Človek

Nikoli mi niso bile ljuba takšna ocenjevanja, tipa Glasuj Zame ipd., za katerega opažam, da se jih lotevajo vsi blog agregati.

Že v sami osnovi se mi zdi to otročarija, nepotrebnost… Pa vendar, če jih nekdo potrebuje, potem je Glasuj Zame veliko boljša opcija, saj ocenjuješ šele po ogledu sličic.

No na Blogosu pa je to že kar v pričetku, se pravi, da zahteva od bralca vrnitev na enako mesto, ali pa ocenjevanje na blef, oz. ne maram te že v samem pričetku.

Zato priznavam, da vsem tistim, ki mislijo, da je nekaj za temi ocenami, da sem ˝party pooper˝, ker vedno kliknem nasproten znak, na vseh zapisih. Se pravi če ima nekdo 1, kliknem minus in če ima kdo -1, kliknem plus. Ničel se ne dotika, in tudi ne gledam, komu kaj pritisnem. Imam preveč časa, mar ne?

Vsak človek ima neke prioritete, neke stvari ali občutke, brez katerih ne more živeti. In danes, v bistvu, maloprej, ko sem kosil (ne travo, ampak golaž in solato), sem se zopet nasmihal svoji obsesiji z žlico in vilicami.

Ta pribor imam že nekje 25 let in prepotoval je večji del mojih klatenj po svetu. Tudi ko sem bil v vojski, sem ga imel s seboj, vsako kampiranje ali daljši izlet je bilo v znamenju te dvojice.

Pribor sicer ni nek zlat, srebrn ali platinast, je običajen, nerjaveč, vendar očitno narejen za moja usta in mojo ˝psiho˝. Žlica je ravno prav velika in globoka. Sovražim namreč tiste majhne žlice, kjer v usta nosiš bolj zrak kot juho ali bog ne daj pasulj. Prav tako pa ne maram prevelikih žlic, ki so po navadi preplitve. Včasih razmišljam, da so se mogoče celo moja usta prilagodila temu orodju.

Tudi vilice je po svoji osnovi narejena iz dokaj kvalitetnega jekla, zadaj na gravuri piše Kardun Rostfrai. Izvora še nisem odkril, vendar pa moram priznati, da so vilice lepo ˝uravnotežene˝, ne prelahke in ne pretežke. Tudi če jih vlačim po zobeh ne dobim tistega groznega ˝železnega˝ občutka. Kar mi je pri njih najbolj všeč je njihov del, ki konča v ustih, saj je lepo tenke in imajo dolge ˝zobe˝, na katere lahko navijem poljubno količino špagetov ali nabodem poljubno količino in debelost mesa.

No ja, ne bom rekel, da je to najboljši pribor na svetu, sem jedel tudi z boljšim, ampak na tega sem navezan, čustveno in mentalno…

In ja vem, sem že velikokrat slišal, da bi moral na kakšen pregled, ampak pošteno povedano, ne upam.

Sinoči sem si pogledal ta film in ga kar moram priporočiti.

Bom kar prekopiral tekst in opis: Improvizirana poslovilna zabava postane za profesorjaJohna Oldman skrivnostno zaslišanje,po tem ko vase zaprt dijak razkrije svojim tovarišem, da je nesmrten in da živi na Zemlji že več kot 14 tisoč let. Priznani pisec znanstvene fantastike Jeromea Bixby, je to zgodbo predstavil že v zgodnjih 60ih letih prejšnjega stoletja.Izkazalo se je, da je to bilo njegova zadnja veličastna stvaritev, ki jo je dokončal tik pred svojo smrtjo, aprila 1998.

V glavnem, uro in pol trajajoča zadeva, kjer sta dva kadra in na koncu mi je bilo žal, da je prekratek (1:27)…

In še zanimiva informacija. Producenti so se javno zahvalili Bit Torrentu, ker brez njih ne bi nihče izvedel za film, ker je pač nizkoproračunski, tako pa je prodaja presenetila čisto vse vlagatelje…

Na žalost nisem imel najprej časa, nato pa zaradi zadnjih dogodkov okoli bloga energije, da bi posvetil lepo misel nečemu, kar mi veliko pomeni.

Da živimo v času, kjer mora imeti človek močno voljo in živeti čimbolj zaprt od vsega je vedno bolj jasno, saj v nasprotnem primeru ogroža svoj obstoj in smisel do le tega.

Okolje mi vsiljuje to, da moram žalovati za človeštvom, pa čeprav si tega ne želim, saj to ni dobro in to ni primerno. Ampak žal tako mora biti.

O čem govorim? V zadnjem času je umrl en glasbenik in en ˝soliden koncertni pevec. Glasbenik je prihajal iz Kanade, pevec pa iz Makedonije.

Ko je umrl mladi fant, je okolje okoli mene preplavila ¨žalost˝ in za marsikoga se je svet podrl. Govorilo se je, da je žalovala njegova cela država, njegove pesmi so preplavile vse lestvice, tudi v Sloveniji. Ne dvomim, da je porasla tudi prodaja njegovih ploščkov. Tudi blogi so bili polni žalostnih poslovilnih misli in ˝solza˝.

Bilo je, kot da bi ponovno umrl Tito.

A ko je 24. decembra preminil Oscar Peterson, človek, ki sem mu tudi sam v juniju namenil (v kategoriji glasba), posebno mesto, je vse potekalo kot prej. Kot, da se ne bi zgodilo nič. Umrl je eden najboljših jazz pianistov vseh časov, ampak koga to briga?

Saj res, koga briga nekdo, ki ni bil več mlad, ki ni več ˝flirtal˝ z mladoletnicami, ki ni ˝pel kot slavček˝, pa čeprav v tujem in nerazumljivem jeziku. Komu mar za starčka, ki ni imel ˝urejene kozje bradice˝ in se ni pojavljal v vseh rumenih medijih in komu mar za to, da je dal človeštvu nekaj najlepših skladb vseh časov.

V težkih časih živimo.

Gospod Oscar Peterson, upam in ne dvomim, da je bilo vaše življenje polno vseh stvari, ki so polnile dušo in zahvaljujem se vam za darilo, ki bo ostalo v premnogih srcih. Pa čeprav bolečih, ker si zaslužite več. Ampak koga briga jazz. Kot pravijo naši bratje, neka vam je laka zemlja.

PS.: Post ni bil namenjen razžalitvi omenjenega mladega pevca, o mrtvih vse dobro, temveč zgolj osebnemu zgražanju nad ˝civilizacijo˝.

Geologija je veda, ki se ukvarja z nastankom in zgradbo Zemlje. In njenim razvojem. Ne vem ali sem si prav zapomnil, upam da sem, bila je angleška verzija, kjer je bilo rečeno it needs pressure and time.

Ta stavek mi je dolgo časa odzvanjal v glavi in razmišljam o tem, ali bi lahko to dejstvo prenesel na vse stvari okoli nas, oz. na življenje samo.

Ko to pišem težko najdem besede, pojma nimam kaj bi rad povedal, a rad bi zapisal, da bi videl, kaj si mislite tudi drugi o tem, ker me dejansko zanima…

Pritisk je sila, ki deluje na nekaj.

Ali se dejansko vse okoli nas ne odvija na ta način? Neka vložena intenzivnost (pritisk) premo sorazmerno s časom (upam, da sem prav uporabil premo sorazmerno )?

Ali ni dejansko vse kar počnemo odvisno zgolj od vložene energije v nekaj in čas, ki mora preteči?

Stvar sem nekako postavljal v različne situacije.

Recimo, kako pridemo odrežemo drevo? Nekaj časa žagamo. Se pravi žaganje je delo, hitrost delovanja pa je odvisna od same moči žaganja.

Ali kako osvojiti žensko?

Svojo energijo vlagamo v raziskovanje njenih potreb in po določenem času odkrijemo kako to energijo uporabiti za osvojitev. Se pravi izvajanje pritiska vlomljeno s časom. (pritisk ni mišljen kot nadlegovanje ali kaj podobnega, temveč intenzivno iskanje rešitve)

Ali kako priplezati na hrib? Potrebujemo zgolj energijo in čas. Pritisk različnih mišic in čas. No ja in hrib

Kako uspeti? Usmeriti moramo misli v tisto kar počnemo in s časom se prikaže rezultat?

Več energije vlagamo v neko početje, manj časa potrebujemo in obratno?

Ali ima to kaj smisla? Pojma nimam, ampak ta misel mi hodi že kar nekaj dni po glavi in se je ne morem znebiti… Mogoče potrebujem nov hobi…

No pa naj se že ZADNJIČ, ampak res ZADNJIČ dotaknem te teme in vsega dogajanja okoli nje, predvsem kot odgovor na komentarje, ki so nastali po objavi videa na Vesti.

Simona izredno rad bi si podajal žogico s teboj, ampak trenutno nimam časa za takšno početje, po drugi strani pa tudi ko imam čas, ne razmišljam o tem, pošteno povedano. Ne glede na to, da ne postavljaš vprašanj, temveč neutemeljeno napadaš in postavljaš trditve, se moja prva misel ob branju komentarjev strinja z Radom, ki ti je odgovor podal med komentarji.

Beri naprej… 

Beri naprej »

No pa je objavljen. Še del tistega, kar nisem mogel zadržati v sebi, ko me je obiskala Katja, o čemer sem že namignil v tej temi.

Ogromno stvari je izrezanih, mogoče si kdaj dejansko vzamem čas in uredim tudi to, čeprav so bile marsikatere besede izrečene v preveč sproščenem vzdušju in bi lahko vodile k zgražanju ali celo ˝pritožbam˝ na povedano v tistem večeru.

Kako se mi zdi vse skupaj? Točno tako kot sem rekel Katji, ko me je vprašala, kaj naj izreže, oz. kaj mislim o vsem skupaj. Pošteno povedano nimam mnenja, oz. moje mnenje je takšno kot sem povedal v kamero, da ne glede kako bo kdorkoli videti v teh parih minutah, to ne bo spremenilo njegove podobe. Vsaj ne konkretno.

Po prvih vtisih sem opazil, da se bo zopet nekdo vtaknil v kajenje, kar mi je dejansko čisto vseeno, ne glede na to, da Dajana vztraja pri tem, da smo javne osebe, se sam s to idejo ne strinjam.

Jaz od javnosti ne prejemam nič. Javnost ni moje merilo zato ne more biti ne moj sodnik in ne moj rabelj. Jaz sem zgolj človek, ki bloga. Kakšno mnenje si o meni ustvarijo tisti, katere je mašinerija zavrtela na 95° me niti najmanj ne zanima. Živim svoje življenje.

Ali stvar dejansko ni izpadla kot intervju in ali to pomeni, da je bilo delo Katje slabo opravljeno ali pa da nisem bil ˝primeren˝ kandidat? Moje mnenje je, da je bilo vse kot mora biti. Edino problem je nastal, ker je bilo potrebno zadeve ˝rezati˝. Pač celovečerca na Vesti pa res ne morem dobiti. Obstaja pa tudi možnost, da še kako stvar sam dodam na svoj blog. Ne vem, mogoče. Resnica pa je tudi, da na klasična vprašanja, kot je obisk ipd. pa ne bi odgovarjal, ker je to zame osebno izredno nepomembna informacija.

V osnovi sem s svojo podobo zadovoljen, kar ne pomeni, da ne bi moglo biti bolje. Vendar ne sedimo vsak dan pred kamero in nismo ravno vajeni in učeni javnega nastopanja. Sem en preprost človek, ki pove kar misli. Čisto enostavno, na posnetkih sem JAZ, ki imam ali nimam kaj povedati, vendar kdor želi spoznati, bo moral brati moj blog in si ne delati nekih zaključkov v desetih minutah. O takih ljudeh pa sam nimam dobrega mnenja, saj kdor me bere ve, da vedno govorim, da če želimo eden drugega spoznati, je eno življenje premalo.

Še enkrat se moram zahvaliti Katji za obisk in za prijeten večer z osebo, s katero bom ostal v stikih in upam, postal celo prijatelj.

Seveda, hvala tudi Vesti, da je dovolila moje ˝razgaljenje˝ in držim pesti za ekipo, za katero ne dvomim, da ji bo uspelo.

Sam dan se je pričel običajno, edino nek občutek, katerega se nisem mogel znebiti še dolgo časa me je spremljal do samega odhoda.

Ko sem prispel v kavarno je v njej vladal mir in tiha glasba. Počasi sem se pripravil na ti. najdaljšo noč, ki si ta naziv dejansko zasluži, kadar si na delovnem mestu. Ko sem si zavezal kravato sem stopil v notranjost in s sodelavcem sva prvič nazdravila v pričakovanju množice in dogajanja.

Beri naprej

Beri naprej »