Človek

Kaj je tisto, kar leže na srce in iz spomina kliče nekaj kar ne obstaja?

Od kod občutek praznine, ki je hkrati obtežujoča in sladko osvobajajoča? Kako lahko pogrešam nekaj, česar ni?

Smo ljudje res tako nepopolni, da nam že vsak, popolnoma nepomemben in prazen namig vzburi misli in ˝srce˝? Kaj dejansko pomeni čutiti?

Je to tisto stanje, ko nekoga ali nekaj potrebujemo toliko, da nam oni sami niti niso pomembni, temveč nas zgolj naša ˝potreba˝ sili v dejanja in čutenje, ki eventuelno s časom izgineva?

Če sta veselje in žalost dražljajsko pogojena, od kod izvirajo dražljaji? Ali je za dražljaj dovolj notranji vzgib, ali pa je potrebna dejansko interakcija?

Je človek, ki je vesel ali bolje prekomerno vesel, se pravi srečen, bolj samodestruktiven, kot tisti ki je v enaki situaciji žalosten, če je dražljaj malenkosten ali enostaven?

Koliko ima pri vsem skupaj opraviti misel, da nekomu veselje, drugemu žalost?

V kolikšni meri se to odraža do sočloveka in kdo ima pravico odločati o tem?

Kdo si lahko brez posledic jemlje pravico do veselja, če s tem povzroča žalost? Je to odvisno od števila ali zgolj volje?

Kaj pomeni živeti z voljo do nesmisla? Kaj je dejansko smiselno? Je človek sploh kaj drugega kot žival, ki reagira na dražljaje in ima zmožnost reproduciranja le teh? Koliko veselja lahko posameznik sploh sprejme, glede na to, da se sam občutek potencira?

Ali pomeni Živeti izkoristiti vsak dani trenutek, ne glede na to koliko je nesmiseln, ali pa Živeti pomeni poiskati smisel danega trenutka, ter ga nato v popolnosti izkoristiti?

Je naš obstoj dejansko odvisen od samega nesmisla? Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje zahtevali več, več od sebe in od drugih, vse tisto, kar nam pripada? Kako bi izgledal svet, kjer bi obstajala volja do smisla?

Zakaj ne morem razumeti veselja v Kiču, nekvaliteti, površnosti, izkoriščanju neukosti in zakaj se ravno sedaj to sprašujem, ko me čakajo gostje?

…

Dober večer. Vesel Božič želim. Kako smo? ….. Ooooo, to je pa lepo. S čim vam lahko postrežemo?