Kako ljubiti smrt?

Človek se boji smrti. O smrti ne rad razmišlja, čeprav je neizbežna in edina sigurna stvar na tem svetu, tako vsaj pravijo.

Včasih pride prezgodaj, v nekaterih primerih pa se obira in posameznik trpi. C. Kosmač se je v Tantadruju opredelil za idejo, da človek mora trpeti, če želi umreti. Vsaj tako je naslavljal samega Tantadruja, ki si je zaradi zgodbice, da so posamezniki kot je on, po smrti še bolj nagrajeni. Odkar mu je mati povedala to zgodbico, je postal obseden s to idejo.

Beri naprej…

Ciril se je naslanjal na misel, da pravega pomena življenja nikoli ne moremo doumet in da je živeti edino, kar nam preostane.

Vendar ta misel ne prepriča marsikoga, ki podleže situacijam in sam konča agonijo iz katere ne vidi izhoda. Ti posamezniki se odločijo, da bodo sami izbrali, kdaj in kako bodo končali in nekako ideološko preverili, ali so tisto, kar nas učijo resnice ali zgolj pravljice, ki nas ohranjajo ˝zmerne˝. Zmerne pri našem užitku vsakega dne, pri sprejemanju pomembnih odločitev in smislu našega delovanja. Ker bo potem vse poplačano.

Nikoli se nisem dokončno opredelil, katera zgodbica mi je blizu, zato sem pustil odprto možnost vsem, predvsem pa se nagibam k dejstvu, da ko človek umre, zgnije. Njegovo truplo postane del naravnega cikla, kjer ga pojedo manjši ali večji prebivalci tega planeta, kaj pa se zgodi z njegovo ˝dušo˝ ali ˝energijo˝, pa je podatek, ki skoraj ničemur ne koristi.

Ta podatek koristi zgolj v tolikšni meri, kolikor je posamezniku pomembna lastna nesmrtnost in koliko je dejansko živel življenje. Prišepnili so mi, da je ta naša potreba po nesmrtnosti temelj našega obstoja, zaradi česa se reproduciramo in zaradi česar delujemo.

Enak razlog spremlja tiste, ki niso ˝živeli˝ ali pa so v življenju na svoja pleča naložili toliko balasta, nesprejemanja lastne neprilagodljivosti in niso ljubili. Takšni ljudje ne morejo umreti, dokler ne dobijo odpustka od oseb, katerim so storili krivico, ali pa dokler jih ne ˝osvobodi˝ nekdo, ki je za to pooblaščen.

Premalo se zavedamo svoje minljivosti na različnih nivojih. Veliko stvari preložimo na jutri, ki se nikoli ne zgodi. V tem stanju ostanemo, dokler ni prepozno. Včasih nas pokonča nesreča, drugič neželena bolezen, nemalokrat pa se znajdemo v vojnih zubljih, ki s seboj prinašajo dokončno preobrazbo.

Tolikokrat smo opozorjeni na to, da se vse lahko konča danes ali jutri, a vseeno to edinstveno misel odrivamo stran, ker se je bojimo. Dokler ne pridemo v neko starost, ko nam številke kažejo, da se je naš čas iztekel.

Sam sem se že večkrat spraševal, kako bi želel, da se vse skupaj konča. Poleg tega, a želim ta svet zapustiti na lahek, miren način, nikoli nisem prišel do nekega čistega zaključka.

Včasih mi je najbližja ideja Chayennskih poglavarjev in starešin, ki so prevzeli način divjih konjev. Njihov način umiranja v samoti mi je bil vedno fascinanten. Kako močna oseba moraš biti, da se izoliraš od vseh, se posloviš od njih in samega sebe, ter se sprijazniš z dejstvom, da si zgolj človek in da je prišel tvoj čas. Včasih so umirali tudi po štirinajst dni in več. Seveda so bili za čas čakanja preskrbljeni z hrano in pijačo, toda na njihovo pot jih ni smel nihče spremljati. Ker smrt je osebna. Edina najbolj osebna stvar, kjer si ne želiš, da bi te nekdo v njo spremljal, če ga imaš rad.

Drugič razmišljam o tisti ideji, smrti med spolnostjo. Ja lahko rečem ideja ni slaba in konec koncev z današnjimi pomagali je dejansko izvedljiva. Vendar pa se pojavi problem, ker nisi sam. Ker ob tem dogodku povlečeš nekoga v to svojo igro, ki ni najbolj človeška, saj narediš tej osebi neko breme, ki ni majhno.

Zapuščanje sveta ob želenih najboljših občutkih je bila vedno vabljiva ideja. Kot tista, live fast, die young.

Smrt sama mora biti posebno doživetje, neprimerljivo z vsem, kar bom doživel do takrat. Popolna sprostitev je ob ˝omejenem˝ umu dokaj nepredstavljiva in včasih že skoraj mamljiva.

Smrt je ne glede na svojo sebično naravo in naše ne sprejemanje same situacije navsezadnje lepa, sigurna stvar, ki jo presega zgolj čudovitost življenja. Je kot pompozen zaključek nekih priprav na dogodek, seveda če se nanj sploh pripravljaš. Če ga imaš pred očmi in si ne lažeš.

Življenja si človek ne sme vzeti sam, ker to pomeni, da ga ni ljubil. In če se vse vrti okoli ljubezni, potem se porodi vprašanje…

Kako ljubiti smrt?

  • Share/Bookmark

55 odgovorov na “Kako ljubiti smrt?”

  1. 1 pika
    13:58 - 13.11.2007

    Končno se enkrat ne strinjam s tabo :-) zame smrt ni končna, kar ne pomeni, da jo ljubim.

  2. 2 Človek Človek
    14:08 - 13.11.2007

    Hmm,Pika… Saj tudi sam nisem rekel, da je dokončna. Tako kot pri vsehstvareh dopuščam tudi tukaj možnost, da je nekaj ˝zadaj˝. Vendar to ne odslovi dejstva, da je neizbežna. In pa tudi, če je smrt neko ponovno rojstvo, zakaj ji potem ne bi dajal istega ˝spoštovanja˝ ali ˝ljubezni˝, kot dajemo mnogim stvarem?

  3. 3 pokahontas
    14:09 - 13.11.2007

    smrt..manifestacija tuzemeljske enrgije,da lahko doseže drugo dimenzijo…maybe…maybe not…se mi zdi, da smo se preveč odtujili določenim načinom razmišljanja, vedenja,…, da bi lahko z “distanco” sprejeli in začutili njeno bližino, prihod..jo sprejeli in razumeli…neverending question…

  4. 4 Nataša Nataša
    14:12 - 13.11.2007

    Kako ljubiti rojstvo? Lastno, mislim …. ;)

  5. 5 pika
    14:15 - 13.11.2007

    Govoriš na splošno? Moja slika: ne, ne spoštujemo jo na način, kot si zasluži, naša “pieteta” je v bistvu mnogokrat farsa strahu in ničesar drugega.

  6. 6 Človek Človek
    14:22 - 13.11.2007

    @Pokahontas.. Neverending, ampak vseeno se ga izogibamo…

    @Nataša… Kako ljubiti lastno rojstvo? Z Življenjem?

    @Pokahontas… komu si odgovarjala?

  7. 7 pokahontas
    14:26 - 13.11.2007

    @človek: nikomur ;) kr tak

  8. 8 Nataša Nataša
    14:39 - 13.11.2007

    Good point. ;)

    Mislim da smrt vzljubijo na smrt bolni in trpeči, ki želijo odrešitve.

  9. 9 ana
    14:41 - 13.11.2007

    hm…že xx krat sem se pripravljala, da napišem kaj o tem, pa si recimo nism upala na glas tako razmišljat, kot ti sedaj. namreč moj največji strah je prav smrt. zadnje leto sem prav pogosteje imela to v mislih, to me naravnost straši. ko si predočim, da me enkrat več ne bo…v bistvu težko dojamem minljivost. v bistvu mi je kar grozljivo, da imam omejen čas bivanja…in ne predstavljam si, kako bom prenesla smrt npr najbližjih, ko bo prišlo do te točke. bi pa rada umrla tako, da se tega ne bi zavedala… nič me ne briga, kaj bo potem z mano. pač ko človek umre, ne živi več. se ne zaveda tega sveta, ga ne more živet. tako kot se ga zavedam sedaj, se ga na podoben način več ne bom, bilo kam bo pač duša “odletela”. ob misli na smrt, me ma, da do tedaj naredim čimveč stvari, ki jih imam rada, ki bi si jih želela podoživet. zelo se zavedam minljivosti, zato včasih probleme hitro vržem čez ramo, čeprav zgleda, da zelo dramatiziram – ko si predočim, da ni vredno trošit energije za življenjske nesmisle, si rečem :kaj je to proti življenju heh in hitim dalje živet…torej si rečem, da je itak vse minljivo in na koncu nič ne bo imelo teže. bom samo jaz, sama s sabo…potem pa nič več.

  10. 10 Človek Človek
    14:58 - 13.11.2007

    @Pokahontas, potem se strnjam… @Nataša, se pravi, ko nimaš več kaj izgubiti, najdeš v njej odrešenje. Ampak kaj sploh imamo? @Ana, kaj pa je tisto, kar želiš doseči, da se pomiriš?

  11. 11 ana
    15:17 - 13.11.2007

    lahko doseči ali doživeti brez moje volje, da me doleti…slednje pa je samo eno :oops: Doseči? nekaj mojih potencialov moram izrazit, nekaj sposobnosti še bolj uporabit; sam brcnit se moram v pozadino, lahk pa mi tud kdo pomaga :mrgreen:

  12. 12 Človek Človek
    15:21 - 13.11.2007

    Hmm, za brco se lahko sam javim, glede na to, da sem včasih skoraj obvladal žogobrc, bi morala zadostovati :lol:

  13. 13 ana
    15:22 - 13.11.2007

    no, fajn je ko pozabimo vmes, da bomo umrli…čeprav nas vse bolj dogodki okol nas opominjajo na to…predvsem že banalne nesreče in človeška neprevidnost…preveč oprezen ni dobro bit, tudi se s tem obremenjevat je lahk problematično. čim bolj si zaposlen, čim bolj se poglabljaš v sam čudež bivanja tukaj in zdaj, lažje je, lepše je, bolj veselo je. iskati veselje v vsaki uri, v raznoraznih “stvareh”…to odvzame vso težo misli na minevanje. ne vem, če se gre za to, da bi se s tem sprijaznila ali ne…to ni verjetno vprašanje. samo ja…nočem umret :mrgreen: :oops: (šut me, ja…govorim bedasotoče)

  14. 14 ana
    15:25 - 13.11.2007

    človek, premisli kak zalet boš nardil, in s kakšno močjo ;)

  15. 15 Človek Človek
    15:32 - 13.11.2007

    @Ana…Ok, ustrelil te pa ne bom jaz… Je proti mojim načelom… Lahko pa te mučim pred tem, to pa ni :lol:

    ˝človek, premisli kak zalet boš nardil, in s kakšno močjo ;) ˝ Hmm, ja intenziteta je premo sorazmerna s tvojo potrebo al kako? :mrgreen:

  16. 16 ana
    15:42 - 13.11.2007

    me veseli, da se obešaš na besede, ki očitno nimajo dobesednega pomena ;) Ni proti načelom, če me mučiš pred šutiranjem…o tem bi se dalo še kakšno reči :smajlkisepraskapoglavi:

    …kaj mi hočeš brat misli al si si zdaj to sam namislil al se samo delaš…al :lol: inteziteta je odvisna samo od tega, ali mi želiš vse dobro…moje potrebe so na strani “high volume” – itak, ampak ne bi to sedaj povezovali s tem..si to tako želiš? :mrgreen:

  17. 17 Človek Človek
    16:09 - 13.11.2007

    Ok, sedaj ne vem ali je to dejavu ali pa je siol nekaj zaje*** spet, ampak jaz sem tukaj že odgovril.. nekako tako:

    ˝me veseli, da se obešaš na besede˝ bolje na besede kot na… recimo kljuko… (ok, stop me when I cross the line, please) :mrgreen:

    ˝Ni proti načelom, če me mučiš pred šutiranjem…o tem bi se dalo še kakšno reči :smajlkisepraskapoglavi:˝ Hmm, seveda bi se dalo, saj nisem povedal za kakšno ˝mučenje˝ sploh gre :mrgreen:

    JA glede na to, da ti želim dobro, o kakšnih potrebah ti sedaj govoriš? :mrgreen:

  18. 18 ana
    16:23 - 13.11.2007

    čis možno da je dejavu hehe seveda bom rekla po potrebi: zaj pa basta, Č, sicer se bomo drugače gledali! ;)

    ja vem, da nisi povedal, za kako vrsto mučenja bi se odločil..sej zato pa se smeško PRASKA PO GLAVI :lol: glede na to, da mi želiš dobro, bi že moral vedet, kako na eleganten način uredit zadevo. sej potrebe niso take, da so neverjetne in abnormalne. več jih je, vseh se ne morš lotit…pač…nekje začneš, sje bom rekla, če mi je ok ali ne :D

  19. 19 Človek Človek
    16:33 - 13.11.2007

    Prav. Te ne bom brcnil. A lahko potrepljam? :mrgreen:

  20. 20 Nataša Nataša
    16:35 - 13.11.2007

    Imamo drug drugega. Neprecenljivo. :)

  21. 21 Človek Človek
    16:36 - 13.11.2007

    Za vse ostalo je Mastercard… No ja in kredit, da jo poravnaš. :lol:

  22. 22 ana
    16:50 - 13.11.2007

    pol se bom obrnila in rekla, kaj je? hja, lahko ja, sam seveda pričakujem nek napredek, neko spremembo…saj sem o tem govorila :D madona, kdo si je zmislu smrt! tisti verjetno, ki nam je dal življenje…oz tisto nekaj al kako :neutral: lahko bi kak film o tem posneli…kolk si ti s tem sprijaznen, da to kar si, kar počneš, kar ustvarjaš, nekoč ne bo več tuzemsko…ti je že zdaj žal? al ti sploh ni al kako?

  23. 23 Človek Človek
    16:59 - 13.11.2007

    In jaz bi ti rekel – Hey How Youre Doing? (joey Style) :lol: Bil pa bi napredek, če bi želela da je :mrgreen:

    Ja dostikrat razmišljam o tem, mislim, da aktivno od zadnjega branja Avrelija, ki se je pač tudi spraševal o smiselnosti dejanj, glede na dokončnost. Ampak ne obremenjujem se s tem. To pač tako je… Ne vem, tako kot bi se spraševal, ali se splača zabavati, glede na to, da se vsaka zabava nekoč konča? Seveda se splača, saj življenje je zanimivo, ne glede na to, ali uspemo ustvariti vse kar si želimo in ne glede na to, ali se vse obrača po naše in se bo slej ko prej končalo. Ravno obratno bi bilo bolj zaskrbljujoče… Koliko smisla bi imelo večno življenje?

  24. 24 ana
    17:04 - 13.11.2007

    :lol:

    glede zadnjega vprašanja: ne morš odg, saj tega nimamo možnost doživet. Mislim…smiselno je verjetno vse, kar počneš dobrega al ne, vsekakor bolj kot da se predajša brezdelju in stagnaciji ter ne izkoriščaš tega, kar življenje samo po sebi ponuja. No, sej zato ljubim življenje :D

  25. 25 Človek Človek
    17:07 - 13.11.2007

    Glede na smileta predvidevam, da bi bil odgovor pravi?joey že ve :lol:

    Hmm saj posmrtnega življenja tudi ne moremo doživet, pa se o njem veliko razpravlja. Pa konec koncev je podaljševanje življenja vedno bližje, prav tako ˝delna˝ nesmrtnost…

  26. 26 ana
    17:15 - 13.11.2007

    ja jaz o posmrtnem ne razpravljam :mrgreen: mislim glede na to, da se človek stara in da mu funkcije začnejo odpovedovati, si kot taka ne bi želela še ne vem kak dolgo živet…kakršna sem zdaj – vsa energična :lol: , gibčna, jezikava in to…tako bi z veseljem živela še kakih xxlet…

    ni samo en odg pravi :smajlkitikažejezik: tak da Joey…lahk še kako drugače noo tud, hja

  27. 27 Človek Človek
    17:20 - 13.11.2007

    Seveda nikoli ni samo en odgovor pravi ;) Glede staranja ipd… RAvno na to sem ciljal, glede na govorice o ˝vzgoji˝ presaditvenih organov ali celo o kloniranju posameznika za ˝rezervne dele˝… Zna ap bit problem pri tebi ravno zamenjava jezika :lol: (malo se hecam, a smem? ;) )

  28. 28 ana
    17:34 - 13.11.2007

    meni je rado marsikaj smešno, tak, da se sam hecaj. ne vem, če si že ugotovil (tadaaaa!), da se rada smejim in poslušam hudomušne in komične ljudi (moške ja ja jajaja) heh sam takrat me opozori, ko se bo to dalo najmanj zaznat ;) presajanje organov…a kožo pa bodo do konca zbotoxirali al kaj…ma neeee :lol: pustimo raje naravi, da dela po svoje. naj ji bo. nikakor ne klone.

    p.s.: seveda, če bi mi zamenjali jezik, bi bila to zame največja kazen :mrgreen:

  29. 29 Človek Človek
    17:37 - 13.11.2007

    Eh kožo presajajo že stoletja… Tudi sam sem bil tega deležen ;)

    Me veseli, da nisi hitro ˝užaljiva˝, ker potem bi moral izbirati besede, kar je pri mojem IQ kar znanstvena fantastika.. Pa je ta jezik močno uporaben tudi pri različnih delovnih brigadah? :mrgreen:

  30. 30 ana
    17:44 - 13.11.2007

    ne govorim o presajanju…o botoxiranju, pumpanju, nategovanju kože …vbrizgavanju vanjo čistega šita…pa ne, preveč sem občutljiva fizično, kar se konkretno kože tiče, da bi si sploh upala pustit kaj spreminjat, izboljševat, razn, če bi pač imela kakšno zelo vidno, motečo ali celo nevarno “oviro”, pa da naredijo estetski popravek…

    zadnje vprašanje: as u wish, mister (who do u thinh u are, hey mister!?…a poznaš ta komad :lol: ..am, pač zaj sem se ga spomnila)

  31. 31 Človek Človek
    17:49 - 13.11.2007

    A to si ciljala na jezikovne spretnosti in sklanjanje, vpreganje ipd…? :mrgreen:

  32. 32 ana
    18:09 - 13.11.2007

    preveč sprašuješ tokrat OZIROMA preveč si specifičen za to zadevo :mrgreen: ta moment ti ne bi raje odgovorila :oops: začenja se zmeda v glavi…pa tema je že veni OMG, OMG

  33. 33 Človek Človek
    18:11 - 13.11.2007

    Hmm, meni se vprašanje zdi popolnoma ˝legitimno˝, ne glede na letni čas, dež ali veter :D

  34. 34 ana
    18:20 - 13.11.2007

    sploh nisem rekla, da je sporno, samo meni se zaj zatika v grlu… Maaaaah, Človeeeeeeeek :lol: jezikovne spretnosti v prav VSEM! vse spretnosti vseh delov telesa, tudi delov psihe v marsičem :lol: lahk pa kaj izpostavimo, ker imamo prioritete seveda :mrgreen: Sklanjanje je tazadnje. priznam.

    zaj pa grem gledat 2 dni v Parizu (Liffe zadeva). ja, bom uživala ja hvala :mrgreen: uhhh, c’est la vie; j’aime paris!!!!!!!!

  35. 35 Človek Človek
    18:38 - 13.11.2007

    Hehe, lepo se imej :D

  36. 36 nora nora
    21:48 - 13.11.2007

    Kaka tema. Smrt? Pomoje, da smrti ne moreš ljubiti. Lahko po njej hrepeniš ali pa si jo želiš, ne moreš pa je ljubiti. Ne moreš se namreč navezati na nekaj kar ne poznaš, ljubiti nekaj kar ti je neznanka. Prav pa je, da se je ne bojimo, da jo sprejmemo kot nekaj naravnega, pristnega, kot del našega življenja. Je nek dovršni del vsega skupaj, nekaj kar zaokroži naš obstoj. Tudi sama se nekoliko nagibam k domnevi, da težje kot je življenje posameznika, lažja je smrt, je neka nagrada oz. karanje tistega kar smo oz. ne bi smeli biti. Prepričana sem tudi, da v kolikor smo nanjo pripravljeni v smislu, da jo nekje v daljni prihodnjosti zavestno pričakujmo, le ta ni tako huda, da lahko nanjo gledamo kot izpolnitev nas samih, odrešitev pred drugimi. Nevem, jaz se je ne bojim. Jaz sem nanjo že dolgo pripravljena.

  37. 37 Človek Človek
    21:59 - 13.11.2007

    Hmm, zakaj ne moreš ljubiti smrti? Ljubezen je imeti močen pozitiven odnos do česa, pa ne glede na to ali je neznanka ali znanka.. Konec koncev tudi človeka ne poznaš, pa ga ljubiš, al kako? Zakaj misliš,da težje je življenje posameznika, lažja je smrt? Se pravi, če življenje užiaš je potem smrt težja?

  38. 38 nora nora
    22:20 - 13.11.2007

    Ne, ne mislim tako. Le nekje mora biti logika, nekdo, ki živi pošteno, marljivo, skromno (ne v materialnem smislu), ki ni škodoželen, ki ne sovraži, ne privošči slabega itd. pa se mu kljub temu godijo krivice, kljub temu mu življenje vedno znova le jemlje, mora nekje, nekoč dobit vsaj delček tega povrnjenega in ker se po prenehanju življenja, torej s tem tudi prenehanju slabih dogodkov zgodi smrt, verjamem v teorijo, da je ona tista ki poplača dobro z dobrim in slabo s slabim. Zanimiva je Tibetanska knjiga mrtvih, kjer smrt dojemajo kot nov začetek nečesa nadčloveškega ter svetega, prerojenost in seveda možnost spraviti svojo dušo do nirvane. V isti sapi pa kot začetek blodnje lastne duše med različnimi trpljenji in ujetju le te v peklu. Skratka, smrt naj bi bila rabel in sodnik v enem. Tista, ki bo odločila ali bomo nagrajeni za svoja početja ali ne. Kar se pa tiče ljubezni, ti praviš, da človeka ljubimo čeprav ga ne poznamo. Ne verjamem, ljubimo lahko le to kar poznamo. Ljubezen je dojemanje naših čustev ter sprejemanje tistih, ki jih nekdo goji do nas, je odrekanje samemu sebi in dajanje nas samih. Je cenjenje vsega dobrega, in odpuščanje vsega zla. Smrt sicer lahko dojamem, seveda do točke, ko smrt razumem in poznam, ne morem pa ji dati sebe, niti se njej na ljubo nečemu ne morem odreči. Nima mi kaj dati, od nje lahko sprejmem le prazen prostor v srcu, ko mi nekoga odvzame. Lahko se potrudim, da mi ni sovražna, da sem do nje ravnodušna, da se je ne bojim, da bi jo ljubila pa nikakor.

  39. 39 Tišina
    22:32 - 13.11.2007

    v kakšnem kontextu bi ljubil smrt? kje je dober razlog, da bi jo sploh ljubil? jaz je ne morem sprejet, ker je ne morem dojet…vsaj zaenkrat še nism prišla do te točke, ko bi lahko zagotovo trdila, da se počutim pomirjeno ob tem, ko nekoga več ni. ko pomislim na fanta, ki je z mano hodil v vrtec in bil sosošolec na OŠ – umrl je v prometni par let nazaj – težko dojemam, da ga ni. živost je tisto, kar najbolje poznam, kar je zame dokaz, smrt…pa…mislim, da imam problem glede razumevanja le te. recimo tega ne morem izreč z lahkoto, kot je napisala nora —> Prav pa je, da se je ne bojimo, da jo sprejmemo kot nekaj naravnega. —-> to ni simpl doseči, če se je bojiš…naravna je, to je logično, tud se ne gre za to, da bi jo posebej sprejela, ker me bo doletela brez moje volje…je samo tesnoba, strah pred tem, da nekaj je, nekaj živi, nekaj je polno, pušča posledice, sledi, nekaj je lepo, izredno: življenje – POTEM PA VSE PREPROSTO ZGINE, drugi pa bodo še dalje živeli…resnica, da ne bom mogla doživet tistih življenj, ki jih bodo naslednje generacije…je strašljiva. ampak okej, da povem še to: nisem zarad tega depra :)

  40. 40 Tišina
    22:34 - 13.11.2007

    Malo sem nejasna…v prvi vrstici pravim, da je ne morem sprejet, pol, da ni vprašanje sprejemanja. Hočem reči, da je ne razumem, mi je tako tuja, ker mi ni “domača” -kar me “jezi”, saj je tud na nek način nepredviljiva.

  41. 41 Človek Človek
    22:50 - 13.11.2007

    @Nora, razumem tvoj pogled in ti ga prepuščam ter seveda spoštujem.

  42. 42 nora nora
    22:55 - 13.11.2007

    ne sej…

    sorry…. vem da drugače gledam na vse to…sem kar padla noter…

  43. 43 Človek Človek
    22:57 - 13.11.2007

    @Tišina, imaš podoben pogled kot Nora, ne bom ga ocenjeval, ker ni smisla… Lahko pa povem, zakaj mislim, da je potrebno smrt ljubiti. Enostavno zato ker ljubiš življenje. In smrt je del njega. Če nakaj ljubiš ne moreš ljubiti samo dele ali stvari, ki ti ugajajo temveč celoto. Vse ostalo je idealiziranje in pretvarjanje…

  44. 44 Človek Človek
    23:01 - 13.11.2007

    Nora različni pogledi so tisto, kar je zanimivo, drugače se ne bi pogovarjali… Pač pogled na ˝posmrtno˝ življenje mi deluje kot nek izgovor, da ne storimo tistega, kar bi želeli, ker imamo še ˝čas˝, pa magari v drugem življenju… To, da pa so ljudje marljivi in delovni in pošteni, pa menim da nima veliko skupnega s prehodom v dolino mrtvih, kvečjemu stvari, ki jih storimo sami sebi, nas obremenjujejo…

  45. 45 nora nora
    23:03 - 13.11.2007

    mogoče…kaj pa vem…konc koncov je pa tko vseeno, kar nam je namenjeno bo treba požreti pa če nam bo všeč al pa ne…

  46. 46 Človek Človek
    23:19 - 13.11.2007

    to se pa popolnoma strinjam… ;)

  47. 47 Tišina
    23:57 - 13.11.2007

    nisem opazila kakšno posebno podobnost (pa ne, da bi se čemu upirala). Ne vem zakaj bi se šlo za ocenjevanje sploh, je pa fino, če kaj na svoj način “popraviš” ali pač še enkrat bolj jasno poveš, ker bi te morda rada razumela oz. dojela tvoj vidik. Ne vidim posebej potrebe, da bi smrt vzljubila. Morda pa je sploh ne morem, morda pa se tudi tebi zdi, da jo lahko ali misliš, da jo že, pa to sploh ni ta občutek. Smrt je specifična. Ne moremo je živet, zato je težko o njej tako govorit. Samo razmišljam in pikam tja, kamor še nisem… “Če nakaj ljubiš ne moreš ljubiti samo dele ali stvari, ki ti ugajajo temveč celoto.” – hm, hja, to velja za tuzemske občutke, dejanja, bivanja…med tem, ko je za ŽIVLJENJE IN SMRT ta preveč enostavna. Ja, moji babici verjetno ugaja smrt, ker jo zadnja leta konstantno omenja in mi je celo pokazala letos svoje bodoč drugi “življ. prostor” na pokopališču…odvisno od posameznika, kako čuti, v kakšnem odnosu je s tem, koliko se lahko misli na smrt približa. Verjetno pa je najbolj vprašat tiste, ki so jim umrli najbližji. Kako so se s tem soočili in kaj mislijo o lastni. Zanimiva zadeva sicer ta tema…le moti me to, da ima name dokaj srhljiv vpliv, me neprijetno vznemirja. Morda pa sem malo mazohista v povezavi s tem, heh.

  48. 48 Človek Človek
    00:17 - 14.11.2007

    Kje sem našel primerjavo? Predvsem v tem, da sta se obe naslonili na občutke, ki jih sproža smrt drugih. Nič slabega nisem mislil s tem, samo se mi je zdelo, da je lahko odgovor enak. Ja seveda se lahko pojavi vprašanje ali ni naše zaznavanje ljubezni premalo za zaznavanje ljubezni do življenja in smrti. Ne pozabi, da tudi sam samo glasno razmišljam. Ne zatrjujem, samo razmišljam… Vendar v vsakem primeru mislim, da mnenja tistih, ki žalujejo niso merodajna, ker žalovanje je osebno čustvo, ki seveda izvira iz ega. Sigurno se strinjam,d a je lahko moja ˝sprijaznjenost˝ zgolj fiktivna trenutna slika, čeprav po drugi strani niti ne. Zakaj dejansko mislim, da jo je potrebno ljubiti? Iz enostavnega občutka, ker jo je mogoče. Ker se mi nekako to zdi edina resnična človeška stvar, ki dejansko ni odvisna od naše perspektive in ni postavljena pod vprašaj. Ker je določena. Edina. Hmm, neprijetno vznemirja ta tema? Se ti kaj sanja zakaj?

  49. 49 Tišina
    15:06 - 14.11.2007

    Nič slabega nisem mislil s tem, samo se mi je zdelo, da je lahko odgovor enak – ja, veeem :) Me veseli, da tudi ti samo razmišljaš…ker je v take zadeve skoraj neizbežno dvomit. Vzamem verjetnost, da jo je možno vzljubit, ampak še prej bom morala imet priložnost ljubit tuzemsko ljubezen, potem bom verjetno lahko šla korak dlje… Zakaj me neprijetno vznemirja? Enostavno, ker me straši in ker se počutim nebogljeno, ko o njej govorim. Vzbuja mi neprijetne občutke. Morda pa se je tekom let “navadim” in si še bolj razširim zavest o njej.

  50. 50 uršii
    20:16 - 9.02.2008

    nekatari mislite da se bojimo smrti a ni res jaz se je ne.Ker vsak dan razmišlaom o tem kak bi bla martva!!!!!!!

  51. 51 Človek Človek
    00:45 - 10.02.2008

    Uršii, je kakšen poseben razlog, ki te napeljuje k temu razmišljanju?

  52. 52 satir
    21:59 - 10.02.2008

    Najbolj fascinantna stvar glede smrti je to, kako zavednost le-te včasih rezultira v vedenjih, ki nasprotujejo sama sebi.

    Po eni strani imamo instinktivno gonilo, ki nas sili, da preživimo, da obstojimo, da se razmnožujemo – kar se izraža v ljubezni do življenja in sebe – po drugi strani pa imamo razumen um, ki ga privlačijo dokončne lagodnosti smrti, njena obljuba po boljšem posmrtnem življenju skozi mitologijo in metafizično osvoboditev, in ta žgoča potreba, da pobegnemo eksistenci tako, da izgubimo same sebe – edina stvar, ki nas priklopi na življenje – znotraj nečesa ‘drugega kot’, in da se s tem izognemo bremenom eksistence in istočasno ohranjamo njene užitke.

    Presenetljivo, koliko naši idealov o raju in sreči zrcali zamišljena stanja pobega od hotenj, izbris trpljenja in strahu, opustitev jaza znotraj misterioznih sil, hotenja, da bi bili zadovoljni, da se nam proti njim ne bi bilo treba več boriti, in pobeg od osebnih posebnosti – presenetljivo zato, ker je to samo drug način opisa smrti.

    Nenamerno upamo na lastno smrt in osvoboditev od lastne zavesti, ampak se ne moremo privesti do tega, da bi to priznali zaradi tega, kaj to pomeni za naše zadovoljstvo in eksistenco v sedanjosti. Lastno nezadovoljstvo nočemo priznati prvi zaradi dodatnih zapletov glede naše primerjave z drugimi in njihovo hlinjeno srečo, da sploh ne omenim družbeno integracijo in moč, kar to implicira.

    Na podoben način izpovedujemo lastno srečo in veselje, potem pa s prizadevanji in sanjami in fantazijami in obsedenostmi in ambicijami izražamo naše čemernosti in nezadovoljstva, kar nasprotuje izpovedim in naredimo za očitno, da nismo tako ’srečni’ kot bi hoteli verjeti oz. kot bi hoteli, da drugi verjamejo.

  53. 53 dejan
    21:54 - 9.03.2008

    Napisu si zelo lpo in nekaj globokih misli,vendar če se ubiješ sam ne pomen da NE ljubiš življenje ampak te zanima neki novega enostavno si bolan od življenja vse okol tebe postane jesen in samo še čakaš na odrešitev

  54. 54 dejan
    21:55 - 9.03.2008

    uršiii sva že dva XD

  55. 55 ivo
    14:27 - 1.06.2011

    Če bi ziveli z Bogom potem teh razmisljanj ne bi bilo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !