Človek

Bilo je že sredi noči in v svoji odsotnosti sem bil rahlo okajen.

Čakal sem. Ura se je počasi premikala in to je bilo edino, kar se je gibalo.

Nepremično sem sedel in buljil v sivino stene, kjer nisem videl ne utehe ne spodbude in vedel sem, da bo vse skupaj bolj kot ne farsa, bolj kot ne igra, katero igramo.

Ko sva se menila za ˝intervju˝ nisem vedel kaj pričakovati in po glavi so mi hodile različne misli, kaj in kako pripraviti, da ne bo izgledalo kot v kalupu. A po drugi strani nisem vedel, kaj bodo vprašanja in kaj dejansko lahko povem, kar do sedaj še nisem..

The Guy on The Couch, mi je delal družbo zgolj zaradi nestrpnosti, ki bi se morebiti razvila v tremo.

Takrat zazvoni telefon. Trenutek se je dramatično stopnjeval in napotki, ki sem ti jih dajal so bili natančni še za slabovidne, vendar očitno ti je utrujenost povzročala težave z eno samo ulico in cesto, ki vodi skozi mesto. Kot kavalir sem se odpravil pred vhod, da bi te pričakal, vendar se mi ni sanjalo, da je to velika zmota pri -10 ° Celzija.

Vse skupaj je potekalo prekomerno sproščeno, dokler nisi priklopila naprave, ki zajame zvok in sliko in ukrade tisti resnični del, ki se dogaja v ozadju. Pa vendar ˝plahutanje˝ ega, kot si se izrazila, ni mogla ustaviti niti vojska, kaj šele leča neke naprave. Pričakoval sem težka vprašanja, nerodno situacijo, ki se ni zgodila, saj bi za to dejanje moral vsaj za delček sekunde prekiniti lastno govorjenje, ki je letelo tja v en dan.

Testiranje spomina in ˝vzdržljivosti˝, skozi različne napitke in druga pomagala, zopet ni obrodilo sadov. Publika je bila bolj kot ne vznemirjena in se je komaj zadrževala v nekaterih trenutkih, v drugih pa je preprosto popustila. V vsem ˝plahutanju˝ sem pozabljal na razsodnost, oliko in vse kar pritiče samemu danemu trenutku.

V glavi je odzvanjala misel, zakaj? In koliko je pametno se izpostaviti na neki točki, kar lahko zgolj v nemogoči situaciji prinese dobro stvar, v veliki večini pa je razgaljenje vredno Ralf Greena in drugih, katerih dejanja se niso najbolje končala.

A po drugi strani nisem želel biti nekdo, ki ne obstaja, biti fikcija in pokvečena realnost, slika, ki ni vredna svojega platna.

V vsem vrtiljaku se je večer počasi prevešal v dan in jutranje prebujanje je postavljalo novo enigmo. Kaj vse se je zgodilo in kaj bi se moralo? Težkost misli v še vedno neprisebnem stanju so motili klici resnosti in vsakdanjega življenja. Čas je zopet minil z nevsakdanjo hitrostjo in kmalu si odšla.

Ostal je le vonj za teboj. Katja, pozabila si štumfe