Kdo v resnici smo in kako nas vidijo drugi

Še vedno se nasmiham ob branju teksta, ki ga je zapisala Simona v temi Blogosmetana Party.

Zanimivo mi je, kako malo se dejansko pogovarjamo o tem, kako nas vidijo drugi. Po navadi stojimo za nekimi frazami ali ne poglobljenimi vtisi, ki si jih ustvarimo bodisi s prvim vtisom ali prvim branjem.

Maske, ki si jih natikamo ob vsaki interakciji z drugimi nekako povedo veliko o tem, kaj bi dejansko radi bili in kam v življenju stremimo, čeprav se tega ne zavedamo. In vse je odvisno, kako te maske nosimo oz. koliko smo vešči igre, v katero se spuščamo.

In ko se ˝zavesa˝ spusti smo vedno pred tisto negotovo mislijo, kaj se je dogajalo in zgodilo. Ne glede na to, da si vedno in povsod želimo biti tisto kar smo, je to več ali manj pobožna želja, ki je neuresničljiva. Ker v ozadju samega sebe ne vemo, kdo smo. Ker najtežje je poznati lasten jaz, mimo vseh vsiljenih in priučenih vzorcev, ter vseh ˝potreb˝ po socializaciji in ugajanju, kar zahteva okolje. Redki ljudje so neprilagojeni. Še bolj redki neprilagojeni pa so tisti, ki to niso po sili razmer neke preteklosti.

Vračanje v lasten jaz ali tisto, kar nas dela posebne kot posameznika je zahtevno delo, ki se ga prav tako ne loti vsak, saj se po večini sprehajamo nekje na površju želja in iluzij, da to smo in da to želimo biti. Vendar se vse to izkaže za zmotno, predvsem takrat, ko ta cilj dosežemo.

Zato smo si potrebni. Eden drugemu. Da spregledamo masko, da gledamo levo oko. Da si pomagamo. Čeprav marsikdo misli, da ga drugi ne morejo poznati, je ta misel prav tako zmotna, kot tista, da se sam pozna bolje. Ljudje se enostavno ne poznamo. Smo produkt. Enostaven produkt okolja in časa, ki nam na različne načine zapoveduje, kdo moramo biti že od malega, zato na koncu nismo več tisto kar bi lahko bili, temveč tisto kar moramo.

In ko berem njen opis, si ne morem pomagati, da se ne nasmiham in sprašujem, s čim sem pokazal delčke, ki jih je sestavila. Ok, besedo rejvar (točneje rejver), sem podal sam, ampak sam pomen je lasten, oseben in se ne nanaša na neko subkulturo. Imam kar nekaj besed, ki sem jih priredil za lastno uporabo, med njimi je tudi šara, ki se močno razlikuje od tiste v SSKJju. Rejver v moji glavi pomeni neko izgubljeno dušo, ki se nekako ne znajde v okolju kjer se nahaja, temveč se giba nekje med ˝realnostmi˝. Med željo po smislu in voljo po moči. Je gibanje med krutostjo kapitalizma in ljubeznijo do sočloveka. Ne tič, ne miš. Ali oboje.

  • Share/Bookmark

93 odgovorov na “Kdo v resnici smo in kako nas vidijo drugi”

  1. 1 katarina
    13:01 - 20.12.2007

    jaz pa te sploh ne bi znala opisat. pa saj si videl mojo reakcijo :) )))

    sicer pa … jaz sem kar sem. dokler ne odprem ust (in to je zelo redko) mogoče zgledam nedostopna (ko sklenem roke na trebuhu in se zabumim sama vase), ko pa zaslišim svoj glas pa sem daleč od tega, kar na prvi pogled izraža moje telo. ne maram mask in rada jih snemam. provociram ljudi, da se zbegajo in pogledajo izza maske in eto … včasih je kar strašno videti tisto, kar je zadaj.

    sicerpa ljudi ocenjujem po njihovi energiji, mimiki obraza in telesa, miganju z očmi, ipd. ne toliko po besedah.

  2. 2 pokahontas
    13:06 - 20.12.2007

    zaradi lastnega ega in projeciranja je vedno težko (na prvo žogo) ustvariti pravi(prvi) vtis o nekom …a kaj dejanko sploh je tisto pravo? kot si tudi sam napisal…

  3. 3 Človek Človek
    13:07 - 20.12.2007

    Ja Katarina vem ja, nisva nič govorila :D Sem se bal spremljevalcev z mrkimi pogledi :mrgreen:

    Misliš da bomo dejansko kdaj lahko izvedeli kdo smo.. Ne govorim za maske samo pred drugimi, temveč tudi tiste naše, ki jih nosimo sami sebi…

  4. 4 Človek Človek
    13:14 - 20.12.2007

    Pokahontas ja, če izviramo iz osnove Beauty is in the Eyes of the Beholder (pregovor samo zaradi lažje razlage, lahko bi našel kaj od IDa :D ), seveda, dojemanje okolice in drugih je odvisno od tistega, ki trenutno opazuje in njegovega ne samo ega, temveč tudi nezavednega. In kaj potem dejansko lahko pomenimo v očeh drugega? Koliko smo v tem primeru mi dejansko mi? Najbolj me je fasciniral uvod v neko knjigo (nekaj v zvezi s fotografijo, po moje s faksa, ki jo je imela Anka), da niti dve očesi ne vidita enako… Sluh je v vsakem primeru pogojen s samim dojemanjem, medtem ko nam genetika določa zaznavanje vonja (oblika nosu in sama sestava)… Kaj dejansko zaznavamo, glede nba to, da nam komunikacija peša? Kaj jest sploh bluzim ob enih popoldan? :lol:

  5. 5 pokahontas
    13:19 - 20.12.2007

    saj to je tisto, koliko smo sploh (še) sposobni opazovati nezavedno …vse preveč je tudi umetno sproženih dražljajev, ki nas omejuje …ja imaš prav, dajmo tole tebato prestavit za 12 ur :lol:

  6. 6 Človek Človek
    13:22 - 20.12.2007

    Al pa za 12 let? :lol:

  7. 7 nada
    13:48 - 20.12.2007

    Pa zakaj za vraga toliko razmišljat, analizirat, tuhtat……življenje je treba poenostavit in odvržt balast, preprosto se je treba veselit slehernega dne. Zakaj bi se obremenjeval z maskami, lažmi, igro drugih…tebi naj bo pomemben sedanji čas.Mnoge si razveselil in tudi sam si bil vesel, to je dovolj.

  8. 8 PiPi
    13:55 - 20.12.2007

    zanimivo na kaj vse bo potrebno odgovarjati, ko se bodo zacela porajati konkretna vprasanja “nasih” otrok ob vsem tem prebiranju taksnih in drugacnih zapisov svojih starsev …

    ;)

    .::PiPi::.

  9. 9 anka anka
    13:58 - 20.12.2007

    Nada zakaj? Pojma nimam, stvari pač hodijo po glavi, danes takšne, jutri drugačne. Čeprav gre za veselje do ˝spoznanja˝ tistega, kar je dobro vedeti… Predvsem, kdo smo….

    Pipi, mislim, da ravno nekaj takega, kot je bilo potrebno staršem, ki jim je bilo še manj jasno… :D

  10. 10 Človek Človek
    14:02 - 20.12.2007

    Tisto zgoraj sem bil jaz, ne ni alter ego, samo sem prijateljici pomagal nekaj narediti, pa sem se pozabil odjaviti :lol:

  11. 11 Ana
    14:11 - 20.12.2007

    torej, da bi te nekdo spoznal, bi rabil vsaj pol leta bolj ali manj intenzivnega druženja v različnih situacijah. eno je podoba blogerja, ki so jo ustvaris skozi zapis postov…en mičken delček, pa še tedaj tisti, ki se “kaže” skozi svoje besede ni nujno takšen all the way on and on…potem ga spoznaš prvič na 4 oči in moraš v prvotno miselno shemo spokat nove koščke realnosti ter ustvarit novo podobo oz jo dopolnit z novimi “spoznanji”..pa še vedno si zelooo daleč od resnice heh bilo bi zelo zanimivo naredit en book – zase seveda – v katerem bi ljudje, ki so kdaj koli meli z mano stik, napisali vtise in doživetja, občutenja o meni….potem bi se približali neki sredini…sicer pa smo z različnimi ljudmi tudi sami drugačni…pa ne gre se za pretvarjanje, ampak okoliščine od nas tako “zahtevajo”, da se ne kažemo vedno v eni luči…včasih celo sami sebe presenetimo s svojimi reakcijami, načini komunikacije, izražanja itd, ki jih izzovejo naši sogovorniki … Vtisi so sami po sebi nujno različni…fajn je, če so konstruktivni…in dejansko, koliko je ljudi, toliko različnih oči, okusov in mnenj…odvisno tudi, koliko te ima človek sposobnost “razbrati”… Na Bložiču v primežu pijače, dima, mračne svetlobe, močne glasbe in vsesplošno raztresenga, sproščenega vzdušja so pač predstave o posameznikih bile izredne :D

  12. 12 Morska
    14:12 - 20.12.2007

    Še ena tema, ki se nahaja zaenkrat v moji glavi in čaka na prelitje :) Spoznavanje sebe poteka po dveh poteh.. ena je tista, ko pogledamo vase in odkrivamo svoje lastnosti, jih sprejmemo, spremenimo tiste, ki nam niso všeč in “stavimo” na tiste, ki so dobre. Druga je tista, po kateri nam sporočila o nas podajajo drugi skozi našo interakcijo z njimi. Žal pri slednji prihaja do zapleta ravno zato, ker se vse prevečkrat izogibamo prvi točki. Namreč maska pomeni, da kažemo nek vidik, ki ni v skladu z nami, oziroma je tisto, kar bi želeli pokazati. A ravno zato, ker ni “naša”, z njo nehote prikrijemo tisto pristnost, ki v kombinaciji z masko lahko da popolnoma napačen vtis. Če poznamo sami sebe, lahko napačne predstave drugih kratko malo zavrnemo, kar pomeni, da se ob njih ne počutimo užaljene, prizadete.., ker pač vemo, da to nismo mi. Namreč, če nas prizadanejo, to pomeni, da nimamo razčiščenih stvari pri sebi, da nam je nekdo “vrgel” naprej neko lastnost, ki je sami ne sprejemamo in namesto, da bi le to popravili za ceno obrambe napademo nazaj. Biti to, kar smo, je smiselno le pod pogojem, če vemo, kaj smo. Ponavadi pa je večinoma tako, da smo tisto, kar želimo biti, ne zavedamo pa se, da je ravno to tista maska, ki našo sliko izmaliči. Sporočila drugih o nas so dobrodošla, ker skozi njih lahko spoznamo, kako delujemo v družbi, katere lastnosti velja “staviti” in vzpodbujati in katere spremeniti. Seveda je dobro, da so ta sporočila podana na primeren način, to je tak, da so namenjena našemu vedenju in ne osebnosti. Razlika je, če nekomu rečeš, da je “attention whore” ali če rečeš, da se kdaj vede tako, kot da si močno želi pozornosti. V prvem primeru bo oseba užaljena, degradirana in bo sovražno napadla nazaj z zanikanem, v drugem primeru pa se bo lahko zamislila nad tem, ali je morda “kritika” na mestu in potem delala na temu, da to izboljša, če ji je seveda do tega. Večinoma pa je tako, da sami sebe nočemo poznati in namesto tega “spoznavamo” druge, iščemo njihove slabosti in z njimi “tolažimo” svoje pomanjkljivosti. Pomembna pa je tudi previdnost pri podajanju ocen drugih, saj je kratka interakcija, ki se po možnosti dogaja v neki specifični situaciji (primer zabave) veliko premalo za neko realno oceno posameznika.

  13. 13 katarina katarina
    14:13 - 20.12.2007

    človek: ne veš kdo si? si na to vprašanje kdo sem? nisi nikoli odgovarjal? ti si vse tisto, kar misliš, delaš, ustvarjaš, soustvarjaš, vsa tvoja energija, preteklost, poznanstva, vse interakcije, potovanja, vse, kar ima kakršnokoli zvezo s tabo. :) čist na izi ,a ne. to vse si ti. zdaj pa je odvisno od tebe, koliko tega si priznaš in koliko te.

  14. 14 Človek Človek
    14:17 - 20.12.2007

    Ana, kot prvo se ta zapis ni naslanjal na Simonino pisanje, temveč zgolj razmišljanje, kateremu je tisto bil povod. Kot drugo pa se ne strinjam s tvojimi ugibanji o času, ki mora preteči, da lahko človeka spoznaš, saj človeka lahko ˝poznaš˝ celo življenje, ampak ga ne poznaš, ker poznaš njegove ˝utečene˝ navade, privzete misli, naučene vzorce ipd… Vprašanje je kdo si, če bi se rodil drugje, ali drugače…

  15. 15 Človek Človek
    14:28 - 20.12.2007

    Morska in Katarina, to je zopet zgolj ˝površinska analiza˝… Kako spoznati sebe? je vprašanje, ki zahteva analizo od samega spočetja in vzajemnost genetike, ter vse dogodke in učenosti, ki so nas zaznamovali. Katarina kako veš, da tisto kar misliš ni le priučen način(verjetno je)razmišljanja, ki ti ga je podaril oče ali učiteljica. Seveda se z vajinimi mislimi strinjam, ampak to je le del nas, analiza pa je popolno nasprotje od vzgibov in vzgonov našega Jaza.

    Za vsako stvar, ki jo storimo pač moramo iti v daljno preteklost, ko smo to prvič storili in seveda upoštevati arhetipe… Recimo marsikomu se je zdelo čudno in tudi meni, zakaj se dostikrat vsedem na školjko, ko moram lulat (tam kjer ni pisoarja). Banalen primer, ki veliko pove. In tudi sam sem že vmes pozabil, ker je stvar prišla v navado ergo je nek del mene. In ko sem o tem razmišljal, sem se spomnil, da sem nekje 8-9 let nazaj, ko sem pričel živeti sam, dojel, da bom zaradi tega početja imel manj dela v toaletah s čiščenjem. S katero nogo vstajamo? S katero nogo stopiš iz hiše. Katero rokavico najprej oblečeš? Kako daleč od roba cesti hodiš ko se sprehajaš? Zakaj obožujem grizljanje? Zakaj včasih spim na trebuhu, drugič po strani, tretjič na hrbtu? Zakaj imam rad črno barvo? Zakaj se strinjam z izjavo (ne spomnim se več čigava je bila), da je Jeans izgovor za tiste brez domišljije in okusa? Zakaj sem si to sploh zapomnil? Zakaj se spomnim izrečenih besed ali skoraj celotnih del, a avtorja ne? Huh.. Zakaj to pišem na blogu? :lol:

  16. 16 pika pika
    14:33 - 20.12.2007

    Ooooo, kako se bom elegantno skrila v senco tvojega ramišljanja! Tile strahci in dileme me lovijo te dni, ko splavljam svoj/najin blog. Zaenkrat še nisem našla dovolj velikega “špegla”, tako da pogovori med jaz, Jaz, “jaz”, jst in Jst še potekajo, sem dobila pa tule en nepričakovan pospešek. Paziiii, pristajaaaaam. TUP. Se zahvaljujem, da si mi ukradel temo, meni ne bi šla tako gladko od tipk ;-) .

  17. 17 Človek Človek
    14:36 - 20.12.2007

    Pika to pa ne vela, zdaj iščeš izgovore zato da ne pišeš :D

  18. 18 pika pika
    14:41 - 20.12.2007

    Odločno zanikam! V glavi mi brni tisoč stvari, pred vsemi temi temami je pa tole razmišljanje, ki ga moram malo prebavit in obdelat. Zelo na debelo sem pogledala tvojo objavo in se z lahkoto odločila, da ti ne konkuriram, to priznam :-) !

  19. 19 Morska
    14:41 - 20.12.2007

    Nisem govorila o načinih spoznavanja samega sebe :P Za to bom enkrat napisala prispevek :P Zadeva je seveda kompleksna, morda se je ravno zato tako izogibamo. Je pa res, da ni treba recimo iskati vprašanja na vse odgovore. To, zakaj ležiš na trebuhu namreč najbrž nima neke globlje vrednosti razen tega, da ti tako pač paše, pa še kake fizioške in antropološke zakonitosti bi se našlo za razlago. Pomembno so vprašanja kot recimo “zakaj zmrznem, ko mi nekdo da kritiko” ali “zakaj vedno izberem napačnega partnerja”, “zakaj se pogosto vedem kot moj fotr”, “zakaj me ljudje imajo za nedostopnega” in podobno. Izvor odgovorov seveda sega v otroštvo, kjer se je nek proces začel, nadaljeval skozi druga obdobja, se nadgrajeval in “pobiral” koščke raznih izkustev, v katerih se je poglabljal ali spreminjal in rezultat smo mi v danem trenutku. Začetek je kar se da preprost…edini pogoj je zavedanje… ko se zaveš neke svoje reakcije, jo pričneš analizirati. In tako narediš pri vseh ostalih. Ponavadi so to reakcije, ki ti niso všeč oziroma sprožijo neke negativne občutke pri tebi in morda pri drugih. Potem pa to samo “treniraš” in postopoma dodajaš dele sestavljanke. Pri tem se moraš zavedat, da ne moreš dobiti vseh odgovorov naenkrat in da je za to poreben čas. Zato si moraš postavljati posamezna vprašanja. En primer… sama sem ugotovila, da mi dela probleme biti sama. Dolgo temu nisem namenjala pozornosti in zato seveda tega nisem videla kot problem. Ko sem ugotovila, da to vpliva na kar nekaj vidikov mojega življenja, sem se namenila to preučiti. In sem ugotovila, da sem se tega “naučila” od mame, ker je pač govorila in mi kazala stvari, kako ona ni znala biti sama. In sem to pač prevzela od nje in podzavestno furala s seboj. Zdaj, ko to vem, lahko to spremenim. Ni mi treba več tega prevzemati, ampak lahko dejansko pogledam na “biti sam” z druge, svoje perspektive in si reči, da je tisti strah samo posledica prevzetih vzorcev iz otroštva, ki pa mi jih ni potrebno vzeti za svoje. Je pa res to bolj površinsko razglabljanje… ker pač nimam tok časa za pisat, pa tudi dvomim, da se da komu preveč brat :) Lahko se pa kdaj zmenva za kako “seanso”, pa ti še kaj povem :)

  20. 20 PiPi
    14:44 - 20.12.2007

    @Anka – dvomim, sam sem mnenja, da bo potrebnega vec truda, predvsem vec angaziranja v zagovarjanju “vrednot”, ki jih utegnemo vsiljevat svojim otrokom, vendar z popisanim dosjejem na netu. Nasim starsem je bilo v tem pogledu bistveno lazje, ceprav so morebiti bili bolj zmedeni – v njihove dosjeje nismo imeli vpogleda :)

    .::PiPi::.

  21. 21 Človek Človek
    15:00 - 20.12.2007

    Hehe, Morska saj sem vedel, da sva se nekje izgubila.. Ja ti govoriš o psihoanalizi, ki meni ne dela preglavic.. Očitno nisem dovolj jasno izrazil misli… Biti sam je bil tudi tisti ˝vrhovni˝ strah, ki sem ga tudi sam odpravljal kakih 10 let nazaj, ko sem se prvič srečeval s tem… Ampak pustiva to… S tem določamo svoje profile, svoja nagnjenja, ampak ne pridemo do nezavednega. To so vzvodi. Ampak kaj povzroča te vzvode? Reciva eno vprašanje, ki sem ga dobil od starega prijatelja, ko sem hodil še v šolo in sem jaz bral nićeta on pa nekaj v vezi z računalniki. On je danes direktor nekega velikega podjetja, jaz sem Rejver :lol: Pa me vpraša, zakaj to sploh berem? Zakaj me to sploh zanima? In še danes ne vem, zakaj… In nenazadnje, zakaj se sploh obremenjujem s takimi vprašanji, če bi lahko živel normalno, plodno življenje? Zakaj hudič ne da miru? :lol:

  22. 22 Morska
    15:03 - 20.12.2007

    Do nezavednega pridemo, ko to ozavestimo, sicer ostane nezavedno. SImple :P Saj to je psiho analiza :P Saj veš.. večina našega vedenja je podzavestna, zato pa ljudje ostajajo na mestu, ker se tega sploh ne zavedajo.

  23. 23 Človek Človek
    15:04 - 20.12.2007

    Pipi, tisto sem bil jaz, ne Anka, sem že napisal… Mislil sem pa to, ko si spraševal, da bomo otrokom razlagali tako kot smo Mi razlagali staršem, ko smo se pričeli prvič odkrito pogovarjati. ko sem pokadil prvi cigaret in sem prinesel škatlico domov in rekel jaz pa kadim! Pa mi reče mati – od kdaj? Pa rečem jaz- od danes. Danes sem probal in mi je všeč… Oče je rekel kot vedno, da nisem normalen (kar je še danes kompliment), mati mi jke pa enega vzela (so bili Benson & Hedges :lol: ) Poanta?

    V življenju se moram naučiti biti srečen, tako bom otroku lahko dal vedeti, da ta možnost obstaja, njegova pot pa bo njegova. Bolje kot pa da mu ves zafrustriran ker v življenju nisem živel razlagam omejitve, ki ne prinesejo sreče. Učila se bova eden od drugega, in vsi bomo hodili po hiši goli (dokler bo seveda to letom primerno ;) )

  24. 24 Človek Človek
    15:06 - 20.12.2007

    Morska ja, ampak od kod pride nezavedno? Samo ne mi rečt iz vesolja, ker zbrišem blog :lol: Maaaaa morilca :lol:

  25. 25 Človek Človek
    15:06 - 20.12.2007

    Pika telepatija? Včeraj so mi jo razlagali, mogoče mi je kaj ostalo :D

  26. 26 dr. filomena dr. filomena
    15:13 - 20.12.2007

    Smo glina, ki jo gnetemo sami in naše okolje. Spreminjamo se od rojstva do smrti. Kako nas vidijo drugi, ni odvisno samo od maske, ki si jo nadanemo v komunikaciji z njimi, ampak tudi od očal, skozi katera gledajo sami.

  27. 27 dr. filomena dr. filomena
    15:15 - 20.12.2007

    PS: zame zabavno spoznanje z Bložiča: iz meni popolnoma neznanih razlogov je cel kup ljudi mislilo, da je dr. Filomena moški. Duh?! :-D

  28. 28 Ana
    15:15 - 20.12.2007

    komentar ni bil v celoti replika na Simonino zadevo…sem pač razmišljala konkretno o tem primeru… Glede časa karikiram, vsekakor pa skozi čas spoznaš posameznika v neki bolj ali manj zaokroženi celoti…seveda dokončnega spoznanja ni za nič na svetu…če je to spoznavanje intenzivno, vzajemno, željeno in povsem čisto, iskreno….seveda dobiš neko sliko. “ampak ga ne poznaš, ker poznaš njegove ˝utečene˝ navade, privzete misli, naučene vzorce ipd…” – to človek med drugim tudi JE….poleg tega spoznaš še vrsto drugih plasti…

    Poznaš se toliko, kolikor si sposoben odkrivat samega sebe, kolk si sposoben razumet vzgibe, in druge osebnostne sestavine…mariskaj nam ostane zakrito…sicer pa je to en bolj ali manj začaran krog, nihče nima “bolj prav”….smo vse to, kar mislimo, da smo, česar se ne zavedamo in kar drugi mislijo o nas…poleg tega, da se lahko seveda bolje poznamo v tistih sferah, ki so drugim večino časa zakrite…. ne verjamem v neko stalnost…smo vedno v procesu spreminjanja… tudi v maskah ne vidim vedno negativnosti…odvisno kako se jih interpretira, v kerem kontextu….to je prej kakšna metafora…kakor igranje vlog….ki so nam pač dane…

    “…tisto, kar bi lahko bili?” …vedno smo lahko še nekaj in nekaj…in vsakič smo lahko tud tisto, kar bi lahko bili, kar si želimo biti…kar moramo biti – to je v nekaterih pogledih neizogibno, nekaj se MORA samo po sebi. oz nekaj SMO pač zato, ker smo ljudje…če hočeš la nočeš…

    “Zakaj včasih spim na trebuhu, drugič po strani, tretjič na hrbtu?” – :lol: Tu ni globlje filozofije. Vsako uro sem v drugem položaju, ker telo moti, da je nameščeno predolgo časa samo na eni strani… :D

    morska —> “Večinoma pa je tako, da sami sebe nočemo poznati in namesto tega “spoznavamo” druge” – tedaj najlažje vidimo, to kar sami nismo, kar sami pri sebi pogrešamo ali si želimo, da bi bili…

  29. 29 PiPi
    15:17 - 20.12.2007

    @Clovek, se strinjam, da so omejitve vedno kamen spotike … je pa za starsa ( govorim iz lastnih izkusenj ) to hudicevo naporno :)

    Ce se ti da, mi prosim odgovori na temo zadnjega dela tvojega zadnjega stavka “… dokler bo seveda to letom primerno …”

    Je to omejitev, pri kom, tebi?

    Drugace pa uzivaj, z veseljem te berem!

    :)

    .::PiPi::.

  30. 30 Človek Človek
    15:18 - 20.12.2007

    Filomena se strinjam ja, saj sem nekaj takega tudi napisal, ali pa je ostalo to v moji glavi. Očala drugega so največji problem pri vsem tem ja… Ps.: Dvojnik? :D

  31. 31 katarina
    15:24 - 20.12.2007

    človek: malo v pomoč: v nezavednem se skriva vse tisto, kar smo potlačili – travme, zlorabe, žalostni dogodki, vse tisto, kar nismo mogli zavestno “predelat”. in tako se recimo nekomu v otroštvu zgodi spolno nasilje, pa kot otrok tega nerazume, ve pa, da je strašno, in potlači to vase, zavestno pa v odraslem življenju dela določene gibe ali se česa boji ali kaj drugega, kar je povezano s tistim dogovdkom iz otroštva, on pa si tega ne zna razlagat. in v takem primeru pride v poštev psihoanaliza ali pa hipnoza. ampak tudi pri tem ni rečeno, da bo človek svojo travmo ozavestil, ker zna bit tako boleča, da se noče soočit z njo.

    jaz verjamem, da mi sanje pošiljajo stvari iz podzavesti. to pa zato, ker včasih v polsnu brskam po davni preteklosti in se trudim – prav res delam na tem – da bi se česa spomnila – dogodkov, občutkov, ljudi, in se tudi potem spomnim in to ozavestim in ko sem popolnoma budna potem o tem, kar sem potegnila ven v polsnu, razmišljam in se soočam s tem.

  32. 32 Človek Človek
    15:29 - 20.12.2007

    Ana, kako ti finofajn skačeš :lol: Ampak da se ne spuščam v ponovno odgovarjanje, mislim, da sem v naslednjih komentarjih predvsem Morski povedal malo bolj natančno kam ciljam… Pa tudi položaj pri spanju ni tako enostavna zadeva, ker se že v samem REMu sprehodiš skozi štiri faze sanjanja, kar se odraža tudi pri legi telesa… In mislil sem bolj na to, zakaj se tako uležem, enkrat tako, drugič drugače, ne kako se zbudim… In zakaj se nekaj mora?

    Pipi… glede golote, ja dobro vprašanje, na katerega sedaj še nimam odgovora, Nekako se ni preveč dobro oddaljevati od soljudi, se pravi neke norme morajo biti osvojene, če zaradi drugega ne, vsaj zaradi interakcije in lažjega preživetja… Mogoče se bo potrebno prepustiti občutkom (ki pa zopet lažejo) ampak v vsakem primeru, do tretjega leta sigurno… No ja, seveda če bom uspel najprej najti ženko in jo potem še v to prepričat :lol: Me veseli, da ti sede moje ˝ropotanje˝ in tudi ti čimbolj uživej. lp d.

  33. 33 Morska
    15:30 - 20.12.2007

    Nezavedno prihaja iz istega kraja kot mi. Zdaj pa je odvisno, komu prisipuješ “avtorstvo” človeka. Eni pač bogu, eni vesolju, eni jajcu in podobno :)

  34. 34 Morska
    15:34 - 20.12.2007

    Katarina: V nezavednem niso samo negativne, potlačene stvari, ampak tudi tiste sposobnosti, ki postanejo avtomatske. Nezavedno naprimer peljemo avto, ker pri tem ne razmišljamo, kako bomo pritiskali na gas, sklopko… Nezavedno je vse, kar počnemo brez “misli na to, da to počnemo”. Zato tudi kdaj počnemo nekaj neprimernega, pa to vlečemo,ker enostavno “ne vemo”, da to počnemo.

  35. 35 Človek Človek
    15:34 - 20.12.2007

    Katarina to vem ja, seveda, nezavedno je pač hard disk :D Kar se travm tiče, pa dejansko ne znam povedati ničesar, ker ali jih sam dejansko nimam, ali pa sem se toliko ˝prepričal˝ v njihovo nepomembnost, da me ne moti njihovo delovanje. Vsako stvar jemljem kot izkušno in šolo, res pa je,d a nisem imel tako globokih ran ja, razen kakih batin in drugih telesnih poškodb. No ja pa mal Babe :lol: Ampak to je lušno :D

  36. 36 Človek Človek
    15:36 - 20.12.2007

    Eh Morska, vidiš, to je tisto kamor na koncu pridemo… Vedno znova… K avtorskim pravicam :lol:

  37. 37 Ana
    15:36 - 20.12.2007

    In mislil sem bolj na to, zakaj se tako uležem, enkrat tako, drugič drugače, ne kako se zbudim —— ja seeeeeej, kdo je govoril o tem kako se zbudiš. O položajih ja…tud to sem nekaj časa sama spremljala, ampak… PUSTI ZAKAJ. :lol: druga vprašanja, ki si jih nanizal so bolj smiselna :D

    ja ja…saj vse berem….tu je itak več vidikov, ki se jih da obravnavat…

  38. 38 katarina
    15:42 - 20.12.2007

    človek: saj pravih travm se ne spomniš. :) zato tudi ne veš, da so. imaš pa kakšne čudne gibe (npr. skloniš glavo, ko kdo dvigne roko), te je strah iti v klet, ne upaš si v gozd … neko tako obnašanje, ki ga ne znaš razložit, je pa del tebe. no, tako obnašanje je posledica nečesa hudega, kar se ti je zgodilo nekoč, pa ti ne veš za to. in če ti tega nimaš … ampak prav nič takega … potem se ti mogoče res ni zgodilo nič takega.

  39. 39 katarina
    15:43 - 20.12.2007

    morska: to pa prvič slišim.

  40. 40 Morska
    15:49 - 20.12.2007

    Katarina: To da skloniš glavo, ko nekdo dvigne roko, ali pa te je strah iti v gozd, ni nujno posledica travme, ampak izkušenj, ki niso vse travmatske. Gre za intenziteto doživljanja. Sklonitev glave je nek avtomatski refleks, ker pač pričakujemo, da gesta dviga roke pomeni, da jih bomo dobili po glavi. To je naučen pogojni refleks. Tako kot naprimer podgane ali miši ne smeš prijemati od zgoraj, ker to zanjo pomeni plenilca, ki prihaja od zgoraj (ptice ujede) in se bo zato branila. Travme se ponavadi kažejo v nekih iracionalnih strahovih, ki so intentitetno zelo močni. Recimo to, da se začneš potiti, tresti in podobno že ob preprosti interakciji z nadrejenim, nasprotnim spolom…. to je seveda karikirano.

  41. 41 Človek Človek
    15:54 - 20.12.2007

    Katarina, sem želel odgovorit, pa me je Morska prehitela :D

  42. 42 Človek Človek
    15:55 - 20.12.2007

    Ana, ja saj si se ti ˝usedla˝ na ležanje :D … Ti kar povej svoj vidik, saj zato pa debatiramo, če se boš pa motila, te bo pa Morska po prstih :mrgreen:

  43. 43 Morska
    15:57 - 20.12.2007

    Morska ne bo po prstih :P Res da so jo baje zamenjali z Zlobo nekateri, ampak tako kot Zloba ni zloba, tako tudi Morska ni:P Če kaj znam, to razložim, vsak pa ima svoje mnenje in svoj pogled. :)

  44. 44 Človek Človek
    16:01 - 20.12.2007

    Hehe, sej vem da nisi, mal hecam… V glavnem družba, hvala za klepet, šibam v kavarno, medtem ko bom postregel kako kavo, bom goste spraševal, če vedo kdo dejansko so :lol:

  45. 45 dr. filomena dr. filomena
    16:31 - 20.12.2007

    A vemo, v katero kavarno?

  46. 46 Morska
    16:34 - 20.12.2007

    Jaz ne, a ti veš? :) Upam, da jih bo vprašal še, na podlagi česa vedo, da so to, kar pravijo, da so :)

  47. 47 simonarebolj simonarebolj
    16:56 - 20.12.2007

    @Človek: Ja, res, Človek, zanimivo, kako malo se pogovarjamo o tem, kako nas vidijo drugi. Po eni strani. Po drugi strani pa mislim, da oba dobro veva, da je to totalno logična zadeva, zakaj ne. Ker nočemo vedeti in ker si z molkom o drugih nekako kupujemo vstopnico v svet nedotakljivosti in varne iluzije, ki si jo gradimo o sebi in o drugih, predvsem o tistih, za katere radi vidimo, da vstopajo v naš film in nam ga pomagajo prikorojevat. Pogledi nase in na drugega so brutalni, tudi če so zgolj asociativni. Seveda so različni. Jaz sem imela že to veliko srečo, da sem bila priča, ko sta se dva dobesedno skregala za mizo o meni … kakor me onadva vidita … seveda sta se onadva spoznala prvič. Informaciji z obeh zornih kotov sta bili zanimivi. In v obeh košček resnice, pa tudi veliko fantazij oziroma preslikav svojih hotenj name. Če bi bili ljudje sposobni pogleda nase in na druge z distance, kot na dogajanje na odru, bi lahko ravno te informacije in vtise sprejemali in se iz njih marsikaj naučili. V kolikor pa se tretira vsak vtis kot napad na osebno integriteto, ki vedno služi nekakšni skreirani manipulaciji poze, s katero bi rad to in ono, dobimo samo lažnive odzive in nizkoten fajt. Namesto da bi se preprosto samo zamislili nad zadevo in pač povedali svoje mnenje, če ga imamo sploh! Zato imamo filme, da nam govorijo o tem in onem, pa literaturo, gledališče itd. In, bohnedaj, da se notri pojavi kakšno resnično ime! Takrat nastopi cenzura! Več je resnice, večja je sla po cenzuri. Tudi če je zapisana laž, se velikokrat izkaže z vzporedno tretiranega aspekta svetov za resnico. Vsaj tako odreagira besno prizadeti … he, he …! In koliko se nas dotakne teater, film ali literatura??? Zelo malo. V kotičku možganov vedno močno sveti odrešilna biljka, da je Ana Karenina vendarle izmišljen lik in ta brljivka sveti najmočneje po potrebi posameznika. In koliko ljudi sploh kaj bere, hodi v teater, gleda filme? Ja, samo tiste najraje ta najbolj plitke, zabavne in brezvezne. Kar po mojem mnenju izvira v resnici iz globokega strahu pred ogledalom vsega možno obstoječega o ljudeh in v ljudeh. Ljudje so pa vse. Ves svet. Brez ljudi ta svet za nas sploh ne obstaja. In sploh ne gre za to, koliko nekdo, ki refleksijo ima v glavi, koga dobro pozna. Se strinjam s tabo, da nekoga v eni uri lahko spoznaš bolje kot koga drugega v tridesetih letih. Ammpak zame tudi to sploh nima kakšnega posebnega pomena, kar se tiče podajanja refleksij in mnenj. Dobro poznat nekoga ima smisel izključno iz koristoljubnih namenov. Da veš, kaj lahko dobiš in ali lahko kaj daš, kar bi temu in temu nekaj pomenilo. Refleksije o ljudeh pa so bolj pomembne, ne zaradi marionete, ki je omenjen kot nosilec vtisa. Skratka, ni štos v tem, da meni nekdo razlaga, kako je on pravzaprav drugačen, pa koliko še ne vem o njem. Zaboga! Saj je bil konec koncev moj zapis jasno podan kot vtis na ljudi, ki sem jih srečala prvič! Torej je to to! Ne potrebujem nikogar poznat sploh! Poznavanje človeka je pri tem totalno irelevantno. Čeprav je ravno z blogovske sfere fajn to, da bi lahko dobila protirefleksije, ki bi spet podale kakšno zanimivo informacijo. Tale tvoja je že zanimiva in redkost. Celo o nečem priča, razmišlja. Si kdaj pomislil, zakaj je večina blogov tako dolgocajtnih in brezveznih? Kljub anonimnosti! Zakaj so bili najbolj brezvezno dolgocajtni od vseh ravno zapisi o srečanju v živo? Ali lahko z identifikacijo blogerjev pričakujemo večjo kritičnost in več resničnega mišljenja ali še manj od relativne anonime, kjer se prav tako tekmuje za priljubljenost? Jaz mislim, da še manj. Samo interesi so.

    Sem počaščena, hihi …, da si vtaknil moj del zapisa v svoj profil. In hvala za lektorsko opozorilo na besedo rejver, s katero imam malo opravka, moj SSKJ je pa ne pozna, ko sem brskala po raznih medijskih virih, pa se pojavljata dokaj enakopravno obe verziji. Kurc. No … me pa čudi, da se ti zdi čudno od kod meni tak vtis, glede na to, da si ga v svojem zapisu skozi moje oči tudi sam opisal podobno. Saj iz mojega odstavka v točkah, da si pikica drugačnosti z balkončka med rejverji in skozi naštevanje vseh asociacij ob srečanju s tabo, odseva, da razumem, da nisi samo klasično definiran rejver … da sam v tem vidiš mnogo več v duhovnem smislu … skratka, veliko plasti itd. Še posebej s tistim delom o tako človeškem, da postajaš vesoljec … ne vem, se mi zdi, da se zadeva sklada ravno s tvojo repliko. Edino foro vidim v tem, da je notri tudi delček mene, mojega pogleda na primer na skupino rejverjev, kar je tudi naznačeno, da je pač moje videnje njih in spet … bi lahko bila čreda s prenekatero drugo etiketo. Tudi metalci, birokrati ali filmske zvezde … vse je to zame eno in isto “sranje”, če je tako, kot sem napisala … da so tam zato, da se skrijejo in ne zato, da bi nekaj doumeli.

    Lp

  48. 48 Rado Rado
    17:10 - 20.12.2007

    Človek je v treh pojavnih oblikah.

    1. Človek je takšen, kot ga vidijo drugi.
    2. Človek je takšen, za kakršnega se ima sam.
    3. Človek je takšen, kakršen je v resnici.
  49. 49 katja katja
    17:56 - 20.12.2007

    e, to je super izhodišče…odlična tema, človek! …sam nimam zdele časa. mam pa zelooo veliko za povedat…bom pol, ko končam s snemanjem švica ;)

  50. 50 katarina katarina
    18:49 - 20.12.2007

    morska: sem dala za primer svoje reakcije, za katere dolgo nisem vedela, zakaj jih delam. enako je bilo, ko sem bila z moškim, ki je bil poraščen in mi je šlo na kozlanje, ko sem to videla. pa niti za sklonitev glave, niti za to slednje nisem vedela, od kod prihaja. doker … nisem začela kopat in skopala da me je oče kot majhno strašil s tem, da je dvignil roko nad mano in enkrat udrali, drugič ne, tretjič se je zasmejal, pa potem spet udaril … in potem dolgo let ni bilo nič, ko pa je enkrat moj šef dvignil roko stoječ pred mano, sem se stisnila v dve gubi in pokrila glavo z rokami. bilo je … uh groteskno … sem tudi zlo jokala takrat .. pa nisem vedela zakaj. tko da … ne vem, to ni bil moj refleks, ker leta in leta tega nisem naredila. potem pa … je nekaj v meni očitno vklopilo to gesto.

    tko da se v dotičnem primeru ne morem stirnjati s tvojo razlago, lahko pa drži v kakšnem drugem primeru.

  51. 51 vasijav
    20:43 - 20.12.2007

    smo to kar smo počeli do sedaj in bomo to kar počnemo sedaj – amen :D

  52. 52 dr. filomena dr. filomena
    21:24 - 20.12.2007

    @Rado: Madoniš, človek je pa res poseben. Kar tri pojavne oblike! Kaj pa ostali blogerji?

  53. 53 dr. filomena dr. filomena
    21:26 - 20.12.2007

    @Morska: Nimam pojma, bi pa rada vedela :) Upam, da jih bo naprej nadlegoval šele po tem, ko mu bodo dali napitnino. Aja, ups, če bodo Slovenci, jih po vsej verjetnosti lahko ponadleguje že prej… ne bo posebne razlike :D

  54. 54 Ana
    23:11 - 20.12.2007

    kako lahko mi, ljudje, govorimo o resnici? in določamo, da jih je več in da obstaja vseeno TISTA ENA tam nekje, ki določa, kaj dejansko smo….to, kar dojemamo, to kar smo mozni razumet, spoznavat – to je to. Imamo globočine z vsemi moznimi nivoji, vedno nam bo nekaj skrito, ker pač nismo tako pronicljivi, nismo morda sposobni vsega razumet, ali pa koncu koncev ne zelimo… Tisto, kar smo v resnici, nihče ne more dokazat…to je megla….kaj je resnica…?1 Čisto vsaka predstava nas definira, nas določa, nas opisuje…vse tisto (razni opisniki, vtisi, predstave) smo (mozno, ni pa nujno)… Najbolj nenavadno sem se počutila, ob enih parih trenutkih v preteklosti…ko sem dozivela nekaj, kar še nikoli poprej nisem…obcutila v sebi neke vzgibe, nekaj se mi je jasno pokazalo, odkrilo, kar še nism poznala…kot da sem si na nekaj odgovorila al kako – tezko opisem…za to ni nihce mogel zvedet, ne videt, ne obcutit, ne razumet…če delaš na tem in se sprašuješ, širiš zavest, s tem koplješ v sebe…morda tedaj odkrivas t.i. resnico ja…

    človek….moje telo je pač nemirno :mrgreen: zato rabi čez noč spremembe pozicij…nekje me začne bolet, motit, dušit, srbet, ali ker del telesa rata “omrtvičen”…pa se rolam v desno, v levo, v klobcicu, na trebuhu, na hrbtu, z nogami na vse strani…iz vsega bi lahko spletenicli psihološke razlage – človek v tem uživa verjetno, da išče globlje razloge, da mu ni dolgčas ;)

  55. 55 Človek Človek
    23:24 - 20.12.2007

    Simona res, je lažje je nevedeti. Tako kot sam nisem vprašal, zakaj gey in bi? :lol: Ne hecam se, tudi teh besed sem navajen, kako ne bi bil, če jih slišiš iz ust lastne matere :lol: Ja res je, ta informacija je dejansko namenjena samo v smeri koristi, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli svojega življenja, zaradi raziskovanja drugega.

    Seveda sem uporabil tvoj opis, ker je bil natančen. Še preveč, kolikor sem se uspel spoznati do sedaj. In rejver/rejvar ni tak kamen spotike, razen zaradi tega, da me rejvar asociira na ajvar :mrgreen: Sicer proti njem nimam nič in sem baje v prejšnjem življenju nosil rdeče lase, ko sem pobijal nedolžne ženske (serijski morilec pač, klasika :D ), ampak nisem pa ravno ljubitelj. :D Me pa veseli, da sem jo prav razumel. Verjameš, da se trenutno ne bi upal spustiti v opis tebe? Verjetno tudi zaradi tega, ker sem večinoma govoril jaz… Ropotulja… :D Vendar vsekakor to niso bile zadnje besede in vnovično snidenje je močno zaželjeno. ;)

  56. 56 Človek Človek
    23:29 - 20.12.2007

    Filomena in Morska, neka kavarnica v Radovljici, lušna, domača. In ja, eno osebo sem vprašal in dobil sem odgovor: Zresni se :mrgreen: Ampak napitnina je vseeno bila :lol: Namreč vprašala sem gospoda, ki z družbo vsakodnevno zahajajo v lokal, skupina petih starejših možakov, z zanimivo preteklostjo in sedanjostjo. Na kupu so slikar, bivši novinar, bivši zdravnik, bivši sodnik in eden, ki pa ni ravno zgovoren, tako da o njem ne vem nič. Tudi kave ne naroči, se mu zdi samuemovno, da le to dobi in to na svoj način, malce podaljšano v ˝posebno šalico˝, rjavi sladkor in točno 1 dcl vode :mrgreen: Vprašal sem sodnika, ker je najbolj zgovoren in ciničen. :lol: Samo meni res na časa preveč dogaja :lol:

  57. 57 Človek Človek
    23:31 - 20.12.2007

    Ana, subjektivnost ˝resnice˝ ne postavlja le to pod vprašaj. Tudi subjektivnost okusa ni pomemben faktor pri kvaliteti, temveč dejanske lastnosti in vsebina. KAr se pa tiče spanja ipd., jaz teh težav nimam, tako kot se uležem, zaspim… Včasih se sploh ne uležem… :mrgreen: Je pa res, da je dolgčas sovražnik… ;)

  58. 58 Človek Človek
    23:34 - 20.12.2007

    Rado, skoraj bi te zgrešil… Resnica z veliko ali z malo?

  59. 59 Človek Človek
    23:43 - 20.12.2007

    Hmm, ja, zakaj jaz berem maile v nasprotni smeri? :D Katja, te čakamo, nismo te zgrešili ;)

  60. 60 katja katja
    23:58 - 20.12.2007

    evo mene. poslušte ljudje. nepopisani listi smo, ko se rodimo. z ali brez genetskih okvar. eno je tvoje telo, tega lahko raztegujemo in mečkamo in pedenamo in kamufliramo in razfukavamo in hujšamo in debelimo in – eni celo- režemo in sekljamo….in valda se to odraža tudi na tistem drugem Jazu (ma, briga me, loh mu rečete duša, bistvo, whatever…). vem, da bodo to zanikali, ampak ljudje se od rojstva do smrti fakina spreminamo (to zato, ker že slišim tipe…ma, mene se ne da spremenit). Jebiga, admit it – spreminjata se telo IN tisto drugo (Jaz, al karkol že)… brusimo se in oblikujemo. loščimo in rastemo. my story (o tem velikokrat razmišljam): se spomnim, kako se bratu kot froc, 5-6 let, histerično težila, da js vem, da on ni moj brat, da sem jaz vesoljka, da oni meje sam opazujejo in kao upravljajo in da nej se neha lagat in naj mi pove, kaj se dogaja…kdo je on in kdo sem jaz. Resno, to sem mu težila……Zakaj? Ker sem gledala en fakina čudaški film.

    Kdo sem…bom izvedela šele, ko me ne ganil več noben dražljaj iz okolice, ko bom tako izkristalizirana in skoncentrirana nase in vase, da me ne bo moglo nič več zjebat in vreč s tira. takrat bom mrtva. dotlej pa ostajam pri čemer sem. preizkušam svoje sposobnosti, ker se hočem spoznavat, učit in vem vsaj to – da verjamem samo vase.

    In kako me vidijo drugi? Ziher čisto drugače, kot se vidim jaz. a – jebiga. Izvolijo. ;)

  61. 61 katja katja
    23:59 - 20.12.2007

    fak, človek, vmes ko sem pisala, si me nagovoril….Kdo si, strašiš me.. ;)

  62. 62 Človek Človek
    00:04 - 21.12.2007

    Katja ja, zna biti nekaj na tem, da ko izvemo ˝resnico˝, umremo, vsaj tako pravijo Vzhodnjaki.. Ampak zakaj smo morali poslušati? Si na glas brala, ko si pisala? :mrgreen:

    Če pa že sprašuješ kdo sem, pa… MA sej jest tud ne vem, sej to je to ;)

  63. 63 katja katja
    00:09 - 21.12.2007

    …in….v resnici se precej dobro poznamo. in kako NE MARAM ljudi, ki nosijo maske…takoj jih vidim, začutim. A ni preveč naporno nosit neke maske, igrat nekoga…če pa veš, da sam pred sabo itak ne moreš igrat…? men se zdi, da še preveč razgaljam sebe pred drugimi…ampak, to sem jaz. ne morem se pretvarjat. jebiga, itak si pa s tem olajšam zadeve. zakaj bi nekoga prepričevala v nekaj, kar ni… in še enkrat – če komu to kar vidi, ni všeč, je pač tako. se nima smisla sekirat.

    in ja – jaz ljudi vidim kot neko energijo. in to je neverjetno hud občutek. in vidim oči. takoj jasno, kdo ste …(ok, ne se bat). ;) dost. itak se tega ne da povedat v enem stavku. dej gremo eno nevirtualno debato užgat raje… ;)

  64. 64 katja katja
    00:11 - 21.12.2007

    kako misliš na glas brala, ko si pisala? a tole moje? neeeee

    Ti?

  65. 65 Človek Človek
    00:21 - 21.12.2007

    Katja ja res je, nevirtualno se je tudi lažje zastopit, ker si lahko v besedo skačemo :mrgreen: Ne resno, ja se moramo dobit, ampak šele po praznikih, ker sedaj preveč delamo… na žalost ali veselje :D

  66. 66 katja katja
    00:23 - 21.12.2007

    bova o tem debatirala, kdo sva? ;) oglas se, sej veš…ko boš. (a nisva že zadnjič neke ful hude debate, mogoč dveh…po švicu…udarla?) ;)

  67. 67 Človek Človek
    00:25 - 21.12.2007

    Jap tudi o tem , čeprav ne dvomim da lahko zmanjka tem :D

  68. 68 Človek Človek
    00:26 - 21.12.2007

    A sem narobe napisal? :D Čeprav dvomim, da lahko zmanjka tem. :D Po moje je tako bolje :)

  69. 69 katja katja
    00:59 - 21.12.2007

    hahahahahaha ;) :) ;)

  70. 70 pokahontas
    01:24 - 21.12.2007

    keri mehkužci, kr vsi ste zginli spat :mrgreen:

    don’t mind me …sem prišla samo kvoto izpolnit ;) LN :D

  71. 71 katja katja
    01:31 - 21.12.2007

    nissmo, pokica….;) kje si ti? :) sam je pa res, da lih odhajam… spat. lepe sanje ;)

  72. 72 katja katja
    01:31 - 21.12.2007

    mi smo speeeeeeeemmrrrrrrjiiiiiiiiiii ;)

  73. 73 pokahontas
    01:34 - 21.12.2007

    sam res ej, ta Človek je full potrpežljiv :oops: enkrat jih bom/o fajn slišal/a :lol:

    night, night ;)

  74. 74 Vanja
    09:55 - 21.12.2007

    Vsi nosimo maske in igramo različne vloge. Prav vsi, brez izjem. Pa čeprav bodo nekateri poskočili visoko v zrak in dejali, da oni pa že ne, da so tako blizu lastnemu bistvu bla bla bla in da lahko samo v petih minutah prečitajo človeka. Bla bla bla dolgčas. In si lepimo etikete, in se obsojamo, še posebaj, če nekoga ne razumemo in je drugačen. In govorimo tale je pa attention whore, ker smo ljubosumni in ne, ker hočemo tej osebi dobro, da bi se spremenila in postala boljša, ker who the fuck pa smo mi? Malo manj napuha prosim in občutkov večvrednosti. Če nekoga ne razumemo, še ne pomeni, da je glup. Še ne pomeni, da je smešen, da ima smešne navade, da verjame v narobnega boga. In smešno, v naši družbi še najbolj obsojamo resnico in iskrenost….in to prav povsod… od subkultur do korporativnih družb. Amapk nekje v sebi hrepenimo po tem..zato imajo otroci s svojo nedložno neposrednostjo v naših srcih posebno mesto. Če pa takšni več ali manj ostanejo…se jim kot odraslim zelo slabo piše.

  75. 75 PiPi
    11:33 - 21.12.2007

    Jonas je dal dober link ( via futer ) o mikrozvezdah –> http://www.wired.com/techbiz/people/magazine/15-12/st_thompson

    .::PiPi::.

  76. 76 pika pika
    13:26 - 21.12.2007

    Človek, malo sem zgubila samo sebe te dni, ampak o tisti razlagi telepatije bi lahko ob priložnosti več povedal. Če ni bila razlaga intimne narave ;-) .

  77. 77 Človek Človek
    13:34 - 21.12.2007

    Mmm, Pika, saj ni veliko povedati.. Dotična gospa je v torek, mislim, da je bil torek, nazorno pokazala, kako deluje in kako se usmerja misel… Je bilo kar zanimivo in malce spooky.. Se pa je tega učila že pred dolgo nazaj na duhovni univerzi..

  78. 78 Človek Človek
    14:27 - 21.12.2007

    Pipi dobra ja..

    Vanja, zakaj se nam slabo piše? Jaz nimam tega občutka… ;)

  79. 79 Vanja
    14:56 - 21.12.2007

    oh to zdaj zveni tako fatalistično…;-)Mislim, da se odraslim, ki ostanejo nedložno in otroško naivni-slabo piše. Ker jih potem pač z vseh strani nategujejo in podcenjujejo. Ker se prostodušnost velikokrat zamenjuje z neumnostjo in čustvenost z šibkostjo. No vsaj meni se to dogaja- oziroma jaz to tako občutim.

  80. 80 Človek Človek
    14:58 - 21.12.2007

    Hmm, Vanja a pa niso otroci najbolj pretkani in manpulativni? In ali ni otroška lastnost to, da se požvižgaš na mnenja, ukaze ter usmeritve?

  81. 81 Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew
    15:44 - 21.12.2007

    “Ker se prostodušnost velikokrat zamenjuje z neumnostjo in čustvenost z šibkostjo.”

    heheheh…

  82. 82 Vanja
    16:09 - 21.12.2007

    Človek-Otroci najbolj pretkani in manipulativni? Najbolj? Imaš prav- za brezzobim nasmeškom moje dojenčice je cela študija manipulativnosti in pretkanosti. Fekalij je pa dokaz da moje mnenje o tem, da povprečneži dojemajo le površinsko, drži. Hvala Fekalj, zelo nazorno pokazano.

  83. 83 nada
    08:34 - 22.12.2007

    Površinsko ali globinsko, raziskovanja te vedno pripeljejo do univerzalne resnice, na koncu, ko ostaneš sam,in proučiš opravljeno delo svojega poslanstva na zemlji,ker prah si in v prah se povrneš in to za zeloooo dolgoooo časa, kako izkoristiš dano edinstveno priložnost biti, pa je povsem filozofsko raziskovanje,dokler te kdo ali kaj ne povozi. Teorija ima neizmerne razsežnosti in prezežke,ki jih življenje nemalokrat postavi na glavo. V tem igranju na blogu sta simona in vanja zelo udarni, a tudi njiju čaka trenutek resnice,da sta povprečni.

  84. 84 Človek Človek
    13:36 - 22.12.2007

    Vanja, otrok ni samo dojenček, je tudi tisto bitje, ki ne potrebuje več toliko varnosti kot brezzobo bitje, a vseeno zahteva prekomerno pozornost, zaradi katere pravimo, da postane ˝razvajen˝…

    Nada res je, je zgolj igra, ki zapolnjuje misli… Ampak osebno se mi ta igra zdi veliko bolj pomembna in zanimiva kot življenje Jessice Albe, pa čeprav bova skupaj tvorila en kup prahu, o tem ne dvomim….

  85. 85 simonarebolj simonarebolj
    16:13 - 22.12.2007

    @Človek: Ma … ajvar je kul … še posebej če ga pomešaš z majonezo. Brez te kombinacije v moji nevegeterijanski plati medalje sploh ne gre. Vem, da besedica ni bila pomembna. To je moja strast, da me apel na izraze in rabe pač intrigira … za rejverčke ali (r)ajvarčke pa Toporišič še ni povedal zadnje. Če bi jo … bi verjetno fasali kakšne elektromigotavčke in grem stavit, da bi ti hotel magari ajvarje nazaj … hehehehe …

    Pri fukkategoriji hetero, homo, bi … sem pozabila dodat še kaj … hihi … Meni si se itak zdel oseba, ki se blazno rada pušča presenečat in se izogiba kalupom, kaj bi moral bit, pa kaj mama, ata, teta, stric hočejo, da bi bil. In pač, samo tisti, ki je nič od vsega, je lahko marsikaj. Odvisno od trenutka in okoliščin.

    Kar se mene tiče, mi je bilo pa itak fajn poslušat, kar si govoril. Če ne bi rada tudi poslušala in opazovala, bi tudi težje komentirala kar koli. In ja, verjamem, da ne veš, kaj bi si mislil o meni … po eni strani … po drugi pa vtis sigurno imaš, ker vedno obstaja, samo premalo ga je, da bi si upal operirat z njim. To pa tudi nekaj pove o meni … hehehehe …

    @Vanja: Otrok začne zelo hitro operirat z vedenjskimi informacijami, za katere občuti, da naj bi šle njemu v prid. In se strinjam … v teh odzivih delujejo prostodušno in se temu primerno tako očitno tudi razlikujejo med seboj in neizprosno kažejo svoje tendence. Bolj ko se začenjajo zavedat sami sebe, bolj se prostodušnost umika. V tem smislu se odrasli počutimo ob taki sliki vsaj varne, kakor se med maskami odraslih nikoli ne moremo počutit več. Pravzaprav spomin na otroštvo vedno opozarja na tisto, kar obstaja še kasneje celo življenje, a se ne vidi tako očitno. In ja, ena od ultra manipulacij v zvezi s prostodušnostjo je zamenjava za neumnost in razne pritlehnosti, kajti od dojenčka dalje z vsakim dnem človek izgublja pravico do neozaveščenosti svojih misli in dejanj. Žival nikoli. Večina odraslih pa ta privilegij najbolj pogreša. Oba s Človekom imata z mojega vidika dober vpogled. Nekje vmes, združenih opazk. Je pa to itak še ena fajn tema za poseben blog o tem.

    @nada: Saj z aspekta, da se vsi rodimo in enkrat škripnemo, lahko pravzaprav sploh ne živimo, ampak samo počakamo na smrt, ko se že ravno bojimo strela v glavo, zanke okrog vratu ali skoka z nebotičnika … torej poti nazaj v nepoznano. Je pa tako … dva popolnoma različna občutka sta “nič vedeti” ali “vedeti, da nič ne veš”. In ravno pot do univerzalnosti in vsa spoznanja in zgodbe, ki se zgodijo na poti, je zame tisto, kar edino šteje. Saj na točko se lahko postaviš kadar koli hočeš in tam čepiš. A pač nisi isti kot tisti, ki izbirajo poti. Je razlika med alpinistom, ki spleza na vrh gore in tistim, ki se pripelje nanjo s helikopterjem. Razlika je verjetno ravno v tem, kar si sama naznačila. Da tistega, ki pleza, ni tako zlahka prepričat, da je pač povprečen kot vsi ostali. Pravzaprav ga to sploh ne zanima, ker je preveč zaposlen s svojo potjo, ki ga iz trenutka v trenutek polni z občutkom nadpovprečnosti. Saj ne pleza zato, ker je tako neumen, da se ne zaveda, kako se lahko vsak povprečnež, ki niti klina ne zna zabit v steno, pojavi na vrhu.

  86. 86 Vanja
    22:00 - 22.12.2007

    Govorim o prostodušnosti, ki se ji v našem prostoru slabo piše, ker so večinoma vsi zelo obremenjeni s tem ali bodo izpadli dovolj cool in pametni in kako imajo vse “pod kontrolo”. Če nečesa ne razumeš ali ne znaš, večina tega sploh ne prizna, temveč pametno kima, da slučajno ne bi izpadli “smešno” ali neumno. Da ne govorim o čustvovanju, ki kakorkoli spominja ali na ganjenost ali na srečo ali razposajenost….tudi to je pri nas slabo sprejeto oziroma je skorajda tabu. S tem se otroci, vsaj ko so še zelo majhni, ne obremenjujeo preveč. Ne obremenjujejo se s tem kakšen vtis bodo naredili, ne obnašajo se arogantno in nedostopno, kadar so nesigurni in prestrašeni, temveč odkrito pokažejo svoj strah ali svoje nelagodje. Odrasli pa si nadanejo nedostopen- too sexy for your party ksiht-si nadanejo čepico, da zakrijejo svojo frizuro, so nedostopni frajerji, ki sporočajo vesoljnemu svetu, da “ne zgleda dosti dobro” da bi mu naklonili pozdrav ….Eh tega je Slovenija-kot mala dežela patološko zakompleksanih ljudi- polna. Še posebaj pa je tega zaznati veliko pri waana be urbanih ljudeh iz manjših, ruralno se nagibajočih krajev. Kadar nečesa ne znaš in to odkrito priznaš, te ljudje zasmehujejo, čeprav morda tudi sami o tej isti stvari nimajo pojma. Nekoč sem delala oddajo o tujcih, ki živijo pri nas-in po začetnih vljudnostnih komplimentih o prekrasni in oh in sploh ljubki deželici, mi je po nekaj časa vrtanja neki Anglež končno dejal, oh Slovenian people are really hard to deal with. They know everything and they are afraid to be ever wrong! No pa sem spet zajadrala na temo s katero sem obsedena, evaluacija naše kulture (ker še vedno preživljam kulturni šok, prej sem ga pa skoraj 10 let v Kanadi-in ravno ko se privadim, ga pa parih letih odpujsam novim dogodivščinam nasproti “back to the old country”;-)Ampak ko že govorimo o vtisih-tole še vedno paše v tale blog mar ne? Ja Simona, jaz plezam, ker imam rada svoje razbijanje srca. Helikopterji me naredijo klaustrofobično, pa tako glasni so, da niti približno ne bi slišala svojega dihanja. Simona temperamentna punca si, to tudi ni kaj preveč tolerirano, predolgo je našo slovansko dušo teptal avstrijski škorenj, pa nas je postalo sram lastne slovanske čustvenosti. “No kam sem pa sedaj zajadrala?”, se prostodušno vprašam.

  87. 87 simonarebolj simonarebolj
    01:25 - 23.12.2007

    @Vanja: He, he … ja, razumem in nimam kaj dodat, ker je res … in o tem nameravam tudi napisat seveda blog, ker je zanimiva in dobra tema v vsakem primeru.

    In še kako mi je jasno, da se ti ne furaš s helikopterji … he, he … To prepoznam, ker se jaz tudi ne.

  88. 88 nada
    08:32 - 23.12.2007

    Ko sem odkorakala dvanajstič na Triglav, nisem razmišljala, da mi bo to okrepilo ugled.

  89. 89 Človek Človek
    11:54 - 23.12.2007

    Simona elektromigetavčki bi dejansko bili pika na i današnjega dogajanja :mrgreen: Sta pa fino pričeli novo temo z Vanjo, lahko bi jo razčlenili ja. Daj čimprej napiši. :D

    Vanja, ja Slovenija je čudovita dežela z majhnimi ljudmi, čeprav ravno ta čudovtost naredi človeka takšnega kot je. Kot je razmišljal Toporišič, dejstvo, da se iz določene točke vidi vse meje v naši državi nas dela nezaupljive in nas postavlja v držo, can´t touch me, je več kot očitno. Pa mislim, da ni razlog v teptanju AO, temveč v nedoločljivosti in politiki. Politiki, ki nima jajc, po domače povedano.

    Nada, je pa verjetno ˝okrepilo˝ tebe, s čimer si eventuelno okrepiš ugled ;)

  90. 90 Nataša Nataša
    12:03 - 23.12.2007

    Zanimivo. Jaz sem pa vedno razmišljala, da, če bom kdaj šla na triglav, bom šla s helikopterjem. ;)

  91. 91 Človek Človek
    12:24 - 23.12.2007

    Hehe, Nataša, fino je če drugi seksajo namesto nas, orgazem pa doživimo mi :P

  92. 92 nora nora
    20:10 - 23.12.2007

    gej :shock:

  93. 93 Človek Človek
    01:47 - 24.12.2007

    Eh Nora, mene pa ne bi nič šokiralo :lol: Samo ne, mislim, da ne ;) But you knewer know… predvsem če gledaš Murkota :lol:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !