Človek

Huh, danes sem bil izjemno presenečen, ko sem zagledal pošto, ki mi jo je poslala prijateljica Anka Bulovec in se nanaša na moje pisanje v tej temi.

Vsebina pošte me je dejansko močno pretresla, saj sem jo očitno razžalostil in užalil, čeprav niti nisem vedel, da sem kaj takega storil. Ampak po premisleku sem dojel njeno misel, ki me je ˝prebudila˝.

Večino časa, ko pišem kak zapis, je to zgolj nek tok misli, ki se utrne ob samem plesu po tipkah in pozabljam, da besede, ki jih izrečem lahko na drugi strani zvene popolnoma drugače. Tako je bilo tudi tokrat.

Ko sem pisal o tem, zakaj sam sestavljam tisto kar poslušam, me je zaneslo tudi na razmišljanje o fotografijah, ki si jih tako močno želim. In dejansko si jih želim od Anke, saj me je miljonkrat presenetila s svojim očesom in znanjem, ki me vsakič znova impresionira.

In ker pišem, kot mi hodijo misli po glavi, sem pozabil dodati pomemben podatek, brez katerega sigurno lahko človek dobi napačno predstavo o tem, zakaj nimam tistega kar sem si želel. No ja tudi spominski book dejansko ne pomeni ničesar, vendar kot laik, nisem vedel kako naj se izrazim.

Naj razjasnim situacijo:

Gre za željo po imetju lastnih fotografij - portretov, ki bi nastale pod sprožilcem prijateljice, ki verjetno zna iz mene izvabiti tisto, kar nek naključen fotograf ne more. Kar pa je najbolj pomembno in kar dejansko meče slabo luč na njo je dejstvo, da nisem omenil, da do tega ne pride, ker preveč delamo. Vsi skupaj. Prezaposleni smo, zato urnike komaj kdaj uskladimo že za sam Concept, ki je žal zaenkrat še tako majhen, da moramo imeti poleg te dejavnosti še druge službe. To je edini razlog, zakaj teh fotografij še nimam, ampak enostavno sem to pozabil omeniti, saj kot sem že omenil, ko pišem blog, pozabljam, da nekdo to dejansko bere in da lahko stvar razume popolnoma napačno.

Zato mislim, da je na mestu edina moja reakcija, da rečem:

Anka oprosti. Včasih znam biti preveč zaverovan v stvari, ki jih opravljam, da dejansko pozabim, da bi moral koga še kaj vprašati. Oprosti, ker sem ti uničil dan, ter te spravil v slabo voljo in ti verjetno vzel energijo, po nepotrebnem. Ni bilo namerno. Res ne. Ampak, to veš. Dej no, namo se med sabo kregal

Željko, opravičujem se tudi tebi, saj sedaj ko sem bral, sem zopet opazil, da sem res čudno napisal vse skupaj. Zato naj povem še razlog, zakaj moj prijatelj in soustanovitelj ˝ideje˝ ne snema CD-jev. Ker ne verjame v ˝miksanje˝ na računalniku in ker je perfekcionist. In zopet se znajdemo v tistem krogu, da je za to potrebno veliko časa, ki pa ga zopet nimamo. In seveda nimamo veliko priložnosti, za kar delno prevzemam krivdo, vendar se trudimo. Ampak vseeno stari, pogrešam tvoje vrtenje. Pa ne samo jaz. Jebemo.

Željko je eden tistih, ljudi, ki se združijo zaradi nekega skupnega interesa (kar je bila pri nama naklonjenost do določene zvrsti glasbe) in pustijo na tvojem življenju nek bistven pečat, ki je neizbrisljiv. Veliko sem se naučil in marsikaj se verjetno bom od tega človeka, s katerim se včasih na kašnih ˝pokljuških žurih˝ skoraj ˝pobijeva˝ z besedami, ampak on bo zame vedno Želc. Človek, ki ga imam rad, ker je tak kot je.

Naj to pisanje obvelja za vse moje prijatelje, ki vas kdaj omenim, upam da veste, da stvari, ki jih počnem ne počnem s slabim namenom, temveč ker ne razmišljam. Zato se tukaj opravičujem še vsem, ki vas kdaj kakšna stvar, ki jo storim, ali ne storim, užali, potre ali prizadene. Ne poizkušam se izmuzniti z izgovorom, da teh stvari nikoli ne storim s slabim namenom. Vem, da izgovori niso smiselna stvar, vendar v tem trenutku zame so, ker so resnični. Ker si ne želim, da bi med nas prišlo karkoli, kadarkoli, ker vas imam rad. Vse. Najbolj.

Naj še dodam, da tudi fotografija v tisti temi prav tako pripada Anki, ki sem jo zopet brez vprašanja objavil. Egoist in idiot.

PS.: Veseli pa me, da si kdaj vzame kdo čas in pogleda lumparije, ki jih zapisujem tukaj in ne se bat, se bom poizkušal brzdati z zgodbicami, ki bi eventuelno povedale preveč.

Ps.: Včash sm lih pač takle: