Človek

Na žalost nisem imel najprej časa, nato pa zaradi zadnjih dogodkov okoli bloga energije, da bi posvetil lepo misel nečemu, kar mi veliko pomeni.

Da živimo v času, kjer mora imeti človek močno voljo in živeti čimbolj zaprt od vsega je vedno bolj jasno, saj v nasprotnem primeru ogroža svoj obstoj in smisel do le tega.

Okolje mi vsiljuje to, da moram žalovati za človeštvom, pa čeprav si tega ne želim, saj to ni dobro in to ni primerno. Ampak žal tako mora biti.

O čem govorim? V zadnjem času je umrl en glasbenik in en ˝soliden koncertni pevec. Glasbenik je prihajal iz Kanade, pevec pa iz Makedonije.

Ko je umrl mladi fant, je okolje okoli mene preplavila ¨žalost˝ in za marsikoga se je svet podrl. Govorilo se je, da je žalovala njegova cela država, njegove pesmi so preplavile vse lestvice, tudi v Sloveniji. Ne dvomim, da je porasla tudi prodaja njegovih ploščkov. Tudi blogi so bili polni žalostnih poslovilnih misli in ˝solza˝.

Bilo je, kot da bi ponovno umrl Tito.

A ko je 24. decembra preminil Oscar Peterson, človek, ki sem mu tudi sam v juniju namenil (v kategoriji glasba), posebno mesto, je vse potekalo kot prej. Kot, da se ne bi zgodilo nič. Umrl je eden najboljših jazz pianistov vseh časov, ampak koga to briga?

Saj res, koga briga nekdo, ki ni bil več mlad, ki ni več ˝flirtal˝ z mladoletnicami, ki ni ˝pel kot slavček˝, pa čeprav v tujem in nerazumljivem jeziku. Komu mar za starčka, ki ni imel ˝urejene kozje bradice˝ in se ni pojavljal v vseh rumenih medijih in komu mar za to, da je dal človeštvu nekaj najlepših skladb vseh časov.

V težkih časih živimo.

Gospod Oscar Peterson, upam in ne dvomim, da je bilo vaše življenje polno vseh stvari, ki so polnile dušo in zahvaljujem se vam za darilo, ki bo ostalo v premnogih srcih. Pa čeprav bolečih, ker si zaslužite več. Ampak koga briga jazz. Kot pravijo naši bratje, neka vam je laka zemlja.

PS.: Post ni bil namenjen razžalitvi omenjenega mladega pevca, o mrtvih vse dobro, temveč zgolj osebnemu zgražanju nad ˝civilizacijo˝.