C’est La Vie

Čustva so zanimiva stvar. Človek jih premore veliko, a razume zelo malo. Nemalokrat se zgodi, da zamenjamo njihov pomen in se izgubimo v toku, ki uniči pristnost, ki nastaja.

V strahu pred samim seboj in izgubo kontrole, ki je bila vedno zgolj samo iluzija in nikoli resničnost, se zapremo vase, kot školjka in globoko v sebi mislimo, da čutimo mir. Da smo naredili prav.

A človek je neuravnovešeno bitje. V tem svojem zaprtem svetu, se ne oddaljimo samo od osebe, ki nas je prestrašila, temveč tudi od sebe in od tistega, kar bi lahko bili. Lahko bi bil ljubljen in ljubil. In to je zgodbica o tem.

Že prvi dotik je obetal. Nisem se zavedal ne kaj, ne zakaj, a dejansko niti nisem razmišljal. Bilo mi je vseeno. Vse kar sem si želel, je bilo vedeti, da se bo jutri vse ponovilo in da ne bo zaman. Vse skupaj se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in čas je bil najmanj pomembna stvar, s katero bi se ukvarjal.

Tvoja topla dlan na mojih prsih je iskala utrip, pa čeprav si že spala.

Kdo si, me je zanimalo? Zakaj se ob meni počutiš varno, pa čeprav me ne poznaš, ali pa veš o meni zgolj stvari, ki bi se jih marsikdo sramoval? Zakaj me sprejemaš, čeprav niti sam ne vem, če si želim biti sprejet?

Nisem želel kvariti trenutka, vendar misli so švigale hitreje, kot sem jih lahko zaznal. Vonjal sem tvojo kožo in priprl oči. Želel bi te ljubiti, a prebuditi te iz sna, bi bil greh. Zato sem zrl v strop in čakal na spanec, ki ga ni bilo od nikoder. In tako so minevale noči. Nekakšen delirij nenaspanosti je odmeval v meni, stvari so se čez dan odvijale počasi, kot slina, nekega žejnega konja, ki stoji sredi posušene trave in zre v daljavo, čakajoč dežja.

In tako sem čakal sam. Čakal, da se srce umiri, da dihanje pojame, pa vsaj za trenutek, ki nikoli ni hotel priti. Spraševal sem se, Te ljubim? NIsem našel odgovora. Kako naj to vem? Je to tisti občutek, ki mi prsi dela težke, kot bi mi nek ne željen obiskovalec naložil svinca na dušo in zlival vodo v ljubezni željno grlo? Zakaj trpim, če ljubim, sem se spraševal.

Ljubimca sva, me je morila vest, ki je kot stara ženica na oknu, ki opazuje dogajanje na polni ulici, vedno čakala na pravi trenutek, da mi primaže klofuto dve, in že sem bil priseben. Ne želi si, česar ne moreš imeti. Ne išči bolečine sredi prečudovitih belih poljan, vzdihni in užij trenutek, ki ti je naklonjen in odidi. A oditi nisem mogel. Mogoče ker nisem želel. Mogoče ker nisi želela ti. A to nisem vedel. Vendar sem čutil. Ampak ali sem čutil prav? Je um, ki ga je zameglila tančica nesmiselne naslade, ki je na čase spominjala otrokovo veselje ob kepici sladoleda, sploh zmožen zaznavati resnico? Sem to sploh še jaz? Pa vendar, kaj si želiš? Me želiš celega, ali po delih, kot sestavljanko, ki je ne boš nikoli dokončala?

Ne glede na vse, sem sprejel. Pozabil sem. Ob vsakem snidenju in novem dotiku sem se znašel v vrtincu, ki je odnašal, pa čeprav sem vedel, da se ne bo končalo kot želim. A kako bi se, ko nisem vedel kaj dejansko to je. Želel sem biti eno, vsaj na kratko in to sem dobil. Kdaj sem si zaželel več?

Gledal sem ti v oči, kot bi v njih pisala usoda celega sveta, a ta pogled mi ni bil namenjen. Mogoče ne zaradi tega, ker nisem bil pravi, mogoče ne zaradi tega, ker ti nisi bila prava, mogoče vse skupaj ni bilo pravo. Ali pa je bilo namenjeno točno tako kot se je zgodilo. Vprašanja v glavi so bila kot neznosna tišina osebe, ki ti je blizu a se oddaljuje, in iščeš pravi izraz, da bi ji pokazal pot nazaj. A besede od nikoder.

Želel sem ustaviti čas, a čas je ustavil mene. Vse kar je ostalo je bil vonj in topel zrak tvojega dihanja na mojem ušesu, ko sva združena iskala naslade in izpolnitve, kot dva ljubimca, ki se poslavljata. In to sva bila. Vedno bi lahko bilo zadnjič. In bilo je zadnjič. Zadnjič sem ti prislonil ustnice na tvoje uho, ki me je vedno znova premamilo in zapeljalo v skušnjavo kot neka harpija, ki je čakala na mornarje. Zadnjič sem se ti zagrizel v vrat in se opijal s tvojo kožo, kot pijanec, ki ne najde utehe. Zadnjič sva prepletla prste in zadnjič sem te objel.

A še mnogokrat me bo grela misel nate, ki si mi za kratek, skoraj neobstoječ trenutek pomenila vse.

In nikoli ti nisem rekel, da te ljubim. In nikoli ti ne bom, ker ne smem.

Au revoir, mon Dieu.

  • Share/Bookmark

37 odgovorov na “C’est La Vie”

  1. 1 Marija Marija
    03:28 - 12.02.2008

    Srečna Gala! Od poustvarjenega, skoraj neobstoječega trenutka bo morda živela dlje kot nekatere druge od neskončnih let armiranobetonskega obstoja. Nas, nespečneže, pa ljubijo vsaj bogovi.

  2. 2 mica mica
    07:26 - 12.02.2008

    ustavila se bom “le” pri dotiku. Ker ta tudi meni strašno veliko pomeni. Že prvi stisk roke- in nekako čutim, ali mi bo človek, ki ga v tistem trenutku spoznavam, všeč ali ne. Od tega dotika je odvisno marsikaj- tudi pogledi, nasmehi, želje po tem, da ostaneš s to osebo čim dlje skupaj…

    žal pa je ta prvi dotik kdaj pa kdaj tudi “krivičen”. Zgodi se, da je bila roka mlahava zaradi česa drugega in da preprosto ni bilo pravega časa za pristnost prvega dotika. Vendar se to, slednje, zgodi zelo malokrat. In s tem se tolažim, kajti ne bi rada videla, da bi svoji spontani intuiciji prenehala zaupati.

    :-)

  3. 3 Darja Darja
    08:04 - 12.02.2008

    Verjetno se mnogi najdejo v temle tvojem zapisu. Jaz sem se… In… Stisnilo me je pri srcu.

  4. 4 pokahontas
    09:07 - 12.02.2008

    zelo dobro napisano ;)

  5. 5 Človek Človek
    09:34 - 12.02.2008

    Marija, pisano z njeno krvjo. Nespečnost se mi zdi kot nek redko izkoričšen dar…

    Mica, dotik je čudovita stvar, ja, a varljiv ravnokot ostali čuti, se mi zdi….

    Darja, a ni to lep občutek? ;)

    Poka, hvala ;)

  6. 6 Darja
    09:36 - 12.02.2008

    @Clovek: Je, pa malo zaboli tudi…

  7. 7 Človek Človek
    09:38 - 12.02.2008

    Darja ravno to bolečino sem mislil, da je dober občutek… Ker veš, da živiš…

  8. 8 pika pika
    11:33 - 12.02.2008

    In, ker je ta bolečina odskočna deska za naprej :-)

  9. 9 Človek Človek
    22:04 - 12.02.2008

    Pika, ja, očitno nam nikoli ni dovolj…

  10. 10 anka
    22:06 - 12.02.2008

    Ahh…ja…

  11. 11 Marija Marija
    00:36 - 13.02.2008

    Ne morem da nebi: ta (se strinjam) lepa bolečina je tako tipično slovenska. Kaka fovšija, smučarija in lipov list: bolečina je tista, ki nam (poleg dvojine) daje unikatnost. Človek ne more biti Slovenec, če ne nosi te bolečine in hrepenenja v sebi (op. človek na splošno :) ). Vprašanje je le, do kake mere je to dobro…

  12. 12 irenca irenca
    12:57 - 13.02.2008

    pismo, sem v dobri družbi…

  13. 13 Jazzy
    13:41 - 13.02.2008

    uhh..cmok v grlu mi je ostal.. prepoznala sem se ;) u nulo…

  14. 14 bonboniera bonboniera
    17:29 - 13.02.2008

    lepo je čutiti nekaj tako močnega, četudi je boleče…se strinjam, jaz potrebujem močna čustva, ker le tako vem, da živim.

  15. 15 Ana
    18:20 - 13.02.2008

    jaoo, to je preveč za mene. res. fino. boleče dobro. nesramno lepo….ker visi nekje v zraku in ustvari hrepenenja…

    ajme, človek….ko si rečem: to je življenje – se mi skremži obraz.

  16. 16 Ana
    18:22 - 13.02.2008

    pa še v naslovu si napisal C’est la vie. heeeh sploh se nisem zavzela…

  17. 17 simonarebolj simonarebolj
    21:52 - 13.02.2008

    Hmmm … Zakaj pa ne smeš reči, da jo ljubiš? Grdo preklinjaš, Človek!

    In mimogrede … ful imaš hud opis na prvi strani blogosa … hihihi …

  18. 18 anka anka
    23:17 - 13.02.2008

    In ti se sprašuješ, zakaj na tvoj blog hodijo samo ženske? :D Meni je popolnoma jasno ;)

  19. 19 ninaa ninaa
    18:31 - 14.02.2008

    Hudo dobro napisano…

    lahko bi vec besednih zvez,ki si jih zanimivo spletel,komentirala, pa bom samo to, pri kateri sem se najdlje zadrzala… ….Zakaj se ob meni počutiš varno, pa čeprav me ne poznaš….

    Vcasih ti blizina nekoga daje tak poseben obcutek, ne glede na to kako dolgo cloveka poznas ali pa kako dobro ga poznas…cutis, da je ta objem varen in tisti trenutek samo tvoj.Zelo lep obcutek. Zalostna je obratna situacija…ko ˝ze dolgo tvoj objem˝ nima tega obcutka topline in varnosti…

    Pa se ena stvar, ki jo moram dodati: v opisanem so trenutki spanja greh….Meni misli prevec svigajo, bojim se da bi zamizala in zamudila katero ˝cutenje˝… :)

    Sicer pa..boli ja, ljubezen boli :)

  20. 20 Človek Človek
    12:13 - 16.02.2008

    Marija, hmm, ne vem če bi se strinjal, da je ˝lepa bolečina˝ neka slovenska lastnost, ker dejansko jo lahko najdemo čisto povsod v literaturi, od vzhoda do zahoda. Predvsem v vzhodnih kulturah je močno opevana, od tu nekje izvira njihov melos… In do kake mere je to dobro? Zame osebno, do tiste mere, kjer lahko vsako ˝energijo˝ pretvoriš v kreativno in kjer v njej najdeš moč ˝rasti˝…

    Irenca, kateri? :mrgreen:

  21. 21 Človek Človek
    12:15 - 16.02.2008

    Bonboniera, se strinjam, bolje bolečina, kot praznina, mogoče bi sam moral dokončno nekoč odvreči še zadnji ščit in še bolj polno zaživeti…

    Ana, zakaj skremži obraz?

  22. 22 Človek Človek
    12:19 - 16.02.2008

    Simona, zakaj ne smem tega reči? Ker tudi slepcu ne razlagaš, da je slep ;) Opis je fenomenalen :mrgreen: ;)

    Anka meni še vedno ni čisto, dej prosim malce osvetli…

    Ninna, ja res je, nekateri ljudje dajejo takšne, drugi drugačne občutke, ampak ali si res lahko kdaj prepričana v njihovo iskrenost?

  23. 23 bonboniera bonboniera
    12:20 - 16.02.2008

    odvrzi ščit, jaz ga nosim že celo leto, saj te obvaruje ampak tudi prikrajša za veliko stvari.

  24. 24 Človek Človek
    12:27 - 16.02.2008

    hehe, ja če nas nas naša osnovna potreba ˝po varnosti˝ silila v nasprotno… ampak, no ja učimo se, učimo…

  25. 25 ninaa ninaa
    12:52 - 16.02.2008

    povsem preprican si lahko samo vase, v nekoga drugega pa ne mores nikoli biti. niti po Xletih..zato nam ostane samo feeling, katerem se prepustimo, ko prija :)

  26. 26 Človek Človek
    12:59 - 16.02.2008

    Ninaa, res je ja, ko je**e vse skup, sam da je šara :mrgreen:

  27. 27 Ana
    13:11 - 16.02.2008

    zato, ker me včasih narava življenja jezi – usoda v njem…zato se mi skremži :)

  28. 28 Človek Človek
    13:56 - 16.02.2008

    Ana, razumem ja, pozabljamo pač, da gre življenje svojo smer in da smo mi zgolj opazovalci in občasni akterji ;)

  29. 29 1danica 1danica
    18:14 - 16.02.2008

    Lepo. Dotik – res je, ta je lep. Dotik, ki morda nekoč ni bil dovoljen. Potem pa dotik – in veš, da je vse prav.

    Nespečnost – lahko je dar, lahko tudi ne. Nespečnost z bolečino najbrž ne. Naj mine – bolečina, mislim. Življenje ni neomejeno dolgo.

    Ampak res: strašansko lepo.

  30. 30 Marija Marija
    19:50 - 16.02.2008

    Ja, povsod jo najdemo, bolečino, ampak ni povsod enako ubesedena (in najbrž tudi čutena). Mi čutimo bolečino predvsem skozi hrepenenje. Ne vem, mogoče sem pa samo v teh dneh generalno nasedla na vso liričnost, ki sem se ji skušala izognit, pa me je dohitela na klišejih. Kakorkoli, če ti bolečina daje moč rasti, je to super. Pri meni namreč pogosto zvodeni v svetobolje. :)

  31. 31 simonarebolj simonarebolj
    22:24 - 16.02.2008

    @Človek: Zelo zadovoljna z odgovorom.

  32. 32 Človek Človek
    11:01 - 17.02.2008

    1danica, nespečnost je minila, ko je minilo vse…

    Marija, si ciljala na praznično liričnost? In ja, nekako ne verjamem v slabo in dobro energijo, oz. bolečino in veselje, verjamem, da je oboje zgolj neka energija, katera te v določenih primerih, kadar jo je preveč lahko tudi ˝ohromi˝. A takrat sta dve možnosti -get bizi livin´ or get bizi dajin´… :D

  33. 33 Marija Marija
    15:37 - 17.02.2008

    Človek, to si bom dala vtetovirat na dekolte, tako od desne proti levi, da bom vedno, ko se bom pogledala v ogledalo in me bo žejalo po patetiki prebrala get bizi livin’ or get bizi dajin’… :)

  34. 34 Človek Človek
    02:50 - 21.04.2008

    Marija, dobra a ne… In ne boš verjela od kod je :D

  35. 35 Marija Marija
    02:57 - 21.04.2008

    Ne bom verjela, ne. :-) Se pa pogosto spomnim nanjo, zelo pogosto…

  36. 36 Človek Človek
    20:57 - 21.04.2008

    ;)

  37. 37 Suzana
    10:49 - 2.07.2008

    Lepo je, da se tudi moški kdaj pa kdaj razpiše o svojih čustvih … nenazadnje smo vsi krvavi pod kožo in če da moški čutiti ženski, da je ljubljena, potem je to le pikica na i njunemu odnosu. Vse napisano še kako drži, saj sem tudi sama vse to doživela – sicer šele pri 27ih letih, pa vendar te vse skupaj še bolj pretrese po dolgoletni zvezi, ki se kar naenkrat konča … potem pa nepričakovano pride nekdo, ki tvoj svet obrne na glavo in vidiš, kaj vse si zamujal, koliko lepega – od drhtenja, mravljincev, nežnih dotikov, lepih besed – vseh čustev ter seveda nenazadnje, da si bil prikrajšan za vse užitke, ki si jih lahko nudita le dva, ki resnično čutita nekaj drug do drugega, drug z drugim in se neizmerno ljubita. Vse pohvale članku in veliko ljubezni vsem … naj nikoli ne mine.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !