Strah, strast in deževni večer

Najino poznanstvo je postajalo že neka čudna agonija. Občasno dobivanje v različnih družbah po lokalih in nekih druženjih se nikakor ni razvilo v nekaj več. Igrala sva igro neulovljivega, spogledovala, se ˝naključno˝ dotikala a nikoli nisva stopila čez mejo dovtipov in namigovanja.

Nisem želel storiti prvega koraka, saj sem vedel, da si to želiš. Želel sem, da ti pade tista krona z glave in priznaš, da čutiš enako.

Beri naprej…

Ampak tisti večer nisem zdržal. Želel sem biti v tvoji bližini. Ni važno kje, ni važno kako, vendar sem želel samo da izgineš iz moje misli vsaj za kratek čas, saj me je utrujalo. Želel sem biti čimbolj neizviren in navaden, zato sem rekel, peljal jo bom v kino.

V kino smo tiste čase hodili vsi. Pari, prijatelji, vsi. Seveda že v samem pričetku ni šlo brez zajedanja, zato si me že po telefonu vprašala, kako to da sem se spomnil nate? Seveda ti nisem priznal resnice, čeprav si jo morala vedeti, zato sem napletel tisto zguljeno zgodbico, da sem klical že ne vem koliko časa, pa se me nihče ni usmilil, da bi z menoj pogledal ta film. Zato sem se odločil, da pokličem tebe, ker vem, da v petek zvečer nimaš kaj drugega početi, so bile moje besede.

Dolgo časa sem izbiral primerno oblačilo za ta večer, ker sem želel biti udoben, a vseeno ne preveč udoben za poletni večer, ki se upam da, razvije v marsikaj. Ko sem te čakal pred hišo so mi po glavi hodile različne možnosti razpletov in načinov doseganja le teh. Niti dojel nisem, kdaj si prijela za kljuko, kar na enkrat so bila varata odprta in notri so padle besede:

˝Kaj mali, a si se le opogumil?˝

Seveda me je vse skupaj presenetilo do te meje, da sem se samo nasmehnil in lepo pozdravil. Vožnja do glavnega mesta je minila v splošnih pogovorih o običajnih stvareh, cesta je bila prazna, zato je kmalu minila.

Kmalu se je predstava začela. Ves čas sva držala pozo ˝prijateljstva˝ in nikakor nisva želela tega prekiniti. Eh, kino ja, vedno primeren za prve stike, tiste, ki pridejo po ˝naključju˝.

Kmalu so se prepletali najini prsti in čez nekaj trenutkov je moja roka grela tvoje koleno. Počasi, en premik višje, dva nižje, sem se pomikal višje. Vedela si kam želim, zato si se odločila sodelovati na identičen način. Segel sem ti pod krilo in nadaljeval. Kmalu je bila moja dlan na notranji strani tvojega vročega stegna, tvoji prsti, pa so iskali zadrgo na mojih pretenkih hlačah, kjer se je preveč dogajalo.

Kar naenkrat sva se obrnila drug proti drugemu in pričela poljubljat. Vroče strastno. Za nama na srečo ni bilo nikogar, ki bi ga motila, zato naju tudi ni motil nihče. Pod svojimi prsti sem čutil tvoje hlačke, ki so se počasi vlažile, medtem ko je tebi že davno uspelo nežno polzeti po moji moškosti. Odlepila sva ustnice in nadaljevala z ˝gledanjem˝ in ˝božanjem˝.

Počasi sem ti odmaknil hlačke in se nežno pričel igrati s tvojo mokroto. Ti si me grabila vedno bolj trdo in močno.

Kar naenkrat so se prižgale luči, saj je bil film končan. Zmedena kot sva bila, sva se komaj pravočasno izognila javni izpostavljenosti. Zaradi igrice med filmom ti je kri udarila v obraz in skupaj s tistim zmedenim pogledom si predstavljala sliko, ki sem se ji moral nasmejati. Upam, da je bil to edini razlog zaušnici, ki je sledila.

Ko sva se pomikala proti izhodu, sva bila že pomirjena in sva razglabljala o tem, kaj bova sedaj? Ko sva se približala izhodu sva videla da je pričelo deževati, zato sva se skoraj istočasno odločila, da se odpraviva proti Gorenjski, kjer je verjetno lepo vreme, kot po navadi.

Sedla sva v avto in molčala. Radio je predvajal glas Ce Ce Rogersa in odpravila sva se proti domu. Ko sva prispela na avtocesto in so luči mesta ugasnile, si počasi poiskala mojo roko na menjalniku in se z nohti rahlo sprehajala gor in dol. Kmalu ti moja roka ni zadoščala, zato sem enak občutek doživljal skozi tiste svilene hlače, ki občutek še bolj poudarjajo.

Tvoja roka mi je vedno bolj oteževala dihanje in vožnjo, zato sem razmišljal samo še o tem, kje za vraga naj se ustavim. ko sva se približevala koncu avtoceste, sem se spomnil, da je za tunelom neko parkirišče za tovornjake, ki ni ravno na očeh.

Sunkovito sem zavil s ceste, saj me je ob vseh dražljajih že pošteno odnašalo. Prijel sem te za tisto roko, ter te pogledal v priprte oči. Kar naenkrat si pričela lesti na mojo stran, zato sem na hitro premaknil sedež in naslonjalo. Vrgla si se mi v objem in poljub in zelo hitro sem pozabil na majhnost avtomobila.

Z medenico si se mi zvijala v naročju in čutil sem, kot da bi bil že v tebi. Tvoja mokrota je prebijala skozi moje hlače, tvoje dihanje me je omamljalo.

Kar naenkrat pa sem začutil udarec in zaslišal pok. Ustavila sva se in se za trenutek spogledala. Niti sanjalo se mi ni, kaj se je zgodilo. Prva misel, ki me je obšla, je bila ta, da se je v naju zaletel avto, ki naju ni videl na parkirišču, ker so notri pijani ljudje. Vendar ko sem se obrnil, nisem videl ničesar.

Deževalo je, kot da se bliža konec sveta. Vseeno sem stopil ven in takoj mi je bilo jasno, da je nekaj narobe, saj nisva bila več na parkirišču. Najino pot v tisti prepad je ustavilo drevo, ki je zadnji del avtomobila dodobra predelal.

Stopila si za menoj in skupaj sva gledala škodo in sam sem razmišljal še o tem, kaj bi bilo, če ne bi bilo drevesa… Molčala sva. Čez nekaj trenutkov sem se obrnil k tebi. Dež ti je že dodobra razmočil lase in obleko. Spogledala sva se.

Prijel sem te okoli pasu in najine ustnice so se zopet združile. Medtem, ko sem ti slačil spodnjice, si ti mene že osvobodila odvečnih preprek. Obrnila si se okoli, prijel sem te okoli pasu in naju združil. Z drugo roko sva prepletla prste na tvojem trebuhu in pričela si suvati, sam pa sem te držal močno in lovil ritem tvojega telesa.

Nisva se menila za mimoidoče avtomobile, ki so trobili, nisva se poglabljala v nič drugega, samo jaz sem se poglobil vate. Oblačila niso več služila svojemu namenu. Kmalu si se pričela obnašati še bolj divje, zato sem te še bolj močno pograbil okoli pasu in se zaril v tvojo notranjost, kot v najlepši sen. Končala sva hitreje, kot sem si kdaj koli mislil, da je mogoče.

Očitno kombinacija dolgotrajnega božanja v kinu, pomešana z dobro dozo adrenalina in strahu deluje na nas na zanimiv način. Sedla sva v avto in ta je začuda vžgal. Bil je še vedno vozen. Zaradi zarošenih oken ni bilo smiselno speljati, zato sva objeta obsedela na zadnjem sedežu.

Vprašala si samo: ˝Kaj se je zgodilo? ˝

Zasanjano sem odgovoril: ˝Ročne nisem zategnil. ˝

˝In kaj sedaj˝, si se spraševala?

˝Sedaj se počutim odlično˝, sem z nasmeškom odvrnil in smejala sva se kot dva otroka. Smejala sva se še dolgo v noč, dokler nisva še enkrat slekla oblačil, da jih posušiva in še enkrat zarosila oken.

  • Share/Bookmark

19 odgovorov na “Strah, strast in deževni večer”

  1. 1 pokahontas
    22:04 - 13.11.2007

    uff…pridem takoj nazaj :mrgreen:

  2. 2 nora nora
    23:32 - 13.11.2007

    dobra poza :roll: :mrgreen:

  3. 3 Človek Človek
    23:36 - 13.11.2007

    @Pokahontas, kam se ti pa mudi? :mrgreen: @Nora… :P

  4. 4 pokahontas
    23:39 - 13.11.2007

    @človek: a lady never tells ;)

  5. 5 Človek Človek
    23:44 - 13.11.2007

    But a pesant always asks :lol:

  6. 6 pokahontas
    23:47 - 13.11.2007

    :lol:

  7. 7 ninaa ninaa
    08:38 - 14.11.2007

    good story :)

  8. 8 pika
    09:09 - 14.11.2007

    definitivno upravičen kasko ;-)

  9. 9 Človek Človek
    12:38 - 14.11.2007

    Eh če bi vsaj bil kasko… :) Ma no ja, sicer je bil pa Fiat, tako da bankrotiral res nismo :mrgreen:

  10. 10 pika
    13:39 - 14.11.2007

    Jp, ping pong mize v študentih tudi nimajo kaska :-) . Jao, spomini… A si mogu začet ;-) ???

  11. 11 Človek Človek
    13:42 - 14.11.2007

    Khmmm, ping pong mize… Deatjli prosim :mrgreen:

  12. 12 pika
    13:56 - 14.11.2007

    To…bo pa košarca :-( . Katere teme bom pa potem na svojem potencialnem-enkrat-ko-bomo-s-tem-bogateli blogu vlekla iz rokava, da bo bolje obiskan ;-) , če se pri tebi iztrošim?

  13. 13 Človek Človek
    13:58 - 14.11.2007

    Hmm, mislim, da ne bo problem, imam nek občutek, da jih je kar nekaj :mrgreen:

  14. 14 vesna vesna
    20:59 - 14.11.2007

    uffff uau :)

  15. 15 Darja Darja
    13:36 - 15.11.2007

    Ufff… Tole pa ni čtivo za v službo… Tole je za sprintat, pa brat v postelji… Faaaajn.

  16. 16 karmii
    14:00 - 28.09.2008

    cooll zgodba

  17. 17 Uršula
    16:22 - 29.09.2008

    aah …. hm, …. aaah … ja.

  18. 18 denis h. denis h.
    18:40 - 29.09.2008

    khm?

  19. 19 Uršula
    20:28 - 29.09.2008

    ne, nisem imela roke nikjer … ;) samo vzdihovala sem, ker si dobro napisal … jaz letošnjih mojih rjavih kopalk z uvodom, jedrom in zaključkom tudi ne bom pozabila … (vsak ima svojo zgodbo ali pa celo več)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !