Človek

Ko se te poloti panika, samo mirno… Epilog

No, če ste mislili, da se je tista ˝štorija˝ s hlačami končala zgolj z zimsko opremo, ki bi mi mimogrede danes prišla prav, ste se zmotili prav tako kot jaz.

Človek ima včasih pač preveč polno glavo. Ne glede na to, da delam na petih ˝projektih˝, se za zraven ubadamo z Bložičem, sem se v torek odločil, da je še čas za prenove kopalnice.

Ni potrebno biti ravno Nasin inžinir, da vidiš, da se ˝traparije˝ bližajo… Čas je relativen ker ga ni, misli so vsepovsod drugje, kot pri ˝domačih˝ opravilih.

Beri dalje…

Zato je bil včeraj hladen in vesel dan. Zakaj? No pa poglejmo. Nekje vmes sem se odločil, da bom pričel še z ločevanjem barvnega perila. Predvsem iz potrebe črnih kosov, ki so več ali manj moja garderoba, zato nisem pral že kakšnih 14 dni do tri tedne… In včeraj dopoldan tako pripravim žehto in se pogovarjam tukaj na blogu, ter urejamo zadnje detajle za snemanje oglasa v torek.

Takrat se zgodi usodni trenutek. Zazvoni telefon. Na drugi strani šivilja, ki mi pravi, da so hlače končane in da se lahko oglasim. Huh veselje. Po 14ih dneh čakanja, končno nove hlače… Saj poznate občutek. Pogledam na uro, huh. Se pravi moram takoj od doma, saj moram popoldan v kavarno. Ja nič. Se pričnem napravljati, odprem predal s spodnjim perilom. Prazen. Huh, pričnem iskati po drugih predalih, omarah, nikjer rešitve… Vse je v stroju. Iščem še malo dalje. Nič. Kar naenkrat naletim na njih.

Na tiste lepe bele bombažne tangice z oranžnimi prečnimi črtami. Njene. Čigave? Niti ne vem točno. Tako za nekaj časa obstanem, se gledava iz oči v šiv in razmišljam. Ali se oblečem brez spodnjic (kar je v tem vremenu nesmiselno), ali pa prvič v življenju oblečem tangice in to ženske?

Prvidno jih vzamem iz predal, si jih ogledam (ne nisem jih vonjal, perverzneži ) in oblečem. Na obraz se mi je prikradel nasmeh, saj takšnega občutka ne doživiš vsak dan. Če sem se kdaj počutil kot osel, je sigurno to to.

Jah nič, čas se izteka, razmišljanja ni več, do konca se oblečem in se odpravim prozi Brezjam. Ves čas sem imel občutek, kot bi si obrisal zadnjico in v njej pozabil toaletni papir.

Prispem k šivilji, ona mi poda hlača, se zagrnem v garderobo, da na preizkus. Skrbno sem gledal, da ni kje kakšna špranja, skozi katero bi se videlo moje nagnjenje, in se počasi oblačim. Ker sem to seveda počel dokaj počasi, saj sem bil kar oblečen, je malo trajalo.

Očitno toliko, da se je gospa odločila preveriti, če je z menoj vse v redu.

Hlače sem navlekel ravno preko gležnjev, ko se zavesa odgrne in ona stoji tam z vprašanjem, a so dobre?

Mislim, da sedaj vem, kako dolg je lahko trenutek, ko umiraš. Po glavi se mi je v tisti sekundi odvilo na tisoče filmov in vprašanj, kaj storiti in seveda, kaj naj rečem?

Seveda sem izbral najbolj primerno reakcijo.

Spustil sem hlače, se zravnal, nasmejal in vprašal:

˝A mi pašejo?˝

Roka je spustila zaveso in za se je zagrnila. Nastala je smrtna tišina. Navlekel sem hlače. Sicer delo dobro opravljeno, vendar sem v teh dneh izgubil kakih 4-5 kg, pač delo jemlje svoj davek. Pa tudi malo predolge so. Kake dva cm…

Preoblečem se nazaj, stopim vem, da bi jo prosil, če jih lahko samo malo skrajša, vendar me niti pogledala ni. Na mizi je stal račun. Izvlekel sem denarnico in plačal.

Ko sem jo lepo pozdravil, je še vedno brez besed gledala v stran… No ja, očitno ni vajena, sem si mislil…

Tako sem včeraj potem še tistih šest ur v kavarni preživel z nasmeškom, ker tisti trak med ritnicama je zelo zabavna zadeva.

Huh ja, živemu človeku se res lahko vse zgodi.

P.S.: Drage dame, kako zdržite ve v tem mrazu z golimi zadnjicami? Moja je sicer pokrita še z malo naravne zaščite, pa vseeno me je zunaj zeblo v njo, kot bi sedel na ledu brez njih… Za lepoto je očitno potrebno trpet.