Človek

Dragi moj blog, žal mi je, ker sem te zadnje dni zapostavljal, vendar pa ne obžalujem tega, da bo v naslednjih dneh še slabše.

Še zadnjič se v letošnjem letu odpravim na delo, nato pa za nekaj dni izginem tja, kjer stvari dobijo smisel. Tja kjer elektronske naprave nimajo dostopa in kjer me bo obkrožala pristnost slovenskega visokogorja in dobrih ljudi.

A ti moj prijatelj, čuvaj vse, ki te obiščejo. Pošlji jim kup poljubov in dobre volje ter moči, da preživijo še eno leto, čim bolj naravno in udobno.

Ko se vrnem, ti povem kaj pravijo jeleni in do kam sega človeški krik.

Prijatelj moj, ne obžaluj storjenih dejanj, ne obžaluj zamujenih priložnosti. Naj te tegobe tega sveta ne naredijo žalostnega in ne prodaj svoje duše ničvrednim papirnatim sanjam, saj samo njo imaš, ko v tihi noči samuješ na mojem ekranu. Naj ti padci ne jemljejo moči in naj ti vzponi ne prinašajo premočnega vetra pod tvoja krila, ker vedno bo nekdo nad teboj, ki ti jih utegne stopiti.

Vztrajaj pri iskanju Človeka v sebi in to naj bo tvoje vodilo, ko gledaš druge.

Vztrajaj in pomni:

Audaces fortuna iuvat!