Človek

Še vedno se nasmiham ob branju teksta, ki ga je zapisala Simona v temi Blogosmetana Party.

Zanimivo mi je, kako malo se dejansko pogovarjamo o tem, kako nas vidijo drugi. Po navadi stojimo za nekimi frazami ali ne poglobljenimi vtisi, ki si jih ustvarimo bodisi s prvim vtisom ali prvim branjem.

Maske, ki si jih natikamo ob vsaki interakciji z drugimi nekako povedo veliko o tem, kaj bi dejansko radi bili in kam v življenju stremimo, čeprav se tega ne zavedamo. In vse je odvisno, kako te maske nosimo oz. koliko smo vešči igre, v katero se spuščamo.

In ko se ˝zavesa˝ spusti smo vedno pred tisto negotovo mislijo, kaj se je dogajalo in zgodilo. Ne glede na to, da si vedno in povsod želimo biti tisto kar smo, je to več ali manj pobožna želja, ki je neuresničljiva. Ker v ozadju samega sebe ne vemo, kdo smo. Ker najtežje je poznati lasten jaz, mimo vseh vsiljenih in priučenih vzorcev, ter vseh ˝potreb˝ po socializaciji in ugajanju, kar zahteva okolje. Redki ljudje so neprilagojeni. Še bolj redki neprilagojeni pa so tisti, ki to niso po sili razmer neke preteklosti.

Vračanje v lasten jaz ali tisto, kar nas dela posebne kot posameznika je zahtevno delo, ki se ga prav tako ne loti vsak, saj se po večini sprehajamo nekje na površju želja in iluzij, da to smo in da to želimo biti. Vendar se vse to izkaže za zmotno, predvsem takrat, ko ta cilj dosežemo.

Zato smo si potrebni. Eden drugemu. Da spregledamo masko, da gledamo levo oko. Da si pomagamo. Čeprav marsikdo misli, da ga drugi ne morejo poznati, je ta misel prav tako zmotna, kot tista, da se sam pozna bolje. Ljudje se enostavno ne poznamo. Smo produkt. Enostaven produkt okolja in časa, ki nam na različne načine zapoveduje, kdo moramo biti že od malega, zato na koncu nismo več tisto kar bi lahko bili, temveč tisto kar moramo.

In ko berem njen opis, si ne morem pomagati, da se ne nasmiham in sprašujem, s čim sem pokazal delčke, ki jih je sestavila. Ok, besedo rejvar (točneje rejver), sem podal sam, ampak sam pomen je lasten, oseben in se ne nanaša na neko subkulturo. Imam kar nekaj besed, ki sem jih priredil za lastno uporabo, med njimi je tudi šara, ki se močno razlikuje od tiste v SSKJju. Rejver v moji glavi pomeni neko izgubljeno dušo, ki se nekako ne znajde v okolju kjer se nahaja, temveč se giba nekje med ˝realnostmi˝. Med željo po smislu in voljo po moči. Je gibanje med krutostjo kapitalizma in ljubeznijo do sočloveka. Ne tič, ne miš. Ali oboje.

Simonin zapis sem si dodal pod stran O blogu in avtorju, kot spomin in opozorilo, da so stvar, ki jih nikoli ne bomo razumeli.