Človek

C’est La Vie

Čustva so zanimiva stvar. Človek jih premore veliko, a razume zelo malo. Nemalokrat se zgodi, da zamenjamo njihov pomen in se izgubimo v toku, ki uniči pristnost, ki nastaja.

V strahu pred samim seboj in izgubo kontrole, ki je bila vedno zgolj samo iluzija in nikoli resničnost, se zapremo vase, kot školjka in globoko v sebi mislimo, da čutimo mir. Da smo naredili prav.

A človek je neuravnovešeno bitje. V tem svojem zaprtem svetu, se ne oddaljimo samo od osebe, ki nas je prestrašila, temveč tudi od sebe in od tistega, kar bi lahko bili. Lahko bi bil ljubljen in ljubil. In to je zgodbica o tem.

Že prvi dotik je obetal. Nisem se zavedal ne kaj, ne zakaj, a dejansko niti nisem razmišljal. Bilo mi je vseeno. Vse kar sem si želel, je bilo vedeti, da se bo jutri vse ponovilo in da ne bo zaman. Vse skupaj se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in čas je bil najmanj pomembna stvar, s katero bi se ukvarjal.

Tvoja topla dlan na mojih prsih je iskala utrip, pa čeprav si že spala.

Kdo si, me je zanimalo? Zakaj se ob meni počutiš varno, pa čeprav me ne poznaš, ali pa veš o meni zgolj stvari, ki bi se jih marsikdo sramoval? Zakaj me sprejemaš, čeprav niti sam ne vem, če si želim biti sprejet?

Nisem želel kvariti trenutka, vendar misli so švigale hitreje, kot sem jih lahko zaznal. Vonjal sem tvojo kožo in priprl oči. Želel bi te ljubiti, a prebuditi te iz sna, bi bil greh. Zato sem zrl v strop in čakal na spanec, ki ga ni bilo od nikoder. In tako so minevale noči. Nekakšen delirij nenaspanosti je odmeval v meni, stvari so se čez dan odvijale počasi, kot slina, nekega žejnega konja, ki stoji sredi posušene trave in zre v daljavo, čakajoč dežja.

In tako sem čakal sam. Čakal, da se srce umiri, da dihanje pojame, pa vsaj za trenutek, ki nikoli ni hotel priti. Spraševal sem se, Te ljubim? NIsem našel odgovora. Kako naj to vem? Je to tisti občutek, ki mi prsi dela težke, kot bi mi nek ne željen obiskovalec naložil svinca na dušo in zlival vodo v ljubezni željno grlo? Zakaj trpim, če ljubim, sem se spraševal.

Ljubimca sva, me je morila vest, ki je kot stara ženica na oknu, ki opazuje dogajanje na polni ulici, vedno čakala na pravi trenutek, da mi primaže klofuto dve, in že sem bil priseben. Ne želi si, česar ne moreš imeti. Ne išči bolečine sredi prečudovitih belih poljan, vzdihni in užij trenutek, ki ti je naklonjen in odidi. A oditi nisem mogel. Mogoče ker nisem želel. Mogoče ker nisi želela ti. A to nisem vedel. Vendar sem čutil. Ampak ali sem čutil prav? Je um, ki ga je zameglila tančica nesmiselne naslade, ki je na čase spominjala otrokovo veselje ob kepici sladoleda, sploh zmožen zaznavati resnico? Sem to sploh še jaz? Pa vendar, kaj si želiš? Me želiš celega, ali po delih, kot sestavljanko, ki je ne boš nikoli dokončala?

Ne glede na vse, sem sprejel. Pozabil sem. Ob vsakem snidenju in novem dotiku sem se znašel v vrtincu, ki je odnašal, pa čeprav sem vedel, da se ne bo končalo kot želim. A kako bi se, ko nisem vedel kaj dejansko to je. Želel sem biti eno, vsaj na kratko in to sem dobil. Kdaj sem si zaželel več?

Gledal sem ti v oči, kot bi v njih pisala usoda celega sveta, a ta pogled mi ni bil namenjen. Mogoče ne zaradi tega, ker nisem bil pravi, mogoče ne zaradi tega, ker ti nisi bila prava, mogoče vse skupaj ni bilo pravo. Ali pa je bilo namenjeno točno tako kot se je zgodilo. Vprašanja v glavi so bila kot neznosna tišina osebe, ki ti je blizu a se oddaljuje, in iščeš pravi izraz, da bi ji pokazal pot nazaj. A besede od nikoder.

Želel sem ustaviti čas, a čas je ustavil mene. Vse kar je ostalo je bil vonj in topel zrak tvojega dihanja na mojem ušesu, ko sva združena iskala naslade in izpolnitve, kot dva ljubimca, ki se poslavljata. In to sva bila. Vedno bi lahko bilo zadnjič. In bilo je zadnjič. Zadnjič sem ti prislonil ustnice na tvoje uho, ki me je vedno znova premamilo in zapeljalo v skušnjavo kot neka harpija, ki je čakala na mornarje. Zadnjič sem se ti zagrizel v vrat in se opijal s tvojo kožo, kot pijanec, ki ne najde utehe. Zadnjič sva prepletla prste in zadnjič sem te objel.

A še mnogokrat me bo grela misel nate, ki si mi za kratek, skoraj neobstoječ trenutek pomenila vse.

In nikoli ti nisem rekel, da te ljubim. In nikoli ti ne bom, ker ne smem.

Au revoir, mon Dieu.