Arhiv za Januar, 2008

United Colors

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 30 Januar, 2008 avtor Človek

Imeli smo že:

˝ta črne˝

˝ta bele˝

˝ta rdeče˝

in danes nam vladajao ˝ta rumeni˝…

Kdaj bodo na vrsti ˝ta modri˝?

  • Share/Bookmark

Prisila v sovraštvo…

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 30 Januar, 2008 avtor Človek

Živimo v času ti. globalizacije in ˝kapitalizma˝. Ideologija kapitalizma temelji na enostavnem principu stroška na enoto in/ali dodani vrednosti. To nam je seveda vsem jasno. Vendar se v tej ideologiji pojavi problem, o katerem poizkušam razmišljati…

Ker je število kupcev omejeno (ne glede na velikost trga vedno pridemo do končne točke, saj je lakomnost posameznika neomejena), kar povzroča boj za sredstva, ki jih posameznik ima.

In kaj od nas ta miselnost zahteva? Zahteva razmišljanje v smeri boja proti ti. konkurenci in ob enem razmišljanje o lastni nad moči in uspešnosti. Ta odraz je lepo prikazan v ameriškem šolskem sistemu devetdesetih let, kjer so osnovnošolce učili na ta način. Vsak učenec je namreč moral vstati pred razredom in ponavljati frazo:

˝I am the best! I am better than all the rest˝, dokler niso osvojili te miselnosti.

To je bila indoktrina, ki se jo še vedno izvaja na prestižnih šolah, kjer ustvarjajo ti. Zmagovalce ali High Flyerje.

Nekaj podobnega sem dal skozi tudi sam, sicer ne na tako drastičen način, vendar ozadje je enako.

In sedaj razmišljam.

Vse skupaj temelji na Jaz. V sami osnovi to niti ni tako nesmiselno, če gledamo, da moramo ljubiti najprej sebe nato lahko ljubimo druge. (T.A. – B.Č. stran 37).

Vendar se pojavi problem. Ravno zaradi ˝omejenosti kupne moči˝, ki se seveda izraža tudi na osebnem nivoju. Kupna moč na osebnem nivoju? Seveda. Mediji ˝učijo˝, kaj je dobro blago (bodisi dobra Baba ali dober Desc, prijatelj ali znanec), kar seveda deluje in ustvarja iluzijo ˝smiselnega˝ povezovanja. Ampak kot rečeno je le teh izredno malo in človek se mora zadovoljiti z ˝manj˝.

Ta miselnost se izraža že močno globalno. Deluje nezavedno in skupaj z indoktrino, da sej Jaz boljši kot Ti, dosega naslednji razplet:

Ljubezen je enačenje JAZ s TI in je vživljanje v drugega globino. (A.T. – B.Č. str. 96). Ljubezen temelji na vživljanju v drugo osebo in sprejemanju njenih želja.

Nasproti ljubezni stoji Sovraštvo. Je ravno nasprotno čustvo, ki temelji na osnovi JAZ odklanja TI. (A.T. – B.Č. str 98.). Se pravi Jaz ne sprejemam tvojih želja, nisem sposoben empatije v tvojo globino in mi za tvojo dobrobit ni mar oz. gre še globlje, vendar sama definicija tukaj ni potrebna.

Kaj ima to skupnega z kapitalizmom?

Predstopnja sovraštva je Zavist. Samo sovraštvo lahko izhaja tudi iz zagrenjenosti ali resentmenta.

Se pravi osebe, ki so kakorkoli prikrajšanje v življenju in zato v zagrenjenem čustvenem stanju, čustvuje nekako takole – če moram trpeti jaz, naj trpijo tudi drugi. (A.T. – B.Č. str. 105).

Na ta način enostavno lahko pridemo do zaključka, da bo sovražnosti okoli nas vedno več. Vedno več in več.

In kje se nahajamo mi? Je dobrin ali sredstev dovolj za vse? Si želimo vsak svoje ali pa nas ˝močnejši˝ učijo, da je zgolj njihovo dovolj dobro? Koliko naše občutenje pomanjkanja že vpliva na nas in v kolikšni meri še bo? Koliko sovraštva sploh lahko prenesemo?

Kaj se bo zgodilo, ko bo umrla še zadnja ˝potreba˝ po Ljubezni?

  • Share/Bookmark

Slovenci ga čutimo

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 16 Januar, 2008 avtor Človek

Ravnokar sem si pogledal prispevek na Vesti o predstavitvi blagovne znamke Slovenijo Čutim.

Pa naj malo razmislim o tem.

Za poistovetenje z blagovno znamko, mi bodo poslali flyer. Odlično, upam, da bo vsaj dovolj trd papir, da bo za kaj uporaben.

V nadalje, pa nas bodo poizkušali ˝oprati˝ z oglasi in filmi, da nam ta ˝ideja˝ postane všeč.

Odlično. V oglase mi dajte Maria, Bizovičarja, Marleno, Atomike in Turbo Angelse, mogoče še koga s Paprike ali Poop tvja, pa bom sam ponosno kupil licenco, da naredim sebi in svojim prijateljem spodnjice, ki bodo vzburjale zale Slovenke do te mere, da nam ne bo potrebno storiti nič več, kot samo še reči – a ga čuuuuutiiiiš?

Pa da ne bo pomote, seveda sem za promocijo Slovenije, ampak kaj čutim je pa veliko vprašanje.

No in strokovnjaki so raziskovali, kakšen odnos imam tudi jaz do Slovenije, vendar ne vem, če so prišli do pravega odgovora, ker jaz bi rekel :

SLOVENIJA je MOJA DEŽELA!

Ampak tukaj je problem, ker tega ne čutijo tisti, ki jo razdajajo in prodajajo brez vesti in nacionalnega zanosa in ponosa, tisti, ki bodo s projektom ogromno zaslužili. Gospod Andrej Drapal v nadaljevanju pove, da slogan ni narjen za nas ampak za tujce in to kaj oni čutijo,

Vse lepo in prav, saj za branding ne potrebujemo poistovetenja Slovencev z blagovno znamko, ali pač?

Po njihovem mnenju očitno ne, kar je razvidno iz Drapalovega v odgovora na vprašanje, kaj je glavni argument. Glavni argument je izmikanje odgovoru skozi slab poizkus politikanstva.

Verjetno sam ne vidim celotne slike in mi seveda manjkajo določeni podatki, saj je možno, da bodo ˝ubrali prave strune˝ pri oglaševanju v Sloveniji in nas bodo ˝prepričali˝, da so naredili prav. KOmaj čakam, da vidim kakšno metodo bodo izbrali.

Ampak vseeno veliko sreče pri projektu, naj nas svet spozna in tujke začutijo.

PS.: Če bi gospodična Maja malce več čutila, bi bila lahko še dobra baba :mrgreen:

PPS.: Ve skupaj je eno veliko trendovsko copy cat sranje…. Ampak to je moje mnenje…

Ja včasih smo imeli ˝jajca˝.

Za malce nostalgije in ˝dušo˝:

http://video.google.com/videoplay?docid=-5908873802808214511
  • Share/Bookmark

Kraja kipov na Gorenjskem

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 16 Januar, 2008 avtor Človek

Očitno mi bo današnji večer minil v branju RTV-jevega portala in ˝zanimivih˝ novic.

Pravkar sem naletel na objavo, kjer piše, da so na območju Žirovnice, Begunj in Jesenic ukradli že 10 bronastih kipov, različnih velikosti.

Informacija in vir (ležeči tisk):

V noči na nedeljo so izginili štirje kipi. Neznanci so ukradli tri kipe v okolici Žirovnice in enega v Dragi pri Begunjah.

180-centimetrskega bronastega kipa talca ni več pred spomenikom ustreljenih talcev NOB v Mostah pri Žirovnici. Neznanci so odtujili tudi dva doprsna kipa Frana Saleškega Finžgarja in Janeza Jalna iz spominskega parka pred osnovno šolo v Zabreznici pri Žirovnici.

S Policijske uprave Kranj so še sporočili, da je izginil tudi dvometrski bronasti kip talca na pokopališču talcev v Dragi pri Begunjah.

Kipi so izginili tudi iz Spominskega parka na Jesenicah. Neznani storilec je ukradel več doprsnih kipov znanih osebnosti, med njimi Perka Venclja, Toneta Čufarja, Jožeta Gregorčiča – Gorenjca in Matije Verdnika – Tomaža.

Policja je ˝prijela˝ že tri osumljence, ki so jih ujeli na Hrušici (ležijo ob vstopu na Jesenice), ko so poizkušali ukrasti še en kip, prav tako enakega, bolj zgodovinskega pomena. Po prvih informacijah gre za Jeseničane stare med 25 in 40 let, ki pa so ˝verjetno˝ želeli prodati kipe kot kovino.

Vse lepo in prav, policija deluje hitro, a dajmo nekaj malo logično pogledat.

Koliko stane kg brona?

Kar sem iskal na netu, so najcenejše že obdelane bronaste palice vredne 5€ na kg. Se pravi, je ta bron, ki bi ga oni prinesli v takšni obliki vreden kakih 10-20% vrednosti, ker ga je potrebno ponovno predelati, poleg tega pa gre za ukradeno robo. Pa recimo, da je vreden 1,5€/kg, ker sem darežljiv. Najtežji kip, ki so ga ukradli je bil težak nekje 350kg. Se pravi zanj dobijo 525€.

Sliši se kar nekaj, ampak glede na njegovo težo in postavitev v Mostah (pri Žirovnici), so ti ljudje morali razpolagati z nekim ˝primernim vozilom in dvigalko˝, za katero so verjetno plačali najem, saj ne verjamem, da so jim ga posodili zastonj. Ta podvig ni bil tako malenkosten, predvsem če gre za tri posameznike in da so uporabljali ročne žage. In vsak bi dobil od tega kipa samo 175€ po mojem izračunu.

Poglejmo še druga dejstva. Izpostavitev je bila izjemno velika, saj ta kip stoji ob cesti in ne daleč od lokala in hiš. Ali se še komu zdi sumljivo, da bi trije tako močni in sposobni posamezniki namenjeni kršiti zakon kradli bron na izredno vidnem mestu, z vozilom in dvigalko in ročno žagali? Ali ne bi bilo lažje in ˝varneje˝ vlomiti v kakršen koli prostor ali vozilo? Pa saj gre za vrednost nekega povprečnega osebnega računalnika ali treh, štirih avto radiev.

Prav tako so bili izpostavljeni na Jesenicah, saj park leži neposredno pod blokom, kjer tudi sedaj gorijo luči (gledam skozi okno). Tudi v Žirovnici, prd šolo, so bili pod lučjo in izredno izpostavljeni. Poleg tega, pa so vse počeli na takih mestih, od koder je bil pobeg izredno vprašljiv, če ne že skoraj nemogoč, predvsem na Hrušici je tako.

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj se mi zdi ˝profil˝ kipov, saj gre za kipe padlim med NOB ter kipe slovenskih književnikov iz istega obdobja. Je možno, da ti kipi niso bili odstranjeni zgolj za nekaj fičnikov, ki bi jh lahko zaslužili že s tedensko prodajo marihuane, ki je na Jesenicah baje primanjkuje? Je možno, da ima nekdo od odstranitve le teh kakšne ˝višje˝ interese? Morda kakšne politične?

Vse skupaj (vsaj v moji glavi :D ) se odvija kot neka nova dogodivščina Columba. :D

  • Share/Bookmark

Internet kot propagandno orožje

Objavljeno v Skupno, Človek v okolju dne 16 Januar, 2008 avtor Človek

Da je svoboda govora in demokracija nesmisel za nepripravljeno človeštvo je dejstvo, kateremu v prid govore vsakdanje situacije. In ena takšnih je bila tudi izjava političarke desničarske svobodnjaške stranke Susanne Winter v Gradcu.

Kopiram s strani RTV SLO, kjer lahko preberete še preostali del teksta in pogledate del govora.

Avstrijska svobodnjaška političarka je razburila muslimane s svojimi napadi na islam in z izjavo, da je bil prerok Mohamed pedofil.

Na nedeljskem predvolilnem shodu desničarske svobodnjaške stranke v Gradcu je Susanne Winter, ki je nosilka štajerske volilne liste, dejala, da bi muslimanskega preroka v današnjem sistemu obravnavali kot pedofila, saj se je pri 50. letih poročil s šestletno deklico.

Za Mohameda je tudi dejala, da je koran napisal med epileptičnimi napadi. Po njenih besedah je čas, da se islam pošlje nazaj, od koder je prišel – izza Sredozemlja. Muslimansko vero je tudi označila za totalitarni sistem dominacije.

No kot je rečeno, so se odzvali tudi ˝islamisti˝ na You Tubeu, zato sem ga poiskal.

YouTube slika preogleda

Sicer je verodostojnost, vsaj zame tega videa rahlo vprašljiva, ampak ne glede na vse, mislim, da je demokracija in svoboda govora zopet pokazala iz česa smo ljudje in kaj vse so posamezniki pripravljeni storiti za dosego cilja. Govorim o Winterjevi.

Ko sem videl in slišal njen govor, sem se močno zamislil. Resno. Sam se nimam za agresivno osebo ali nekega militantneža, ampak nekje so meje. In ker jih v ˝zahodnjaški˝ miselnosti očitno ni, bi ji dejansko privoščil nekaj takega, kar so počeli v srednjem veku. Kol in sol. Resno.

Sedaj se muslimanom opravičujejo vsi višji funkcionarji v Avstriji. Zakaj? Zakaj nekaj ne storijo? Ali resnično ni mogoče ustaviti take posameznike, ne z zakonom ne kako drugače?

Ob vsem skupaj pa se bojim, da bo tudi v tem primeru prišlo do nepotrebnih žrtev, ki nimajo nič skupnega s tem prikazom človeške neumnosti… Žalostno.

  • Share/Bookmark

Dolžina časa

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 14 Januar, 2008 avtor Človek

Relativnost časa je že dokazana na veliko načinov, zato verjetno ni smiselno izpostavljati enega ali dva avtorja, ki sta obravnavala to tematiko.

Zato bom raje razmišljal o ˝dolgem času˝ ali preprosto dolgčasu.

Dolgčas se giba med dvema osnovnima človeškima občutkoma, presenečenju in razočaranju. Kot pravi A. Trstenjak, je človek bitje, ki živi v prihodnosti. V kolikor bi živel v sedanjosti ali iz dneva v dan, brez pričakovanja prihodnosti, bi sploh ne poznal doživetja, ki mu pravimo presenečenje, prav tako pa bi mu bilo tuje razočaranje.

Beri dalje…

Beri več »

  • Share/Bookmark

Dvigala in življenjske situacije

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 13 Januar, 2008 avtor Človek

Dvigala so taka zanimiva stvar. So uporabna, saj nam pomagajo pri naši poti k lenobi, čeprav če priznam, si ne predstavljam, da bi do osmega nadstropja nosil posteljo ali kaj podobnega.

V samem dvigalu pa se obdajamo z mešanimi občutki. Včasih srečam koga, ki ga že nekaj časa nisva videla, se na hitro dogovoriva za kavo, ali pa izmenjava tel. Številki, ker se nisva že dalj časa srečala.

Ampak večinoma je zretje v menjajoče se številke na ekranu. No če sem sam, mi prav pride ogledalo na steni, ki ga doma dostikrat pozabim pozdraviti, zato me odreši kake nerodne situacije z ajvarjem ali makovimi zrni med zobmi. Da o kakšnih črtah narejenih s pisalom ne govorim.

V teh dveh naših dvigalih smo počeli že marsikaj, tudi kaj neprimernega v dvoje. Jah včasih tudi mi pademo pod vpliv filmov in poizkusimo kako traparijo.

A vseeno od vseh dogajanj je najhuje, če te dajejo vetrovi. Bog ne daj, da nisi sam v dvigalu, saj ni hujše nočne more za vse prisotne, kot je vožnja kakih tri minute v zaprti konzervi, kjer diši po gnilih jajcih ali čem še hujšem, da ne jemljem apetita.

No na srečo, se mi nikoli ni zgodilo, da bi zadihal skozi zadnjično odprtino, ko0 so bili prisotni drugi, se je pa enkrat zgodilo nekaj podobnega.

Ne spomnim se točno kaj sem jedel, ampak bil je ciklonski dan. Tako komaj stopim v ta zaklet prostor, me začne pritiskati. Ura je bila ravno tam okoli štirih popoldan, ko se večina vrača domov iz službe, tako sem vedel, da spodaj čaka množica.

Pritisk v trebuhu in proti izhodu je bil vedno hujši, nogi sem imel že prekrižani, stiskal sem tako, da sem že postajal bled. Vedel sem, da bom težko zadržal, zato sem pogledal v katerem nadstropju sem, in poizkušal pritisniti enega nižje, da bi se ustavil in skočil ven, da rešim situacijo. Ampak kakorkoli sem poizkušal z levo roko pritisniti tiste male gumbe, sem zgrešil, uspelo mi je ujeti šele prvo nadstropje.

Bilo je prepozno. Nekje med drugim in prvim mi je ušlo. Sprostil sem se kot se redkokdaj v življenju. Dvigalo se je počasi ustavljalo v prvem nadstropju, in takrat sem se zavedel, da se zna zgoditi, da kdo vstopi. Odprl sem vrata in stopil ven eno nadstropje višje, od koder se vidi v vežo.

Imel sem prav. Na dvigalo je čakalo kakih deset ljudi in ko so odprli vrata, sem zaslišal krike in klice po preživetju, nek ata je ugibal o crknjenem polhu na strehi dvigala, medtem ko je starejša ženica klicala po odrešitelju. Sosed, ki se ne sramuje svojega porekla, pa mi je ˝pozdravil˝ celo familijo, predvsem pa se je navduševal nad mojo materjo in interakcijo z njo.

Malo sem se odločil počakati, saj so v spodnjem nadstropju zračili kemično-biološkemu orožju podobno orožje. Smejal sem se sam sebi in bil vesel, da mi je uspelo pobegniti s kraja nesreče, mogoče pa tudi sam ne bi preživel še kako nadstropje v tistem ozračju. To sklepam po reakcijah čakajočih…

Ja, ta dvigala znajo biti kar nerodna reč…

  • Share/Bookmark

Those little obssesions

Objavljeno v Skupno, Človek se smeši dne 10 Januar, 2008 avtor Človek

Vsak človek ima neke prioritete, neke stvari ali občutke, brez katerih ne more živeti. In danes, v bistvu, maloprej, ko sem kosil (ne travo, ampak golaž in solato), sem se zopet nasmihal svoji obsesiji z žlico in vilicami.

Ta pribor imam že nekje 25 let in prepotoval je večji del mojih klatenj po svetu. Tudi ko sem bil v vojski, sem ga imel s seboj, vsako kampiranje ali daljši izlet je bilo v znamenju te dvojice.

Pribor sicer ni nek zlat, srebrn ali platinast, je običajen, nerjaveč, vendar očitno narejen za moja usta in mojo ˝psiho˝. Žlica je ravno prav velika in globoka. Sovražim namreč tiste majhne žlice, kjer v usta nosiš bolj zrak kot juho ali bog ne daj pasulj. Prav tako pa ne maram prevelikih žlic, ki so po navadi preplitve. Včasih razmišljam, da so se mogoče celo moja usta prilagodila temu orodju.

Tudi vilice je po svoji osnovi narejena iz dokaj kvalitetnega jekla, zadaj na gravuri piše Kardun Rostfrai. Izvora še nisem odkril, vendar pa moram priznati, da so vilice lepo ˝uravnotežene˝, ne prelahke in ne pretežke. Tudi če jih vlačim po zobeh ne dobim tistega groznega ˝železnega˝ občutka. Kar mi je pri njih najbolj všeč je njihov del, ki konča v ustih, saj je lepo tenke in imajo dolge ˝zobe˝, na katere lahko navijem poljubno količino špagetov ali nabodem poljubno količino in debelost mesa.

No ja, ne bom rekel, da je to najboljši pribor na svetu, sem jedel tudi z boljšim, ampak na tega sem navezan, čustveno in mentalno…

In ja vem, sem že velikokrat slišal, da bi moral na kakšen pregled, ampak pošteno povedano, ne upam.

  • Share/Bookmark

Burry Your Idol

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja, Človek v okolju dne 8 Januar, 2008 avtor Človek

Na žalost nisem imel najprej časa, nato pa zaradi zadnjih dogodkov okoli bloga energije, da bi posvetil lepo misel nečemu, kar mi veliko pomeni.

Da živimo v času, kjer mora imeti človek močno voljo in živeti čimbolj zaprt od vsega je vedno bolj jasno, saj v nasprotnem primeru ogroža svoj obstoj in smisel do le tega.

Okolje mi vsiljuje to, da moram žalovati za človeštvom, pa čeprav si tega ne želim, saj to ni dobro in to ni primerno. Ampak žal tako mora biti.

O čem govorim? V zadnjem času je umrl en glasbenik in en ˝soliden koncertni pevec. Glasbenik je prihajal iz Kanade, pevec pa iz Makedonije.

Ko je umrl mladi fant, je okolje okoli mene preplavila ¨žalost˝ in za marsikoga se je svet podrl. Govorilo se je, da je žalovala njegova cela država, njegove pesmi so preplavile vse lestvice, tudi v Sloveniji. Ne dvomim, da je porasla tudi prodaja njegovih ploščkov. Tudi blogi so bili polni žalostnih poslovilnih misli in ˝solza˝.

Bilo je, kot da bi ponovno umrl Tito.

A ko je 24. decembra preminil Oscar Peterson, človek, ki sem mu tudi sam v juniju namenil (v kategoriji glasba), posebno mesto, je vse potekalo kot prej. Kot, da se ne bi zgodilo nič. Umrl je eden najboljših jazz pianistov vseh časov, ampak koga to briga?

Saj res, koga briga nekdo, ki ni bil več mlad, ki ni več ˝flirtal˝ z mladoletnicami, ki ni ˝pel kot slavček˝, pa čeprav v tujem in nerazumljivem jeziku. Komu mar za starčka, ki ni imel ˝urejene kozje bradice˝ in se ni pojavljal v vseh rumenih medijih in komu mar za to, da je dal človeštvu nekaj najlepših skladb vseh časov.

V težkih časih živimo.

Gospod Oscar Peterson, upam in ne dvomim, da je bilo vaše življenje polno vseh stvari, ki so polnile dušo in zahvaljujem se vam za darilo, ki bo ostalo v premnogih srcih. Pa čeprav bolečih, ker si zaslužite več. Ampak koga briga jazz. Kot pravijo naši bratje, neka vam je laka zemlja.

PS.: Post ni bil namenjen razžalitvi omenjenega mladega pevca, o mrtvih vse dobro, temveč zgolj osebnemu zgražanju nad ˝civilizacijo˝.

  • Share/Bookmark

Preassure and time

Objavljeno v Skupno, Človek razmišlja dne 7 Januar, 2008 avtor Človek

Geologija je veda, ki se ukvarja z nastankom in zgradbo Zemlje. In njenim razvojem. Ne vem ali sem si prav zapomnil, upam da sem, bila je angleška verzija, kjer je bilo rečeno it needs pressure and time.

Ta stavek mi je dolgo časa odzvanjal v glavi in razmišljam o tem, ali bi lahko to dejstvo prenesel na vse stvari okoli nas, oz. na življenje samo.

Ko to pišem težko najdem besede, pojma nimam kaj bi rad povedal, a rad bi zapisal, da bi videl, kaj si mislite tudi drugi o tem, ker me dejansko zanima…

Pritisk je sila, ki deluje na nekaj.

Ali se dejansko vse okoli nas ne odvija na ta način? Neka vložena intenzivnost (pritisk) premo sorazmerno s časom (upam, da sem prav uporabil premo sorazmerno :oops: )?

Ali ni dejansko vse kar počnemo odvisno zgolj od vložene energije v nekaj in čas, ki mora preteči?

Stvar sem nekako postavljal v različne situacije.

Recimo, kako pridemo odrežemo drevo? Nekaj časa žagamo. Se pravi žaganje je delo, hitrost delovanja pa je odvisna od same moči žaganja.

Ali kako osvojiti žensko?

Svojo energijo vlagamo v raziskovanje njenih potreb in po določenem času odkrijemo kako to energijo uporabiti za osvojitev. Se pravi izvajanje pritiska vlomljeno s časom. (pritisk ni mišljen kot nadlegovanje ali kaj podobnega, temveč intenzivno iskanje rešitve)

Ali kako priplezati na hrib? Potrebujemo zgolj energijo in čas. Pritisk različnih mišic in čas. No ja in hrib :D

Kako uspeti? Usmeriti moramo misli v tisto kar počnemo in s časom se prikaže rezultat?

Več energije vlagamo v neko početje, manj časa potrebujemo in obratno?

Ali ima to kaj smisla? Pojma nimam, ampak ta misel mi hodi že kar nekaj dni po glavi in se je ne morem znebiti… Mogoče potrebujem nov hobi…

  • Share/Bookmark