Človek

Človek se boji smrti. O smrti ne rad razmišlja, čeprav je neizbežna in edina sigurna stvar na tem svetu, tako vsaj pravijo.

Včasih pride prezgodaj, v nekaterih primerih pa se obira in posameznik trpi. C. Kosmač se je v Tantadruju opredelil za idejo, da človek mora trpeti, če želi umreti. Vsaj tako je naslavljal samega Tantadruja, ki si je zaradi zgodbice, da so posamezniki kot je on, po smrti še bolj nagrajeni. Odkar mu je mati povedala to zgodbico, je postal obseden s to idejo.

Beri naprej… 

Beri naprej »

Do ˝mejnih˝ znanosti sem nekako neopredeljen. Dopuščam možnost dejansko vsem in vsakomur, vendar včasih se mi te stvari izkažejo za preveč ˝natančne˝ in informacije, ki jih dobim mi niso v veliko pomoč. Dejansko imam občutek, da me zmedejo. Ker ne vem kaj naj si ob njih mislim.

Beri naprej… 

Beri naprej »

Hmm, ne vem zakaj mi hodijo te stvari zadnje čase po glavi. Mogoče so srečanja zadnjega časa privlekla na dan te spomine, katere sem se odločil zapisati. Nekaj čudovitega najdem v teh spominih, zato me jih ni sram deliti s svetom. So poklon osebam, ki so jih povzročile in če bi bil pesnik, bi pisal v rimah.

Beri naprej…

Beri naprej »

Ko sem prejel vabilo, nisem bil siguren, ali se bom odzval. Resda je bila moja najboljša prijateljica, vendar v majhnem prostoru s preveč ljudmi v bloku se nikoli nisem počutil najbolje.

Vendar tisti dan, sem se premislil, saj sem vedel da boš tam tudi ti. Konec koncev je prijateljica obeh. Pa tudi vsebina moje glave in telesa po dveh neprespanih nočeh in glasnega ozvočenja mi je še vedno dajala preveč energije, da bi se umiril.

Koliko je že tega, kar sta se najini telesi prvič zlili? Pet, šest? Ne vem, ne štejem. Vsi tisti prizori in neprimerna mesta so mi šinila skozi glavo.

Beri dalje… Opomba - da ne bi bilo nepotrebnih zapletov, obveščam, da je vsebina rahlo erotične narave in mogoče ni primerna za mladoletne osebe… Beri naprej »

Z dovoljenjem Sindikata, objavljam poziv:

Nekateri ljudje nas preveč močno potrebujejo, da bi gledali stran. Delu čast!

Včeraj sem napisal zgodbico o moji predčasni oddaji glasu za predsednika naše države in danes pogledam na Vest, kjer vidim, da nisem edini, ki se je poslužil te taktike:

Predsednik vlade Janez Janša je volil predčasno, ker odhaja na uradni obisk na Kitajsko. Po tem, ko je oddal svoj glas, je zbranim povedal tudi nekaj novih misli na temo zarotništva v Sloveniji.

Sicer je ozadje rahlo medijsko prirejeno, ampak mislim, da gre za enak princip. Pa še prehitel sem ga.

Prostor v katerem živim, nima neke celotne podobe. Je neko platno, kjer se od čas do časa poizkušam izraziti sam ali ljudje okoli mene. Zato ni ne repa ne glave. In vse je narejeno na pol.

Vendar se s tem ne obremenjujem, ker že osnova ni tisto, kar bi želel, da bi bila. Vendar kot pravijo, podarjenemu konju se ne gleda v zobe.

Pa vendar, mi je ta konj nemalokrat s svojim ritanjem povzročil nemalo težav. Ne prostor kot sam, temveč kljuka, ki je namenjena vhodu v ta brlog.

Ne vem odkod je oče dobil to idejo, vendar se mi zdi da pri zobarju, saj so imeli takrat le tam te kljuke. Tiste, nesmiselne, ki imajo na notranji kljuko, na drugi strani pa samo bunko in je vhod možen zgolj s ključem.

No in če to dejstvo združim z neuravnovešenostjo mojega jaza, potem je bilo že v samem pričetku jasno, da katastrofa sledi. Ne bom omenjal, da sem že 6 krat menjal ključavnico a kljuka je še vedno ista.

Zakaj? Ne vem, mogoče se mi avantura, ki sem jo enkrat doživel ni zdela tako napačna in si ekshibicionist v meni želi ponoviti ta dogodek. Dogodek tistega zimskega dne. Lanskega.

Po jutru se dan pozna, pravijo. In če je kdaj to dejstvo držalo, je tisti dan sigurno. Okoli devetih me prebudi poštar. Na hitro navlečem spodnjice in odškrtnem vrata zgolj toliko, da vidim, kdo me nima rad. Podpis rabim, mi pravi. Glede na to, da je bil poštar moškega spola, sem si mislil, pa ja, kaj se bom oblačil, saj smo desci, kajne. Medtem, ko mi je dajal papirje (ne vem zakaj ga nisem povabil noter, mogoče zaradi tega, ker se to ne dela?), se je Stric Muc odločil, da bo izkoristil priložnost in poizkušal svojo verzijo Shawshanka. Seveda je moje budno oko opazilo to dogajanje, zato sem hitro stopil ven in zaprl vrata.

Poštar mi je dal papirje v podpis, lepo pozdravil in odšel, sam pa sem pričel odpirati pošto. Vmes se obrnem in primem za kljuko. WTF? Not again… Pa še v samih gatah sem.

Za sekundo sem okleval in takoj pritisnil zvonec pri sosedu. Nič, tišina. Poizkusim pri drugem. Enako. Seveda, saj je delovni dan in ljudje po navadi delajo.

Tako nisem vedel kaj naj sam s seboj, zeblo me je kot Strica Muca na balkonu, zato sem se usedel na radiator ob dvigalu. Nadstropje samo ima 7 stanovanj, tri na eni, štiri na drugi strani, vmes pa sta dvigali. Razmišljal sem, ali naj grem pozvoniti še na drugo stran, vendar tam nisem nikogar poznal. Tako sem malce obsedel in razmišljal, zakaj nimam vsaj cigarete. In ognja seveda. Ni minilo dve minuti, po stopnicah pride soseda, mislim, da živi ti nadstropja nad menoj. Huh ko bi videli ta pogled. Z nerodnostjo sem ji na hitro povedal situacijo in skupaj sva doklicala mojstra, ki bo prišel odpret. Je rekel da pride takoj.

Minilo je že najmanj dvajset minut, mimo so šle še tri starejše gospe in en ata (tisti, ki so pač dela prosti), vendar sem že po prvem srečanju s tisto sosedo postal čisto neobremenjen s svojo pojavo, zato sem zgolj lepo vljudno pozdravil in se delal, kot da nič ni narobe. Mislil sem si, saj za cesarja tudi nihče ni vedel, da je gol, dokler ni tisti fante zakričal. Vedno bolj me je zeblo, vendar je vse muke nekako rešil mlajši moški, ki mi je poklonil dva cigareta.

Tako sem čakal še pol ure, do prihoda vlomilca, vmes pa sem se zabaval z mislijo, da verjetno delujem kot kakšna prostitutka ali še bolje kaka koketa v spodnjem perilu in prižgano cigareto. Sicer nisem ženska, vendar v filmih nas niso naučili, da bi se moški obnašali enako.

Ne vem zakaj, ampak ne bi verjeli, da se mi je zdelo, da mora biti nekje oglas, da sedim v spodnjicah na hodniku, saj se je mimo mene dejansko sprehodil cel blok, tudi tisti, ki jih nikoli nisem videl hoditi peš po stopnicah. In le eden je ponudil zatočišče, vendar je vmes minilo že toliko časa, da se mi je zdelo nesmiselno menjati vlogo za tistih nekaj trenutkov.

Huh ja, ta kljuka me bo še stala življenja. Dobesedno. Enkrat sem že plezal s sedmega na osmo nadstropje, ko je bil odprt balkon. Ampak zamenjal je ne bom, ker potem nikoli ne bi izvedel, kaj bi bilo, če bi bilo…

Bil je to eden tistih večerov, ko si vesel, da si končno zapustil zunanji svet ter se znašel med stenami, ki pomenijo varnost.

Zatopljena v svojo novo knjigo nisi opazila, ko sem vstopil in sam te tudi nisem želel motiti. Na hitro sem se oprhal in vstopil v sobo. Ležala si pokrita samo s satenasto rjuho, ki je poudarjala prelepe obline tvojega telesa.

Ko si me zagledala si želela nekaj povedati, vendar sem ti to preprečil z rahlim prislonom prsta na ustnici. Želel sem poslušati zgolj glasbo, ki si jo predvajala in vsrkavati vonj, ki se je razlegal po sobi. Narahlo sem te odkril in prislonil glavo na čudoviti trebušček. Zagledal sem se v tvoj popek, tisti majhni gumbek na sredini tvojega telesa.

Zatopila si se nazaj v branje, saj si verjetno mislila, da bom zaspal. Vendar sem bil pripravljen na vse prej kot to. Želel sem te užiti. Vso. Vsak delček tvojega telesa, vsak detajl, vsako krivuljo tega lepega telesa.

Počasi sem dvignil roko in s prsti polzeti po tvojih dlačicah, tistih majhnih, ki jih oko ne zazna, a nežem dotik jih predrami. Nisem se želel dotikati, želel sem biti samo blizu. Čim bližje. Tako blizu, da energija, ki naju obkroža doseže občutek, kot da bi te božal.

Odložila si knjigo in se prepustila umirjanju. Še vedno sem se s prsti sprehajal nekje med zrakom in kožo, na enaki bližini. Počasi sem ti polzel čez obraz, preko obrvi, trepalnic, ličnic, nosu in tistih čudovitih sočnih polnih ustnic.

V pričakovanju si rahlo drgetala. S pogledom sem se sprehajal preko lepote tvojega života in občudoval delo kiparja, kateri presega vsa dela, ki jih je kadarkoli ustvarila človeška roka.

Želel sem si zapomniti vsak delček tvoje kože, zato sem zamižal, se prepustil čutenju dotika, vonja tvoje kože in dišav v sobi, rahlemu trkanju jesenskih dežnih kapelj ob okno in zvokih Ravela, ki je prihajal iz glasbene škatle.

Tvoje dihanje je postajalo globlje in globlje, ko se naenkrat odpro vrata in vstopi tvoj mož in reče:

Kje si Človek? A boš pir?

In sva šla na pivo.

No, če sem že pričel s pripetljaji v vezi s svojim spominom in dnevnimi dogodki, pa naj kar nadaljuje. Očitno kot kaže, bom imel vsak dan možnost poročanja o situacijah, ki bi bile načeloma bolje, da se ne bi zgodile.

Današnja cvetka mora v memoare, saj ne vem, če se mi je kdaj zgodilo kaj bolj trapastega. Medtem, ko sem trapal po netu in blogih, me pokliče prijatelj, s katerim se spuščava v neko sodelovanje. Dogovoril se je namreč za sestanek z lastnikom neke parcele, kjer bova pač nekaj počela. Sestanek se zaradi časovne stiske vseh prične čez eno uro.

Huh sem si rekel, saj ni problema, vožnje do tja imam 15 minut, si bom skuhal še eno kavico, vmes stuširal in odpravil na pot. Ko tako sedim in pijem kavo, razmišljam o tem, kaj naj oblečem. Takrat pa se prične panika. Glede na to, da imam samo 5 hlač, primernih za trenutne razmere in da se troje trenutno perejo v stroju, ki seveda ni sušilni, sem pričel iskati tiste druge. Med iskanjem pa me prešine. Nimam jih!!! Včeraj sem jih odnesel k šiviliji, da mi naredi še en par (glede na to, da je ponudba teh zadev pri nas rahlo slaba in da ni časa skakati po Italiji, sem pač nesel dva modela, ki sta mi pri srcu, da jih ponaredi…).

Kaj storiti. Privlekel sem na plan poletne zadeve, kar se mi je zdelo izredno smešno (ker so res tanke in če bom zgoraj oblekel nekaj zimskega bom izgledal kot klovn), pa vendar če drugega ni… Oblečem te hlače in stopim na balkon. Mislim, da mi ni potrebno poudarjati,d a sem z Gorenjske in da je pri nas že 0° celzija. V sekundi sem bil nazaj. Kaj naj storim?

Takrat se utrne tista žarnica kot v risanki, saj sem dobil idejo idej. Športnik bom. Oblekel sem borderske hlače, nataknil bootse, polover in bundo, pod roko bord in to je to. Ko da bi bil pust. Ideja je taka, da bom rekel, da sem direkt iz bordanja, seveda iz Dolomitov, kjer je že sneg. In ker je bil na cesti velik promet, se mi ni uspelo preobleči. Tako bom deloval resno in zavzeto.

Ko sem stopal iz stolpnice, so me seveda vsi malo čudno gledali, sicer nič bolj kot po navadi, pa vseeno. Seveda sem jim obrazložil da grem v Italijo (he he, poglej ga mene) in so bili vsi takoj navdušemi in spraševali dalje, tako sem v dvigalu povedal vse, kje sneg je in kje ga še ni. Dosti zahtevno opravilo, če se ti ne sanja nič o tem.

Ko sem prišel do avta, lepo popakiral bord, sem si rahlo oddahnil, vendar ne za dolgo. Ko sem obrnil ključ sem videl znamenje, da se bo potrebno ustaviti tudi na bencinski postaji. Huh, no ja, če se človek vživi, se spelje vse. Poznanstvo v teh objektih zna biti včasih neprijetno. Kot je bilo danes. Seveda niso bili zadovoljni z odgovorom, Dolomiti, zanimalo jih je točno poročilo. Spomnil sem se prijateljice, ki je živela v Italiji, da je delala v Tre Valli-ju in sem kot iz topa podal podatek. Očitno nisem veliko zgrešil, saj jih je odgovor dokončno prepričal.

Tako si rahlo oddahnem in sedem v avto. Vmes pomislim, da bi bilo dobro, da povem prijatelju, da bom prišel ˝našemljen˝ in naj potrdi mojo zgodbo, a telefon je zaseden… Nervozno poizkusim čez pet minut, še vedno. Vedno bolj sem se približeval cilju, bolj me je skrbelo, saj sem že videl sliko, kako bo prijatelj bruhnil v smeh, ker ve, da sem bil doma.

Medtem ko zavijam proti cilju, zazvoni telefon. kolega mi pove, da sestanek odpade, ker je moral lastnik nujno na pot.

Huh, saj nisem vedel, ali naj bom žalosten ali vesel. No ja, bil sem vesel. Seveda nisem šel na ponujeno pijačo, čeprav je prijatelj vzrtajal ravno zaradi oprave, ampak sem se vrnil domov. Bord sem pustil v avtu, da ne bi srečal koga od tistih, ki sem jih prej naplahtal.

Ponj bom šel čez kako uro…

Huh, takle mamo.

Ps.: Sem prej sem preveril Tre Valli, sezona je že odprta…

To, da je čas izjemno relativna tadeva sem občutil že velikokrat, pa tudi prebiranje Einsteinove teorije, me je pred tem že dodobra prepričalo.

Moje življenje je prepleteno z dogodki, za katere dejansko ne vem, kako si časovno sledijo, po drugi strani pa način življenja, ki me obdaja, še dodatno kvari sliko ˝realnosti˝.

Velikokrat se mi namreč dogaja, da se mi niti sanja ne, kateri dan je, konec koncev mi je ta informacija nepotrebna (razen ko se recimo odpravim v trgovino, ko je zaprta).

Ampak v nedeljo mislim, da mi je uspel največji podvig vseh podvigov. Volitve spremljam ravno tako kot formulo, ali slovensko prvenstvo v kegljanju na ledu. Sicer vem kdo kandidira in vem, da so informacije, ki nam jih strežejo nepomembne, pač modre oči mi zadostujejo, kot večini ženskega prebivalstva.

In ker sem prvi krog volitev zamudil (bil sem pripravljen na dolžnost in celo po cigarete sem moral, zato je bila ta odločitev neizbežna, vendar sem vmes naročil pico in zraven cigarete, tako, da se je nujnost izhoda zmanjšala in sem na vse skupaj pač pozabil…). Zato sem si rekel, da v drugi krog ne bom zgrešil v nobenem primeru. Tako sem v nedeljo popoldan ves ponosen v roko vzel listič in se odpravil proti vrtcu Angelce Ocepek. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo skoraj nikogar tam okoli, še bolj čudno se mi je zdelo, da so vrata zaprta…

Na srečo je prišel mimo nek moški, ki sem ga povprašal za svet o tem, zakaj za vraga mi zavračajo pravico in dolžnost. Gospod me najprej malce zmedeno pogleda (hmm, občutke drugih povzročamo sami?), nato pa mi prijazno razloži, da so volitve naslednjo nedeljo.

Zmedeno sem stal tam pre vrati in se spraševal kaj storiti. Na pamet mi je prišla briljantna ideja. Vzel sem listek in pisalo, ter nanj napisal svojega kandidata, ga obkrožil in vstavil svoj glas skozi režo za pošto.

Tako, opravil sem svojo dolžnost, kamen se mi je odvalil s srca in postal sem pravi državljan, malce zmeden, a sproščen.

PS.: Zgodba se je dejansko zgodila, samo nisem vedel ali naj to napišem ali ne, pa sem danes v stanju kakršnem sem rekel, eh, What a Hack…