Novoletno skandiranje imen priljubljenih športnih klubov…

Sam dan se je pričel običajno, edino nek občutek, katerega se nisem mogel znebiti še dolgo časa me je spremljal do samega odhoda.

Ko sem prispel v kavarno je v njej vladal mir in tiha glasba. Počasi sem se pripravil na ti. najdaljšo noč, ki si ta naziv dejansko zasluži, kadar si na delovnem mestu. Ko sem si zavezal kravato sem stopil v notranjost in s sodelavcem sva prvič nazdravila v pričakovanju množice in dogajanja.

Beri naprej

Nekako sem imel občutek, da v sami notranjosti ne bo kaj veliko dogajanja, saj bo le to verjetno skoncentrirano zunaj na trgu, kjer se je pripravljal band, katerega imena ne vem, a brenkali so zvoke narodnozabavne glasbe.

Notranjost te 400 let stare hiše me vedno navdaja z nekim občutkom veličine in gracioznosti. Stranke so kapljale bolj kot ne za vzorec, zato smo si z ekipo kar nekajkrat nalili v kozarec in se zmrzovali ob kajenju pred vhodom. Opazovali smo množico, ki se je počasi nabirala.

Ko je lastnica prinesla tisti veliki narezek sem bil že kar rahlo okajen, zato sem planil nadenj kot za stavo. Bolj ko se je bližala ura polnoči, manj ljudi je bilo znotraj a zunaj se je slišal že pravi direndaj. Glasba, ki jo je bilo slišati z ulice me je prepričevala, naj ostanem znotraj na toplem ali vsaj v atriju, kjer sem se vedno počutil najbolje. Mogoče zaradi obzidja, ki ga omejuje ali zaradi same akustike, ki tam vlada ali pa čistosti starih obokov. Da bi prizanesel svojim ušesom sem si spuščal Mozarta in Straussa, kar me je vsake toliko popeljalo v neko zavetje pred vsem dogajanjem na ulici.

Spogledoval sem se s tisto pregrešno črno drago steklenico Perignona in se odločil, da mi nihče ne more vzeti ambienta in zvoka, ki se je nahajal okoli mene. Zato sem se odločil, da jo ob polnoči odprem. Kakor na novega leta dan, naj bo celo leto, sem si misli… Pričakoval sem tudi neke obiske, ki bi mi pri mojem početju ˝pomagali˝.

Takrat se je vse skupaj pričelo. Zvabili so me ven, na trg, zato sem vzel steklenico, vendar nihče od prisotnih ni želel deliti z menoj občutka pristnih malih mehurčkov, ki ne nastanejo zaradi dodajanja plinov, temveč jih ustvari narava.

A nisem zdržal dolgo. Kmalu se je tisti narodno zabavni band odločil, da je tudi Daniela del njihovega repertoarja in to mi je bilo rahlo odveč. Umaknil sem se nazaj k Wolfgangu in ˝svojemu˝ obzidju, ki me je varoval. Preko streh je bliskala svetloba in zvoki pirotehnike so me postavili v nek občutek vojne, ki divja na drugi strani. Med kriki množice ni manjkalo niti skandiranje imen priljubljenih športnih klubov in kmalu se mi je pridružili tudi šefici. Z nekaj besedami smo izrazili našo nezmožnost tribalizacije dogajanju zunaj in vino mi je že pošteno žvrgolelo v glavi.

Obljubljenih obiskov ni bilo, presenetili pa so drugi. Skopaj smo nazdravili za kratek čas, saj nosečnost prijateljeve punce ni bila primerna za nočne potepe.

Muzikantje na ulici so se očitno odločili prevzeti vajeti v svoje roke, saj je njihovo ozvočenje povzročalo izpadanje električnega toka, zato sem ostal brez ušesom in duši prijetnih zvokov in odločili smo se zapreti notranje prostore. O odhodu seveda nisem razmišljal, saj bi moral sesti za volan, kar bi bilo strašno nesmiselno. Tako sem se spravil v spodnji apartma, in skozi veliko okno opazoval dogajanje pred seboj. Opazil sem, da se tudi ekipa sodelavcev, ki so bili postavljeni v prve bojne linije počasi razhaja, saj je vse skupaj kazalo h koncu, zato sem stopil ven, da smo skupaj pospravili vsaj del steklovine in človeških izbljuvkov, ki jih je povzročila množica. Ko sva s sodelavcem končala, sva se odločila, da ne bova kar tako končala noči in sva se odpravila k staremu točaju v tem delu mesta, kjer so zavladale tekile in izguba spomina.

Delna ali popolna, bo pokazal čas in šepet na ulici, ko se bom sprehajal. Nekje proti jutru sem vstopil v neko znano društvo, vendar kolikor se mi vračajo slike, ni trajalo dolgo. Pri predsedniku sva pila vino in nekje sem izgubil kravato, oz. sem jo zamenjal za drugo.

Ni mi bilo težko čakati, saj sem se odpravljal nekam, o čemer sem že pisal.

Smrčanje na kavču pri prijateljici je prebudilo lep dan in odhod v naravo. Kot sem se očitno sredi noči dogovoril s tistim obiskom, ki ga ni bilo, sem se dobil ob vznožju hriba in odpeljala sva se proti koči.

Že od daleč sem videl celotno družbo, ki je stala pred hišo. Za trenutek sem se povaljal po snegu v objemu kosmatega prijateljevega prijatelja in prispela sva do tja, kjer sem videl že pripravljene torbe, ki so napovedovale odhod.

Nič mi ni bilo jasno. Očitno nihče od nas ni preveril kaj in kako, vendar nisem bil edini, ki je presenečen stal kot pozabljen rekelc. Očitno bi bila odločitev o odhodu v kočo že sredi noči nepravilna, saj je ˝nova˝ družba lastnika koče spala že ob 1h ponoči in včerajšnji dan so želeli izkoristiti za prehod in eventuelni odhod v svoje kraje. Tako sem jim bežno stisnil roko in obrnili smo se proti dolini.

Čisto nič mi ni bilo jasno. Težko pričakovan ˝dopust˝ v objemu gora je očitno padel v vodo, moja slabo ali skoraj nič prespana noč pa je na meni puščala sledi. Niti pod razno nisem želel domov, v tisti sivi kraj, kjer se sonce skrije že dopoldan, zato sem se usmeril nazaj proti ˝kulturnemu˝ mestu.

Ko sem se ustavil na parkirišču, sem se odločil še preveriti, kaj se dogaja z zvokom v avtu, saj se mi je zdelo, da nekaj ne igra, kot bi moralo. Po dveh urah ponovnega prevezovanja kablov, sem ugotovil, da so mi fantje v v podjetju, kjer smo sestavljali zvok, slabo opravili delo, kar je botrovalo odvitju tuljave na srednjih tonih…

Popil sem še eno pivo in razmišljal o tem, ali se ljudje dejansko spreminjamo in kaj prinese to dejanje. Že več kot deset letna tradicija se je ukinila, po prvem vtisu zaradi ženske. Pa vendar človek se ne spreminja. Človek je vedno enak, le da tega ne vemo. Ker še ni prišlo do podobnih situacij. In kaj potem lahko iz vsega izluščim na novega leta dan?

Verjetno to, da ne glede na naše občutke in na misli, ki si jih ustvarimo skozi čas, večina stvari ne drži in nič dejansko ne traja večno. Edino mi sami smo sebi mejnik, pečat in opora. In očitno ta naš svet prinaša situacijo, kjer je bolj smiselno svoj čas podariti materialnim stvarem lastnega izražanja, kot neki strukturi stikov in čustev, ki mogoče nikoli niso niti obstajala.

Trdna realnost novega spoznanja v prihajajočem letu je najboljše darilo, kar sem si jih lahko zaželel in seveda dobil. Resnično. Dobro leto bo.

  • Share/Bookmark

21 odgovorov na “Novoletno skandiranje imen priljubljenih športnih klubov…”

  1. 1 Nora
    20:04 - 2.01.2008

    Ne razumem nic, ma upam da mas prav vsaj v zadnjem stavku, ko pravis da bo dobro leto. Slabih sem ze mal sita. Torej srecno!

  2. 2 pika pika
    21:24 - 2.01.2008

    Človek se ne spreminja, vendar vedno nekaj novega odkriva. Podira predvsem nove meje. Čim manj razočaranj ti želim. Pa naj že sonce prodre v tisto vašo dolino ;-) !

  3. 3 anka
    23:30 - 2.01.2008

    A veš zakaj imaš mobitel? Je pa res, da bi tudi jaz še malo ostala oziroma bi se vrnila nazaj.

  4. 4 Človek Človek
    23:56 - 2.01.2008

    Anka mobitel?

  5. 5 Ana
    00:14 - 3.01.2008

    “razmišljal o tem, ali se ljudje dejansko spreminjamo” – to se mi je podilo po buči preden sem šla v BG, prisežem :) …in včeraj! Ahhh…kaj več v sledečih dneh…

  6. 6 Marija Marija
    00:48 - 3.01.2008

    Človek je morda res vedno enak, a nikoli ne stopi v isto reko dvakrat. Prelahko je svoj čas podariti zgolj materialnim stvarem lastnega izražanja, za Človeka je to enostavno presimpl. Ker ni samo človek, ampak je tudi Ljudje, struktura stikov pa je več kot nekaj osamljenih točk v vesolju. Je čisto nov organizem. Četudi se včasih zdi, da nikoli ne obstaja. :)

  7. 7 anka
    00:56 - 3.01.2008

    Ja, da pokličeš, a ne? Zakaj pa? Mi smo mislili, da te ne bo, oziroma da ponoči prideš. Glavna posadka smo bili pokonci tudi do 4 oziroma 9 ure. Kakorkoli, itak bi bilo isto, tudi če bi poklical, samo zastonj nebi prišel. Zakaj smo pa tako hitro odpeketali,si pa od glavnega slišal.

  8. 8 Človek Človek
    03:32 - 3.01.2008

    Nora saj ni preveč za razumeti :D

    Pika ne gre za razočaranja… Za razočaranja je potrebno pričakovat.. Gre za preprosto dejstvo, da včasih jemljemo stvari preveč kot ˝samoumevne˝… In zato so ˝streznitve˝ koristne… Da se spomnimo, da obstajajo druge možnosti…

  9. 9 Človek Človek
    03:37 - 3.01.2008

    Ana, velja… :D

    Marija jasno je vse, samo en problem se pojavlja, čas… Potem je potrebno postaviti priortete in smernice, verjetno…

    Anka, ja saj nisem peš prišel :D Ma ponoči ni bilo opcije, bi prišel kvečjemu proti jutru ampak nisem želel za volan… :D Kot sem že napisal Piki… Samoumevnost… :oops:

  10. 10 Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew
    13:51 - 3.01.2008

    ufh, jaz sem namesto “prioritete” prebral “petarde”… neki je narobe z mano :D

    vse v vsemu… ja, nekatere rutine se nam rušijo, pa ne, da smo ljudje sami krivi za to, kolikor nas poznam, ostajamo isti, samo stvari okoli nas se spreminjajo in nas delajo “drugačne”… mah, saj ne vem…

    upam da boš res imel dobro leto :)

  11. 11 katja
    15:35 - 3.01.2008

    sounds funny, yeah… ;)

  12. 12 Ana Ana
    19:32 - 3.01.2008

    takole bom rekla: zgodovina je mistična. prvo to. kar je starinsko je odlično. drugo to. – govorim o prostoru, kjer delaš… dalje: človek je dovolj flexibilen za spremembe tudi notranje, ampak nikakor ne na zaveden način, skozi razne projekte, določila in priprave….če si dovzeten za okolico, če razvijaš čute, če delaš na šrijenju zavesti, če se skozi življenje osvobojaša tistega, kar se je dobro osvoboditi, če si vseživljenjski pozitivist, optimist, če premoreš vedrino in konstruktivno razmišljanje…če stremiš k boljšemu sebi, ker se želiš pilit…potem to čas lahko stori. sicer pa je težko :mrgreen: za konec: nekaj izvanrednega: poskušaj poslušat za spoznanje makedonsko narodno. v srce ;)

  13. 13 Človek Človek
    20:58 - 3.01.2008

    Fetalij saj veš, kakor si ga bomo naredili in upam,d a si ga boš ti tudi, v bistvu niti ne dvomim ;)

    Ana, makedonsko narodno? A nisi ti dobila CDja? ;)

  14. 14 Človek Človek
    21:01 - 3.01.2008

    Hehe, Katja, sem te skoraj zgrešil s Funnyjem… But it wasn´t at all, predvsem tisto najkrajše članstvo v društvu… Ko bi vsaj vedel za katerega je šlo, se bo treba pozanimat… :lol:

  15. 15 Ana
    21:06 - 3.01.2008

    ČLOVEK – ja itaaak, da sem ga dobila, saj sem ti dala vedet, pa še tak lepo sem napisala anede :D Poslušam ga lih zadnjo uro, zdaj haha Sam jaz sem ti vseeno dala en tip, tak za spoznanje :mrgreen:

    p.s.: namesto črnih očal, sem ugasnila luči v sobi :mrgreen:

  16. 16 Človek Človek
    21:08 - 3.01.2008

    KAj si napisala? Kam? Spoznanje česa? Luč ne velja :P

  17. 17 Ana
    21:38 - 3.01.2008

    ja SMS sem ti poslala, kak sem srečna za CD. a ga nisi prejel :(

    …za spoznanje kako terapevtsko, blagodejno zveni makedonska glasba….kar sem nedavno ugotovila pač :D Začela bom odkrivat etno muziko prav vsake države na tem svetu – to je pametno ;)

  18. 18 Človek Človek
    21:42 - 3.01.2008

    Ne nisem prejel SMSa.. Sem opazil, da so neke težave, ki se vlečeje še od novega leta… :(

    Aaa boš otkrivala etno? Učiš učiš ;) Na koncu boš pa še v elektroniki končala :lol:

  19. 19 Ana
    21:50 - 3.01.2008

    Človek…I’m 4 everything. Elektronika je blizu. Itak :lol:

    ja, ti bom pa po drugi poti napisala, kak otroško sem se razveselila izbranih beat-ov…”just few reasons 2 keep us going” – to pa je treba nekam zapisat, ker velja za marsikaj v življenju :D

  20. 20 katja
    22:50 - 3.01.2008
  21. 21 Človek Človek
    00:01 - 4.01.2008

    Uh uh Katja, dobro da je sredi noči :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !