičen način, a po drugi strani pa nekako komaj čakam, da se napis, podoben mojemu, pojavi v veži bloka na oglasni deski.

Ali gre zgolj za vprašanje o prelaganju odgovornosti na druge ali pa za neko ˝notranje˝ prepričanje o ˝neškodovanju˝, se še nisem odločil.

Resnica pa je sigurno nekaj - nikoli si nisem mislil, da me bodo toliko zaposlovale - mravlje…

Prijatelji in znanci me sprašujejo, zakaj zadnje čase največ pišem o spominih. Čisto pravega odgovora dejansko ne vem. Konec koncev, poleg dela, o katerem zaenkrat ne bi rad govoril, se mi drugega bolj malo mota po glavi. Mogoče je vse skupaj povezano s samim prihajanjem pomladi, mogoče ker sem obkrožen z mladimi družinami, parčki, otroci, mogoče pa ni nič od tega, ter sem preprosto že star in živim od spominov.

Zato danes še ena iz tega ˝repertoarja˝.

Bila si rosno mlada. Včasih se mi zdi, da celo premlada, da bi v tebi lahko videl vse, kar si ponujala. A ravno ta svežina in sijaj v očeh sta me prepričala.

Krhko telo, mladih a vseeno ženskih oblin, se je kar topilo v mojih rokah in poletno cvetje ni nikoli lepše dišalo.

Ljubila si me in čutil sem te na tisoče načinov. V noči, ko te ni bilo ob meni, sem te iskal v mislih, ki so bile edina tolažba praznega prostora v katerem je odmevalo.

Odmeval je tvoj smeh in tvoje petje, s katerim si mi dajala moč neustavljivo željo po še. Ne vem, čigave besede so opisale dejstvo, da ni nič lepšega, kot slišati žensko petje v svojem brlogu, a vem, da je imel prav.

Nek omamljajoč občutek spokojnosti se naseli v duši in nasmešek izdaja ugodje. Lepo je videti ljubljeno osebo srečno.

In tako je mineval čas in najini občutki so bili vedno bolj resnični in lepi. Vse dokler…

… se nisem izgubil. V svetu, kateremu nisem bil kos, ne glede na to, koliko sem se trudil. Nič nisem skrival pred teboj, a storiti nisem mogel ničesar. Nisem se našel, saj niti nisem vedel, kje naj pričnem iskati. Vse je bilo nekako neresnično, kot neke vrsta mora, ko želiš pred nekom ubežati, a ugotavljaš, da tečeš na mestu. Bolelo je. Bolelo je oba. Pričela sva se odtujevati, a nič ni bilo mogoče storiti. Bila si cvet, ki je potreboval ljubezen in skrb, a jaz ju nisem našel niti za sebe.

Občutek praznine ni mogla zapolniti niti bolečina spoznanja, da sem te potiskal v roke drugemu. Nisem obžaloval, nisem bil ne presenečen in ne žalosten, saj me sploh ni bilo. Bil sem neka lupina, ki je brezciljno tavala po neskončnih sipinah puščave, kjer nič ne preživi. Odrival sem te stran, saj nisem želel, da izgubljaš čas ki ti je dan, v nečem, kar ne obstaja. Dolgo, mogoče predolgo si se upirala. Mogoče bi bilo bolje, če bi odšla že prej. Mogoče. A kdo bi vedel.

In tako si nekega dne resnično odšla. Nič nisem čutill, saj ni bilo nič drugače. Praznina ne more biti ne večja ne manjša, praznina samo je. Minevali so dnevi in meseci, pogled je bil vedno bolj prazen kot ne in tako sem v tavanju skozi čas in iskanju usode nekje sam sebe zopet srečal. Niti ne vem kje, niti kako, vendar stvari so me dohitele.

Sve su velike ljubavi tužne, je misel, s katero sem iskal tolažbo, a to ni bila resnica. Nič žalostnega nisem našel v tem, ravno nasprotno, našel sem srečo, ki se je skrivala v ozadju.

Našel sem prostor, kamor se zatečem v tihi noči in poslušam tvoje petje, ki mi vsakič znova prinese mir v srce in nasmešek na obraz. Nobena žalost ni večna in nikakršno spoznanje zanemarljivo. Nekje v krutosti vsakdana je percepcija vse, kar preostane…

In čas zopet teče dalje…