Arhiv za Februar, 2008

Ko slišiš ˝travo rast˝…

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 26 Februar, 2008 avtor Človek

Pomlad je dejansko tu. Ljudje se zaljubljajo kot muhe na dreku, in tako je na novo zaljubljena tudi ena mojih prijateljic. Pod vplivom kemičnih reakcij, ki se odvijajo v njenih možganih in telesu, vlada evforija, ki ji dejansko ne da miru.

Vse lepo in prav, vesel sem za njo. Vendar ponavljajoče poslušanje o tem prinaša v človeku ˝svojevrstne reakcije˝.

Ena od teh je bila sinočnja, ko smo pred dvorcem (hmm, ja ta stavba ima dejansko uradno tak naziv), v starem mestnem jedru, pili pivo in čebljali o tem in onem.

V določenem trenutku sedijo za mizo Človek, in prijateljici, ena od teh je tista ˝novozaljubljena˝. Recimo ji A.

A:Meni se trga. (smeh)

V:Ja, fino je biti zaljubljen. Jaz se spomnim, da se imela včasih dejansko probleme z zaznavanjem okolice. Dogajalo se mi je, da nisem vedela, kaj je spodaj, kaj zgoraj, kje je nebo in kje zemlja.

A: A ni noro, kaj se nam takrat dogaja? (smeh)

V: Ja, res je tako kot pravijo, da slišiš travo rast.

Človek v miru pije pivo, razmišlja o njemu lastnem pogledu na kemične reakcije, ki se sprožajo v teh situacijah, in kateri dražljaji prinašajo takšno evforično in skrivenčeno zaznavanje okolice, odloži kozarec in mirno reče:

Č: Take a fuckin´ Trip and little White Columban powder, if you cannot wait, and not only, you will hear the grass, you´ll fuckin´ become one…

Človek vzame kozarec in pije dalje, ter opazuje, kako ga prijateljici napadata in prepričujeta o njegovi zmoti. A to mu ni pomembno, saj večer je topel, v mestnem jedru se sliši zgolj glasba, ki jo je izbral sam in občuduje pomlad…

  • Share/Bookmark

Sniffin´ arround

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 24 Februar, 2008 avtor Človek

Ok, marsikdo bo seveda sedaj mislil, da se mi je čisto ˝odtrgalo˝, ampak, to so tisti, ki me ne poznajo, drugače bi bili v to že prepričani…

Sicer je res, da je sobota zvečer in je za večino ljudi verjetno bolj primerno viseti marsikje drugje, kot pa doma, a kaj ko je doma najlepše. No ja, ni čisto tako, vendar je jutri zopet deloven dan, tako da, drugega nič ne preostane, kot znajti se sam.

Tukaj se moram zahvaliti Stricu Mucu, da nikoli nisem sam in da občasno dobim kako idejo kaj početi. In danes je bilo to – vohljanje…

Ko sem se vračal iz kopalnice, sem opazil muca na omarici, ki ja pač nekaj vohljal. Ta prijatelj me pač vedno spremlja ob večjih ali manjših premikih in dostikrat poizkuša napasti iz zasede.

No ampak to ni poanta tega zapisa. Nekaj časa ga tako opazujem, kako vohlja po vrečki, v kateri se nahajajo ostanki barv, čopiči in podobne reči. Med opazovanjem razmišljam, kako mora biti zanimivo njihovo življenje, ki ga zaznavajo na dokaj drugačen način kot mi. Takrat mi pride na misel ideja vredna Arhimeda: vohljal bom tudi sam.

Tako sem sledil temu kosmatincu in počasi poizkušal zaznavati stvari okoli sebe skozi vonj. Čisto počasi in s predanostjo…

Ne morem reči, da sem kaj prida ˝novega izvedel˝, saj se mi je v nosu na tisti najnižji točki pojavljal enak okus, okus po prahu. Nekako mi ni uspelo preko tega, čeprav samega prahu biti ni toliko, da bi bil vizuelno opazen… Kmalu (ok, zdelo se mi je kmalu), sem z aktivnostjo prenehal, saj nisem doživel nikakršnega razsvetljenja, razen takrat, ko sem zagledal uro na ekranu, ki je označila dolžino tega početja. Vse skupaj je trajalo skoraj eno uro in moram priznati, da si nisem niti predstavljal, da lahko čas tako hitro mine, na tako ˝neizviren˝ način.

A vseeno, sem prišel do nekega zaključka. Več časa bo potrebno posvečati tudi temu čutu, ki je očitno zanemarjen. Sicer ne vem, koliko je to smiselno za življenje v okolju, kjer vladajo izpušni plini, a vseeno, nek zaključek moram narediti. Sicer bi bil lahko zaključek tudi ta, da bi bilo potrebno generalno čiščenje brloga, a to je že skoraj utopično razmišljanje, saj se aktivisti in aktivistke za to početje zadnje čase neradi odločajo…

  • Share/Bookmark

Zbogom prijateljica lažnega upanja, zbogom

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 23 Februar, 2008 avtor Človek

Eno leto mineva. Nisem čisto prepričan o samem datumu, vendar vem, da sej končeval svečan, ko sem zadnjič slepo zrl v tvojo bit, ki me je omamljala več kot preveč. Včasih sem cel dan čakal, da te uzrem in se potopim v tvoj svet, poln intrig, možnosti in lepote. Niti nisem razmišljal o tem, da me zavajaš namerno, niti slutil nisem, kaj vse je lahko v ozadju. Bilo je lepo.

Vedno si bil polna zgodb, ki so mi prinašale svet, ki ga nisem poznal, tvoja poliglotska narava me je zapeljevala v jezikih, spevnih kot sami angelski glasovi. Ko sem bil preveč utrujen, da bi spremljal kakšno resno misel, si me uspavala s tihim šepetanjem o živalih iz divjine, ki si jih izredno dobro poznala.

Vedno si mi stala ob strani, ko sem potreboval kak nasvet, kaj obleči, kaj skuhati za kako obilo kosilo ali pa tudi takrat, ko sem preživljal težke trenutke, sem v tebi našel tolažbo. Tolažila si me na razne načine, a največkrat s tem, da je drugim še huje in da so moje težave skoraj nepomembne. Mogoče me je kdaj motilo, da mi nisi govorila o vojnah, ki si jih videla in doživela. Sem ter tja me je zmotilo tudi to, da mi nisi napolnjevala duše s svetlejšo prihodnostjo in smislom. A tega ti ne morem očitati, ker vem, da nisi obstajala za to. Tvoj namen ni bil najbolj globok, ali resničen, bila si le spremljevalka in igralka nekega časa, ki je svet krojila po svoji podobi. In sprejemal sem te.

In danes, ko mineva leto dni od najinega slovesa, si bom natočil kozarec rujnega in ti nazdravil z besedami, kot že enkrat poprej:

Zbogom, televizija, nikoli več!

  • Share/Bookmark

Zločin pod prisilo ali Svoboda za vse? II. del

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši, Človek v okolju dne 21 Februar, 2008 avtor Človek

Pred časom sem pisal o mravljah, s katerimi smo iskali nek ˝konsenz˝ za sobivanje v skupnih prostorih, avtonomno a svobodno .

Potem je za nekaj časa postalo rahlo mraz. Mislil sem, da je vdora na ozemlje glave stanovanja, Strica Muca, končno konec, a zmotil sem se. Le te so očitno nekje skrite čakale, da se njihove ˝bojne vrste˝ izpopolnijo in namnožijo, sedaj pa so udarile spet, z vso močjo.

A tokrat je stvar rahlo bolj zakomplicirana in za prevlado na lastnem ozemlju bi potreboval dejansko pomoč ali soglasje skupnosti stanovanj, ki živimo skupaj pod eno streho. Ugotovil sem namreč, da ta problem ni zgolj moj, temveč je to problem celotnega ozemlja naše stolpnice. Po pogovoru s sosedom, se je izkazalo, da so agresorji na vseh področjih, tudi na njegovih tleh.

To je tisto, kar stvar zaplete. Dialog z mravljami bo v tem primeru verjetno malce težje vzpostavljen, saj je njihovo ozemlje že večje kot moje, se pravi so oni postali – velesila.

Po odgovor sem se poizkusil nasloniti na strica makjavelija. On v tem primeru priporoča tudi povezovanje, v kolikor mi to povezovanje v bodoče ne bo škodilo. Ideja je realna, a ravno v tem se trenutno nahaja problem. S skupnimi močmi bi nas 170 ljudi, 300 psov in 2 mački (v bistvu je en muc, upam :lol: ), lahko premagali invazijo malih šestnogihstipalpnaglavi anarhistov, vendar bi to pomenilo uporabo biokemičnega orožja, kar pa ni lahka odločitev.

Kaj naj storim?

Boj ˝prsa na prsa˝ žal ni prinesel želenih učinkov, uporaba ˝lahkega pehotnega kemičnega orožja˝ ni kazala efektivnih učinkov, saj je zgolj za kratek čas onesposobila te strnjene vrste teh neomajnih napadalcev.

Dilema, ki se je pričela z manjšim priseljevanjem in občasnim odtujevanjem življenjsko pomembnih surovin, očitno postaja redna praksa.

Sporočilo, z naslovom ˝Strnimo moči˝, se je nekaj časa že zadrževalo na mojem ekranu, vendar nisem imel srca (ali jajc), da bi pritisnil ˝Natisni˝.

Nekako še vedno verjamem, da bomo z obiskovalci našli neko skupno stališče in zadevo rešili na bolj demokratičen način, a po drugi strani pa nekako komaj čakam, da se napis, podoben mojemu, pojavi v veži bloka na oglasni deski.

Ali gre zgolj za vprašanje o prelaganju odgovornosti na druge ali pa za neko ˝notranje˝ prepričanje o ˝neškodovanju˝, se še nisem odločil. :mrgreen:

Resnica pa je sigurno nekaj – nikoli si nisem mislil, da me bodo toliko zaposlovale – mravlje… :lol:

  • Share/Bookmark

Tvoje pesmi, moje sanje

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 21 Februar, 2008 avtor Človek

Bila si rosno mlada. Včasih se mi zdi, da celo premlada, da bi v tebi lahko videl vse, kar si ponujala. A ravno ta svežina in sijaj v očeh sta me prepričala.

Krhko telo, mladih a vseeno ženskih oblin, se je kar topilo v mojih rokah in poletno cvetje ni nikoli lepše dišalo.

Ljubila si me in čutil sem te na tisoče načinov. V noči, ko te ni bilo ob meni, sem te iskal v mislih, ki so bile edina tolažba praznega prostora v katerem je odmevalo.

Odmeval je tvoj smeh in tvoje petje, s katerim si mi dajala moč neustavljivo željo po še. Ne vem, čigave besede so opisale dejstvo, da ni nič lepšega, kot slišati žensko petje v svojem brlogu, a vem, da je imel prav.

Nek omamljajoč občutek spokojnosti se naseli v duši in nasmešek izdaja ugodje. Lepo je videti ljubljeno osebo srečno.

In tako je mineval čas in najini občutki so bili vedno bolj resnični in lepi. Vse dokler…

… se nisem izgubil. V svetu, kateremu nisem bil kos, ne glede na to, koliko sem se trudil. Nič nisem skrival pred teboj, a storiti nisem mogel ničesar. Nisem se našel, saj niti nisem vedel, kje naj pričnem iskati. Vse je bilo nekako neresnično, kot neke vrsta mora, ko želiš pred nekom ubežati, a ugotavljaš, da tečeš na mestu. Bolelo je. Bolelo je oba. Pričela sva se odtujevati, a nič ni bilo mogoče storiti. Bila si cvet, ki je potreboval ljubezen in skrb, a jaz ju nisem našel niti za sebe.

Občutek praznine ni mogla zapolniti niti bolečina spoznanja, da sem te potiskal v roke drugemu. Nisem obžaloval, nisem bil ne presenečen in ne žalosten, saj me sploh ni bilo. Bil sem neka lupina, ki je brezciljno tavala po neskončnih sipinah puščave, kjer nič ne preživi. Odrival sem te stran, saj nisem želel, da izgubljaš čas ki ti je dan, v nečem, kar ne obstaja. Dolgo, mogoče predolgo si se upirala. Mogoče bi bilo bolje, če bi odšla že prej. Mogoče. A kdo bi vedel.

In tako si nekega dne resnično odšla. Nič nisem čutill, saj ni bilo nič drugače. Praznina ne more biti ne večja ne manjša, praznina samo je. Minevali so dnevi in meseci, pogled je bil vedno bolj prazen kot ne in tako sem v tavanju skozi čas in iskanju usode nekje sam sebe zopet srečal. Niti ne vem kje, niti kako, vendar stvari so me dohitele.

Sve su velike ljubavi tužne, je misel, s katero sem iskal tolažbo, a to ni bila resnica. Nič žalostnega nisem našel v tem, ravno nasprotno, našel sem srečo, ki se je skrivala v ozadju.

Našel sem prostor, kamor se zatečem v tihi noči in poslušam tvoje petje, ki mi vsakič znova prinese mir v srce in nasmešek na obraz. Nobena žalost ni večna in nikakršno spoznanje zanemarljivo. Nekje v krutosti vsakdana je percepcija vse, kar preostane…

In čas zopet teče dalje…

  • Share/Bookmark

C’est La Vie

Objavljeno v Skupno, Človek ljubi dne 12 Februar, 2008 avtor Človek

Čustva so zanimiva stvar. Človek jih premore veliko, a razume zelo malo. Nemalokrat se zgodi, da zamenjamo njihov pomen in se izgubimo v toku, ki uniči pristnost, ki nastaja.

V strahu pred samim seboj in izgubo kontrole, ki je bila vedno zgolj samo iluzija in nikoli resničnost, se zapremo vase, kot školjka in globoko v sebi mislimo, da čutimo mir. Da smo naredili prav.

A človek je neuravnovešeno bitje. V tem svojem zaprtem svetu, se ne oddaljimo samo od osebe, ki nas je prestrašila, temveč tudi od sebe in od tistega, kar bi lahko bili. Lahko bi bil ljubljen in ljubil. In to je zgodbica o tem.

Že prvi dotik je obetal. Nisem se zavedal ne kaj, ne zakaj, a dejansko niti nisem razmišljal. Bilo mi je vseeno. Vse kar sem si želel, je bilo vedeti, da se bo jutri vse ponovilo in da ne bo zaman. Vse skupaj se je odvijalo s svetlobno hitrostjo in čas je bil najmanj pomembna stvar, s katero bi se ukvarjal.

Tvoja topla dlan na mojih prsih je iskala utrip, pa čeprav si že spala.

Kdo si, me je zanimalo? Zakaj se ob meni počutiš varno, pa čeprav me ne poznaš, ali pa veš o meni zgolj stvari, ki bi se jih marsikdo sramoval? Zakaj me sprejemaš, čeprav niti sam ne vem, če si želim biti sprejet?

Nisem želel kvariti trenutka, vendar misli so švigale hitreje, kot sem jih lahko zaznal. Vonjal sem tvojo kožo in priprl oči. Želel bi te ljubiti, a prebuditi te iz sna, bi bil greh. Zato sem zrl v strop in čakal na spanec, ki ga ni bilo od nikoder. In tako so minevale noči. Nekakšen delirij nenaspanosti je odmeval v meni, stvari so se čez dan odvijale počasi, kot slina, nekega žejnega konja, ki stoji sredi posušene trave in zre v daljavo, čakajoč dežja.

In tako sem čakal sam. Čakal, da se srce umiri, da dihanje pojame, pa vsaj za trenutek, ki nikoli ni hotel priti. Spraševal sem se, Te ljubim? NIsem našel odgovora. Kako naj to vem? Je to tisti občutek, ki mi prsi dela težke, kot bi mi nek ne željen obiskovalec naložil svinca na dušo in zlival vodo v ljubezni željno grlo? Zakaj trpim, če ljubim, sem se spraševal.

Ljubimca sva, me je morila vest, ki je kot stara ženica na oknu, ki opazuje dogajanje na polni ulici, vedno čakala na pravi trenutek, da mi primaže klofuto dve, in že sem bil priseben. Ne želi si, česar ne moreš imeti. Ne išči bolečine sredi prečudovitih belih poljan, vzdihni in užij trenutek, ki ti je naklonjen in odidi. A oditi nisem mogel. Mogoče ker nisem želel. Mogoče ker nisi želela ti. A to nisem vedel. Vendar sem čutil. Ampak ali sem čutil prav? Je um, ki ga je zameglila tančica nesmiselne naslade, ki je na čase spominjala otrokovo veselje ob kepici sladoleda, sploh zmožen zaznavati resnico? Sem to sploh še jaz? Pa vendar, kaj si želiš? Me želiš celega, ali po delih, kot sestavljanko, ki je ne boš nikoli dokončala?

Ne glede na vse, sem sprejel. Pozabil sem. Ob vsakem snidenju in novem dotiku sem se znašel v vrtincu, ki je odnašal, pa čeprav sem vedel, da se ne bo končalo kot želim. A kako bi se, ko nisem vedel kaj dejansko to je. Želel sem biti eno, vsaj na kratko in to sem dobil. Kdaj sem si zaželel več?

Gledal sem ti v oči, kot bi v njih pisala usoda celega sveta, a ta pogled mi ni bil namenjen. Mogoče ne zaradi tega, ker nisem bil pravi, mogoče ne zaradi tega, ker ti nisi bila prava, mogoče vse skupaj ni bilo pravo. Ali pa je bilo namenjeno točno tako kot se je zgodilo. Vprašanja v glavi so bila kot neznosna tišina osebe, ki ti je blizu a se oddaljuje, in iščeš pravi izraz, da bi ji pokazal pot nazaj. A besede od nikoder.

Želel sem ustaviti čas, a čas je ustavil mene. Vse kar je ostalo je bil vonj in topel zrak tvojega dihanja na mojem ušesu, ko sva združena iskala naslade in izpolnitve, kot dva ljubimca, ki se poslavljata. In to sva bila. Vedno bi lahko bilo zadnjič. In bilo je zadnjič. Zadnjič sem ti prislonil ustnice na tvoje uho, ki me je vedno znova premamilo in zapeljalo v skušnjavo kot neka harpija, ki je čakala na mornarje. Zadnjič sem se ti zagrizel v vrat in se opijal s tvojo kožo, kot pijanec, ki ne najde utehe. Zadnjič sva prepletla prste in zadnjič sem te objel.

A še mnogokrat me bo grela misel nate, ki si mi za kratek, skoraj neobstoječ trenutek pomenila vse.

In nikoli ti nisem rekel, da te ljubim. In nikoli ti ne bom, ker ne smem.

Au revoir, mon Dieu.

  • Share/Bookmark

Egocentrik, težak, nevljudni…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 Februar, 2008 avtor Človek

Marsikdo ne razume življenja ljudi, ki živijo zgolj od in zaradi ustvarjanja. Različni igralci, pevci, slikarji ipd., recimo jim umetniki so velikokrat ekscentriki brez primere. Njihov odnos do soljudi se od povprečja močno razlikuje, marsikdo označi njihovo obnašanje za idiotsko, kretensko ali nenormalno.

Da res je. Če se ne poglobimo v te ljudi, katerih življenje je njihovo delo, se lahko strinjamo s to izjavo, vendar če se poglobimo ali če smo tudi sami nekje tam blizu, potem pa jih lahko popolnoma razumemo.

Beri naprej…

Beri več »

  • Share/Bookmark

Več kot zgolj ˝cirkus˝

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 5 Februar, 2008 avtor Človek

Nikoli nisem bil ljubitelj rdečih nosov, ujetih slonov, ki morajo početi traparije, ubogih levov v kletkah in podobnih traparij. Dejansko lahko rečem, da nikoli nisem oboževal cirkusa.

A ko sem si danes na netu ogledal ta nastop, si želim to videti tudi v živo.

Brata Aleksis, ki trenutno nastopata v Cirque du Soleil’s Mystere v Las Vegasu, sta mi s tem prikazom človeške moči, koordinacije gibov, usklajenosti in prikazom nadzora nad lastnim telesom, za kratek čas kar vzela dih.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark